Helena Šijanec: "Pri ustvarjanju družine v študentskih letih vidim v glavnem prednosti" (2. del)

Peter Merše

25. 3. 2023 ob 6:31
1 komentar

Družba

POSLUŠAJ ČLANEK

V prvem delu intervjuja s Heleno Šijanec, ki jo marsikdo bolj pozna pod nazivom »študentska mama« – ki pa ga je nedavno predala naprej, ko je postala magistrica zakonskih in družinskih študij – smo se pogovarjali o praktičnih izzivih starševstva med študijem ter možnostih, ki jih mlade študentske družine imajo, pogledih sodobne družbe na materinstvo in ženstvenost in motivaciji za končanje študija.

V drugem delu intervjuja pa smo se dotaknili še nekaterih družbenih vprašanj, ohranjanja partnerskih odnosov in pomena poroke.

Helena Šijanec zaključuje izpopolnjevanje iz zakonske terapije, med letoma 2019 in 2022 je upravljala blog in Instagram profil Študentska mama, na katerem lahko mladi starši najdejo motivacijo, inspiracijo in konkretne nasvete, kako uveljaviti svoje pravice, ki jih imajo kot starši. Ima dve hčerki, z možem Gregorjem pa pričakujeta tretjega otroka.

Kaj ti je bil največji izziv oz. kaj je največji izziv študentskim staršem?

V splošnem bi rekla, da imamo študentski starši več prednosti kot izzivov. Ampak, če že sprašuješ po izzivih, eden je morda, da si nekoliko finančno omejen. Mi smo sicer zelo lepo živeli, smo si brez večjih težav privoščili tudi počitnice, čeprav nismo hodili na eksotična potovanja. Lahko smo si tudi privoščili jesti zunaj, posebej še v času, ko smo imeli študentske bone. Tako da nisem imela občutka, da bi bili kje prikrajšani. Pridejo pa kdaj kakšni večji stroški, ki predstavljajo potem izziv.

Prikrade se ti občutek, da kaj zamujaš, in izgubiš kakšne stike z ljudmi, s katerimi si se v preteklosti več družil. Včasih sem si želela, da bi še kakšen prijatelj dobil otroka, da bi bili spet skupaj v »istem čolnu«. Ker včasih imaš potem slab občutek, da se vsi tebi prilagajajo.

Sicer so pa v glavnem prednosti. Imela sem veliko časa, ki sem ga lahko preživela s hčerkama. Še več časa je bilo, ko je prišel covid. Res smo se povezali in ustvarili dobre odnose. Če bi se znova znašla pred to odločitvijo, bi zagotovo ponovno izbrala to pot.

Zakaj se ti zdi, da se potem tako malo ljudi odloči za tak način življenja?

Velik problem je stanovanjsko vprašanje. Midva imava veliko srečo, da živiva v starem delu hiše Gregorjevih staršev in tako plačujeva samo stroške, najemnine pa nimava. Je pa tudi res, da če te možnosti ne bi imela, bi se lahko preselila v študentski dom za študentske družine. Pri nas je za to res dobro poskrbljeno. Večji problem je kasneje.

Trenutno nama največjo finančno stisko predstavlja ravno bivanjska problematika. Tukaj govorimo o tako vrtoglavih številkah, da si je težko predstavljati, kako lahko kaj dosežeš brez staršev, ki bi ti pomagali z dediščino, vložkom ali posojilom.

Druga stvar je podaljšano študentsko življenje. Dolgo traja, da dosežeš izobrazbo, in potem je tukaj še občutek, da ne boš vsega doživel, če si boš ustvaril družino. Pa tudi lepo je biti študent. Sama sem zelo uživala v tem času, ki je skupaj z vsemi porodniškimi in covidnimi leti trajal približno 10 let.

Danes je tudi drugačna zrelost za odnose. Po eni strani smo manj zreli, po drugi strani pa se vzbuja zavedanje, kako pomembni so ti odnosi za nas in kako pomembno je, da so kakovostni. Zato imamo višje zahteve, kar je tudi dobro. Veliko mladih se odloča za psihoterapije in delo na sebi, da razrešijo vzorce iz primarnih družin.

Se na blog ali pa nate kot na bodočo terapevtko obračajo tudi dekleta, ki so nepričakovano zanosila in razmišljajo tudi o splavu? Kaj jim svetuješ?

S tem vprašanjem se nisem veliko srečevala. Ena mamica mi je enkrat pisala, ampak ne, ker bi se odločala, ampak ker je iskala pomoč in podporo. S temi vprašanji se ljudje obračajo drugam.

Kakšen pa je tvoj pogled na splav, ki se ga danes dojema pogosto že kot nek civilizacijski dosežek, človekovo pravico?

To je zelo kompleksno vprašanje, ki ga drugače doživljam, odkar sem mama. Pa ne, da bi spremenila svojo opredelitev, ampak razumem vprašanje kot bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled. Ni vse črno-belo, ne le pri tem vprašanju, tudi na splošno.

