Hibe zelenega prehoda pri reševanju energetske krize

Foto: depositphotos.com

Predsednica evropske komisije je 8. marca javnosti predstavila načrt EU za neodvisnost od ruskega plina in napovedala še hitrejši premik k obnovljivim virom energije. Čeprav je bilo vse skupaj predstavljeno kot velikanski premik v energetski strategiji stare celine, je v resnici zgolj pospeševanje strategije „zelenega prehoda”, ki je v osnovi zgrajena na dveh popolnoma napačnih predpostavkah: da je mogoče graditi energetsko neodvisnost zgolj na obnovljivih virih energije ter da ta prinaša prepotrebno energetsko samooskrbo.

Nestalnost koriščenja vetrne in sončne energije največja težava

Največji problem vetrnih in sončnih elektrarn je njihova nezmožnost stalne proizvodnje električne energije – veter ne piha vedno, prav tako se tudi sončna energija ne more izkoriščati vedno. To pomeni, da dobava elektrike iz obeh virov močno niha, pogosto pa so njuni viški takrat, ko je poraba manjša (npr. na sončne dni, ko delujejo sončne elektrarne, je potreba po ogrevanju manjša). Tega fenomena ne moremo zaznati, če gledamo letne statistike proizvedene energije, obenem pa pozabljamo, da mora omrežje zagotavljati skozi celotno leto dovoljšno moč, da zadostimo dnevnim potrebam porabe.

Zato se v praksi izkaže, da je ob vetrnih in sončnih elektrarnah treba imeti konvencionalno elektrarno – termoelektrarno (na premog ali plin) ali pa jedrsko elektrarno, da omogočimo potrebne kapacitete elektro-energetskemu omrežju tudi takrat, ko ne sije sonce ali ne piha veter.

Ko je Angela Merkel po nesreči v Fukušimi leta 2011 zapečatila usodo nemških jedrskih elektrarn, so to vlogo čedalje bolj nadomeščale plinske elektrarne (kurjenje plina je okolju prijaznejše od kurjenja premoga). Na račun plinskih elektrarn se je poraba plina v Nemčiji od leta 2015 dvigovala vsako leto za 4 %. Večina tega plina je seveda dostavljala Rusija, z izgradnjo Severnega toka 2 pa so si obetali še več ruskega plina.

To pa je največji razlog za zadržanost Nemčije na začetku ruskega napada na Ukrajino. Na to odvisnost Nemčije je opozarjal ameriški predsednik Trump leta 2018, takrat pa se mu je nemška delegacija v ZN le nasmihala in muzala.

Pri uvažanju energije se nihče ne sprašuje o njeni »ekološki pridelavi«

Ni pa odvisnost od dobaviteljev plina edini problem, pod vprašaj se postavlja tudi sama ekološka čistost pridelovanja te energije, s tem pa celotna narativa »o skrbi za okolje«. Izogibanje domači produkciji zaradi »okolijske ozaveščenosti« in obenem uvažanje energentov iz držav, ki nimajo nobenih ekoloških standardov, je nelogična in dvolična.

Ena prvih potez trenutne ameriške administracije je bila ustavitev gradnje plinovoda iz Kanade do Mehiškega zaliva ter zaustavitev hidravličnega lomljenja (ang. fracking) na zvezni zemlji, ker naj bi s tem zasledovali zeleno politiko. Posledice take politike so, da morajo ZDA uvažati plin in druge energente iz Rusije, kjer so ekološki vidiki pridobivanja v ozadju in posledično bolj škodijo okolju. Bidnova menjava ruskega plina za venezuelsko nafto in iranski plin pa poleg ekološkega vprašanja postavlja še geostrateškega in moralnega: kakšna je smiselnost rezanja ruskih energentov, če se obračaš k še hujšim avtokratom, ki so obenem še nedvoumni Putinovi zavezniki.