Sama predvsem razmišljam, kako človeka v takšni situaciji slišati, saj če se znajdeš pred tem vprašanjem, pomeni, da si najverjetneje v stiski. Zato iščem, kako pristopiti s sočutjem, ker je to pogosto tisto, ki nam ne gre. Znamo zagovarjati stališča in se opredeliti, kar je tudi prav, ampak pomembno je predvsem slišati človeka, videti, zakaj je prišlo do takšne situacije, kaj je v ozadju, kako stopiti v stik z njim, kot človekom.

Se ti zdi, da je na razpolago dovolj informacij, da se lahko človek pametno odloči, ko se znajde pri takšnih dilemah?

Mislim, da niso glavni problem informacije. Te so precej dostopne. Večji je pomen zavedanja, da gre za nas, za naše telo in našega otroka, in da se je ob zaupanju institucijam pomembno dobro informirati, kaj zate kaj pomeni, kot človeka, žensko. Kako se ravna s tabo, kaj boš sprejela, dovolila. Ginekologi imajo ogromno različnih praks in pristopov in mislim, da nam manjka neke suverenosti, da zahtevaš spoštljivost, ko ravnajo s tabo.

Sama sem šla v prvo nosečnost precej naivno, s prepričanjem, da bo zate že dobro poskrbljeno, ker sem bila precej mlada. Zdaj mislim, da se znam dosti bolje postaviti zase in zagovarjati svoje dostojanstvo.

Sta z možem že od začetka načrtovala družino že v študentskih letih ali je bila to bolj spontana odločitev?

Pred poroko sva bila skupaj tri leta in pol. Za naju je bil to nek logičen korak. Sva se nekoliko bala, kakšen bo odziv okolice, sva pa imela dober zgled mladih družin, tako da sva videla, da se da in naju je to opogumilo.

Po poroki se je spontano pojavila želja po otrocih, tako da nisva veliko debatirala o tem. Še največ odločanja, kolikor se sploh lahko pri teh stvareh res odločiš, je bilo za tretjega otroka, ki ga pričakujeva. Ob dveh otrocih, življenju, ambicijah, željah in omejenih kapacitetah se potem sprašuješ, če zmoreš, ker želiš dati najboljše.

Kot katoliški par želiva tudi v tem norem svetu otroke vzgajati v tem duhu in vrednotah, kar je za pare kar velik izziv. Kako ostati v odprtosti za življenje, slišati sebe, zaupati, premagati strahove, ko ne veš, kakšen bo otrok, ki prihaja. So izzivi, želja po otroku pa je tudi velika.

Na koncu sva spoznala, da je treba predvsem zaupati. Tudi mnogim drugim parom okoli naju je težko biti kristjan v današnjem svetu in usklajevati pričakovanja družbe, vere, delati na sebi, skrbeti za odnos. Prav je, da se zavedamo te kompleksnosti, sicer se hitro pojavi občutek krivde in nesprejemanja.

Ob peti obletnici poroke si na Instagram zapisala, da je bila to najboljša odločitev tvojega življenja. Kaj ti pomeni poroka?

Ko sem možu voščila za trideseti rojstni dan, sem mu rekla: »Hvala za najlepšo tretjino mojega življenja.« Skupaj sva namreč deset let. Ko gledam nazaj, vidim, kako sva zrasla, danes sva druga človeka kot takrat, ko sva se spoznala. Veliko mi pomeni, da skupaj rasteva.

Poroka je zame ena pomembna odločitev za vse življenje. Enkrat je bil moj mož užaljen, ko sem mu rekla, da se moram vsako jutro odločiti zanj, in me je vprašal, če se nisem že odločila. V mislih sem imela, da je treba iz te odločitve črpati vsakič znova, posebej, ko je težko. Pridejo namreč tudi dnevi, ko ne moreš spregovoriti dveh stavkov, ne da bi te kdo od otrok vmes prekinil. Takrat je čas, da se spomniš te odločitve, zakramenta milosti, in od tam črpava.

Na porokah ne maram voščiti, da bi bil to najlepši dan življenja, ker želim, da bi za tem prihajali še lepši. Seveda tudi kakšni težji, da potem lepši še bolj zasijejo.

Največ mi pomeni, da gradiva skupnost, skupno rast, da se z vsemi izzivi, pa naj bodo finančni, čustveni, ideološki, logistični soočava skupaj, se pogovarjava, skupaj razrešiva. Poroka je temelj za to in težko si predstavljam, da ne bi bila poročena. To je vrednota, za katero verjamem, da bo zaznamovala tudi najine otroke.

Pa ne mislim, da brez zakona nič ne pomeni, in se zavedam, da obstajajo slabi zakoni, ampak zame je to enostavno vrednota. To daje težo najinemu odnosu.

Mnogo razmerij gre narazen, imamo visok delež ločitev, čeprav so vmes otroci. Kako pomagati ljudem, da bi bilo tega manj?

Predvsem s poslušanjem, sočutjem, brez vzbujanja občutka krivde, pokroviteljstva dati ljudem možnost, da zmorejo narediti drugače. Smisel terapevtskega odnosa je, da dobijo novo izkušnjo, iz katere spoznajo, da se da delovati na drugačen način.