Podobno ekološki vidik velja za Nemčijo, ki je bila desetletja izvoznica elektrike, ob prehodu na nezanesljive obnovljive vire pa morajo v nižkih uvažati belgijsko in francosko »jedrsko elektriko« ali pa poljsko »premogovniško elektriko«, to pa se na koncu močno pozna na položnicah potrošnika. Lahko je politikom obljubljati »zeleno energijo« državljanom, a odločilno vlogo imajo vseeno cene.

So baterije rešitev?

Teorija ponuja rešitev nekonstantnosti obnovljivih virov – shranjevanje energije, predvsem v obliki baterij, ki bi ob viških vetra in sončnega sevanja energijo shranjevale, ob pomanjkanju pa oddajale. Vendar se tukaj pojavljajo povsem tehnično-fizikalne težave kapacitet, ki ne bodo rešene zgolj z metanjem milijonov evrov v raziskave.

Zgovoren je primer največje baterije na svetu v Južni Avstraliji, ki jo je Tesla izdelala leta 2017 z močjo 100 MW in kapaciteto 129 MWh, da bi shranjevala »odvečno« energijo sončnih in vetrnih elektrarn. V tej avstralski deželi je dnevna raba energije 2000 MW, kar pomeni, da Teslova baterija lahko zagotovi zgolj 5 % moči. V teoriji to pomeni, da bi Teslova baterija Južno Avstralijo dobavljala z elektriko cele 4 minute. Zanimivo je tudi to, da je v vseh svetovnih Li-ionskih baterijah skupna kapaciteta za 14 minut svetovne porabe elektrike.* Baterije so zaradi tega zelo težko sistemski odgovor v boju za oskrbo z elektriko.

Zopet se nam postavi tudi ekološko (in etično) vprašanje pridobivanja redkih zemelj, potrebnih za proizvodnjo baterij, ter o njihovi reciklaži, ki še ni povsem razjasnjeno. Obenem pa smo zopet pri vprašanju odvisnosti – kar 60 % svetovne proizvodnje redkih zemelj predstavlja Kitajska, ki slovi po svojih ekoloških in etično spornih praksah, svoj vpliv pa širi tudi v afriških državah, ki imajo velike zaloge rudnih bogastev.

Posledice so visoke cene elektrike

Vsi ti izzivi pa močno vplivajo na ceno električne energije, ki je v zadnjih 20 letih v Evropski uniji zrasla za več kot četrtino, nemška gospodinjstva pa so že pred ukrajinsko krizo plačevala skoraj tretjino dražjo elektriko od vseh držav članic.

Trenutna visoka cena energentov zato ni le posledica Putinovega napada na Ukrajino, ampak ima vir v zgrešeni energetski politiki, ki temelji na dvoličnosti politike in podleganju ultimatom besne švedske najstnice. Odgovor Bele hiše na rast cen energentov, češ da naj Američani raje kupijo Teslo (ki stane 50 tisočakov) in se s tem izognejo rasti cen na črpalkah, je zato še ena oblika podnebno-aktivističnega snobizma v najslabši obliki, ki jo lahko primerjamo z znamenito izjavo Marije Antoanete »Naj jedo pa potico!«.

Trenutna visoka cena energentov zato ni le posledica Putinovega napada na Ukrajino, ampak ima vir v zgrešeni energetski politiki, ki temelji na dvoličnosti politike in podleganju ultimatom besne švedske najstnice.

Kaj je rešitev?

Najugodnejša rešitev je, da kot EU razpršimo vire naše energije, pri tem pa ne opuščamo termoelektrarn in predvsem jedrskih elektrarn. Prednost teh je ta, da je narava jedrskega goriva taka, da ga kupimo enkrat in ga nekaj časa imamo, pri tem pa nismo odvisni od dobre volje avtokratov ali cen rude na svetovnem trgu. Slovenska polovica krške nuklearke, ki proizvede tretjino slovenske elektrike, menja gorivne palice na leto in pol. Varnost jedrskih elektrarn je pomembna tematika, a je njihova izločitev povsem neracionalna, izjave v stilu nemške ministrice iz kvote Zelenih, da bodo tožili Poljsko, ker želi nadomeščati termoelektrarne z nuklearkami, pa popolnoma neresne.