Tako se zacelijo rane, ki so nastale v otroštvu. V partnerski odnos vedno vstopita dva svetova, možev in ženin in ob trku hitro lahko nastane kaos. To je normalno za vsak odnos. Vprašanje pa je, kako najti jezik, ki obema odgovarja.

Kako pa izgledajo terapije za pare, ki bi radi ohranili odnos?

Predvsem je parom potrebno dati prostor, da se najdeta v svoji ranjenosti, se povežeta, slišita, vidita. Vsak par se poveže zaradi skupnih izkustev in nekega umanjkanja na nezavedni ravni. Vse to potem išče pri drugem. Ko pristopimo s sočutjem in damo varen prostor, zmoreta predrugačiti poznane nefunkcionalne vzorce in odnos postaviti na zdrave, nove in trdnejše temelje ter tako zrasti ven iz krize.

Še en izziv, ki se pojavlja starejšim parom, je, da se odnos vrti samo okoli otrok, in ko ti odrastejo, starši ugotovijo, da nimajo več ničesar skupnega, razen teh otrok. Kako vidva ohranjata odnos, da se vama kaj takega ne bi zgodilo?

Nekaj, kar pogosto slišimo, redkeje pa udejanjimo, je to, da je zakonski odnos pred odnosom z otroki. To je težko, ker gre za dve povsem drugačni obliki ljubezni.

Naravno je, da čutim potrebo po tem, da svoje otroke zaščitim, vzgajam, da jim nudim varnost, zanje skrbim. Hkrati pa se moram zavedati, da če med nama z možem stvari ne funkcionirajo, to za otroke ni dobro. Najprej sva bila midva, potem otroci. Ob več otrocih je to včasih težko usklajevati.

Za mame je to obdobje še posebej intenzivno. Vsi otroci se te veliko dotikajo, ves čas nekaj želijo od tebe, najprej iščejo zatočišče pri mami. Potem pa je tukaj še mož, ki si tudi želi tvoje pozornosti, ker tudi najin odnos potrebuje nego.

Nama odgovarja, da otroci dovolj zgodaj zaspijo in potem večeri ostanejo za naju. Lahko kaj počneva skupaj, lahko vsak zase, lahko sprejmeva kak obisk. Tisti del dneva je za odrasle. In po obeh porodih je bila največja kriza ravno v prvih mesecih, ko še ni rutine, ker dojenček nima rutine in ne gre spat ob sedmih. Ta čas potrebujeva zase, da naju nihče ne moti, da se lahko normalno pogovarjava.

Potem pa je tukaj tudi zavedanje, da to ne bo trajalo večno. Zdaj je intenzivno obdobje, ki pa je časovno omejeno, in potem bo drugače. Bodo prišli drugi izzivi, ampak ne bo trideset let tako, kot je zdaj. Marsikdo se ujame v to, da se poroči, ima majhne otroke in misli, da je to to. Tudi v ta čas moraš iti z zavedanjem da ne bo vedno tako, in že vmes graditi odnos.

Zdaj, ko nisi več študentka, si blog predala naprej. Je bilo to slovo težko?

Zame je bilo to čudovito, neprecenljivo obdobje. Odprlo mi je ogromno priložnosti, odprlo ogromno enih vrat, dalo veliko novega znanja. Odprl se mi je pogled na svet, s katerim smo veliko v stiku, težko pa si predstavljamo, kako izgleda biti na drugi strani. Kakšno je življenje influenserjev. Zdaj jih lažje razumem. Vsaka služba ima svoje pluse in minuse, tudi njihova. Jaz jih občudujem, ker sama tega ne bi zmogla.

Zaključek je bil lep in težek, s hvaležnostjo, da mi je bilo to dano. Najprej me je sicer skrbelo, da bo zadeva ugasnila, ker nisem dobila naslednice. Težko bi mi bilo to predati nekomu, ki ga sploh ne poznam – tudi s Petro sva se dobro poznali, preden mi je zadevo predala. Tudi sama sem želela, da bi jo od mene prevzel nekdo, ki ima podobne vrednote. Ker sem to doživljala kot en svoj prispevek k družbi, kar lahko sama prispevam.

Zelo sem vesela, da sem dobila Ano, ki zdaj upravlja profil, in upam, da bo tudi ona nekoč našla nekoga, da bo šla zadeva naprej. Seveda pa vsak, ki prevzame to vlogo, da en svoj pečat. In prav je tako.

Kakšno voščilo prinašaš mamam in mamicam za materinski dan?

Želim si, da bi si znale kot mame zaupati, slišati sebe in otroka, s katerim stopamo v odnos. Preden sem postala mama, sem si vzgojo predstavljala kot nekaj strogega, avtoritativnega, nekakšno sledenje družbenim normam. Zdaj pa spoznavam, da je to en lep odnos, ki ga tkemo z otrokom in v tem odnosu spoznavamo najprej sebe in nato otroka. Želim si, da bi si v tem zaupale, našle podporo, se obdale z ljudmi, ki nam želijo dobro. In takrat, ko bomo v takih varnih odnosih, bomo našle tudi čas zase in se počutile slišane.