Prav tako je treba razširiti zmožnosti pri plinu, ne samo pri uvozu, ampak tudi pri domači proizvodnji. Za ekološko sprejemljivost tehnologije lahko zaupamo zgolj sami sebi, pri tem pa ne smemo a priori izločiti možnost hidravličnega lomljenja, kot se trudijo nekatere sile tudi v slovenskem parlamentu.

Seveda je treba še naprej iskati in raziskovati zmožnosti alternativnih virov energije in shranjevanja energije, a položiti vse stave zgolj tja je iluzorno in neodgovorno. Obnovljivi viri so pomemben, a zaenkrat le podporen vir energije.

Ni pa razpršitev edini odgovor na energetsko krizo – postati moramo tudi neto izvozniki energije. To bo vplivalo na padec cene energije, s tem pa nam ponovno zagotovilo predispozicije za vpliv na geopolitičnem področju. Če imaš energije dovolj, potem se ti ne šibijo kolena, ko je treba ukrepati s sankcijami, ki odvrnejo avtokrate pri izvajanju zločinov. Šele take sankcije imajo namreč smisel, saj bolj prizadenejo tvojega nasprotnika kot pa tebe samega.

Za konec

Ekološki aktivizem je fenomen in privilegij zgolj najbogatejših družb, ki se usmerjajo v »zeleno transformacijo«. Vendar take »rešitve« srednjeročno prinašajo skokovito rast cen energije vsem prebivalcem, ko ljudje postanejo revnejši, pa okolju naredimo slabo izkušnjo. Iz izkustva opazovanja onesnaženja bangladeških rek vemo, da bolj ko so ljudje revni in se borijo za preživetje, manj jim je mar za okolje. Nekonkurenčna cena energije hkrati tudi preprečuje napredek na področju razvoja tehnologij, tudi tistih, ki bi prispevale k čistejšemu okolju.

Zato je treba ponovno premisliti strategijo smiselnosti »zelene transformacije« Zahoda, ki trmasto vztraja pri nestabilnih in (zaenkrat) nekonkurenčnih obnovljivih virih, ki ne prinašajo tako močno zaželene neodvisnosti. Še bolj pomembno vprašanje pa je, ali s tako strategijo dejansko najbolj pripomoremo k skrbi za naš planet. Nenazadnje naše nizke številke ogljičnega odtisa nimajo nobene vrednosti, če naša pot do tega vključuje politike, ki omogočajo gospodarski vzpon velesilam, ki jim ni mar, če onesnažujejo okolje?

*povzeto po: Rafael Mihalič: Energetika za vsakogar in za vse ostale: zakaj je vprašanje oskrbe z energijo tako preprosto in hkrati tako zapleteno? Tehnična založba Slovenije, 2020

4 komentarji

  1. Zeleni energetski prehod je floskula brez vsebine in težko ali pa nemogoče je verjeti, da so evropski in ameriški politiki ter njihova uradna stroka tako odrezani od realnosti, da ne bi vedeli, da so obnovljivi viri energije nestalni, nezadostni in da ne morejo nadomestiti stabilnih vorov kot so fosilna goriva in atomske energija.

    Gre za velikanski nateg, katerega cilj je večino ljudi postopno spraviti v revščino in tako zmanjšati porabo vseh zemeljskih virov. Greta Thunberg je ambasadorka elite, ki hoče planetarne vire ohraniti predvsem zase, ljudje pa naj imajo happytalism Klausa Schwaba, po katerem ne boš imel nič in boš zato srečen.

Komentiraj