Grozljivi posnetki z območja novega domnevnega napada s kemičnim orožjem v Siriji (video)

7 komentarjev

1. V drugem delu intervjuja nam vodja Komisariata za Sveto deželo p. Peter Lavrih predstavlja svoj pogled sirsko državljansko vojno, Arabsko pomlad in vmešavanje zahodnih sil, sodobno evropsko kulturo in pozive po multikulturnosti, migracije ter demografsko problematiko Evrope.

   Kaj menite o sirski državljanski vojni; kako bi se v zvezi z njo moral obnašati Zahod?
   O tem imajo gotovo svoje mnenje vojni analitiki; morda bomo nekoč vedeli več. Še o preteklih vojnah pri nas ne vemo vsega. Dokler zmagovalci pišejo zgodovino, je resničnost teptana pod mizo. Sirska vojna je še časovno preblizu, da bi poznali vsa ozadja. Dejstvo pa je, kot povedo krščanski predstojniki v Siriji: če pade Asad, pademo kristjani. In iz tega razloga se je Rusija tako močno angažirala v tej vojni.

   Bi potem rekli, da je vloga Rusije na Bližnjem vzhodu – vsaj trenutno – za položaj kristjanov pozitivnejša od vloge Zahoda?
   Da, to drži in se je v praksi pokazalo pri sirski vojni. Pozivi vseruskega patriarha Kirila, ki se je zavzemal za trpeče kristjane v Siriji, so obrodili pozitivne sadove. Evropa sicer ima svojo vlogo, toda Rusija je ena, evropskih držav pa veliko in dobimo problem enotnega pristopa. Da pridemo do njega, traja. To se je jasno pokazalo že pri migrantski krizi.

   Je pa tu še nepredvidljiva vloga Turčije, ki ima svoje računice: prilastitev ozemlja na severu Sirije, preprečitev Kurdistana kot države, vmes pa manevri z Jeruzalemom in Palestino.

   Vojna v Siriji se je začela vsled t. i. Arabske pomladi. Kako vidite tovrstne težnje po demokratizaciji na Bližnjem vzhodu in severni Afriki? Koliko prihodnosti imajo?Arabska pomlad je žalostno obdobje, kjer zahodne sile nosijo veliko krivde za premnoga življenja. Zahod je večkrat spremenil taktiko do udeleženih držav, najbolj očitno se je to zgodilo v Siriji. Temu svetu je demokracija tuja, ne zna si pomagati z njo. Potrebuje gospodarje z močno roko, šejke, avtokrate. Tak primer stabilne države je kraljevina Jordanija, kjer ni bilo nikakršne pomladi in vse lepo deluje. Vmešavanje zahodnih sil, zlasti ZDA, je privedlo do današnje zmešnjave.

   Kako na splošno vidite odnose med različnimi kulturami in verstvi na Bližnjem vzhodu? Se vam zdi, da imamo Evropejci pravo predstavo o tem delu sveta oz. njegovi/h kulturi/ah?
   Bližnji vzhod je kakor rajski vrt različnosti v kulturah in verstvih. Ima svojo pestro zgodovino, ki je ljudi naučila medsebojne tolerance. Otomanska Turčija je npr. določila razmerja strpnosti celo med kristjani z zakonskim aktom statusa quo na svetih krajih. Bodočnost bo samo v toleranci ali pa je ne bo. Vmešavanje tujih sil – tako regionalnih muslimanskih kot Zahoda – za medsebojne odnose ne pomeni ničesar dobrega.

   Ali so ljudje na Bližnjem vzhodu res na splošno politično in družbeno tako neizobraženi / »ne-modri«, kot pogosto mislimo Evropejci?
   Če bi na to odgovoril pritrdilno, bi jih močno užalil. In ko so užaljeni, se maščujejo. Prebivalci Bližnjega vzhoda so zelo premeteni ter neučakani. Ne vedo točno, kaj bi radi, in to hočejo takoj. Primer za to je zakon, ki ga je imel Izrael pripravljenega za vrnitev palestinskih beguncev. S predlogom niso bili zadovoljni in je padel v vodo ob menjavi vlade. Rešitev bližnjevzhodnega problema lahko pride samo od znotraj, nikakor ne od zunaj. Politično preigravanje bo še trajalo

   S prebivalci Bližnjega vzhoda smo se srečali tudi med nedavno migrantsko krizo. Kako ste videli to dogajanje in odziv evropskih držav nanj?
   Migrantska kriza je bila past, nastavljena celotni Evropi, ki ji je ta nasedla. Koliko od teh ljudi si je z begom iz domovine resnično želelo rešiti življenja in koliko ostalih ljudi je uporabilo migrantski tok za odhod v – domnevno – boljše življenje? In kakšna je bila Soroševa vloga pri tem projektu? Ko bomo dobili odgovore na ta vprašanja, bo logika begunstva, ki se je valila skozi naše kraje, popolnoma drugačna.

   Slovenci imamo izkušnjo begunstva, a tisto, ki so ga doživeli naši rojaki, ko so bežali pred komunističnim maščevanjem, nima z begunstvom iz Sirije prav nobene vzporednice ali primerjave.

   Kako vidite sodobno evropsko kulturo? Kaj menite o aktualnih pozivih po večji multikulturnosti in celo »uvažanju« delovne sile iz drugih predelov sveta?
   Evropa si je z »multi-kulti« podpisala kulturni in verski propad. Evropska liberalna miselnost hoče zavreči svojo krščansko zgodovino in krščanske temelje. Begunci ne prihajajo v Evropo na delo, ampak hočejo uresničenje sanj, ki so jim jih naslikali trgovci z belim blagom in jih osiromašili do golega. V svojih popotnih torbah pa prinašajo terorizem in dolgoročni cilj islamizacije evropske celine.

   Evropa ima dovolj lastne delovne sile, ki lahko pride iz domačih krogov. Ima delovno silo, ki že po naravi spada v evropsko misel in je krščanska – tu mislim na vzhod Evrope, Ukrajina, Moldavija itd.

   Tovrstni pozivi/pogledi so pogosto povezani z demografsko problematiko Evrope oz. staranjem prebivalstva. Kaj vidite ta problem? Kako naj se ga evropske države lotevajo?
   Odgovor ni daleč, pokaže ga islam. Pri njih je življenje sveto in otroci blagoslov. Je tako tudi v Sloveniji in širše po Evropi? Vse analize in prognoze so odveč, če nam življenje ni sveto. Tudi begunci so nam postavili ogledalo pred oči. Poziv turškega predsednika Erdogana k rodnosti in več otrokom je veljal Turkom, ki že prebivajo v Evropi. Če uporabljamo izraz demografska problematika Evrope, smo lahko bolj preprosti: ne splavom in da rojstvom!

   Za dodajanje odgovora se prijavite

2. Mati Agnes Mariam od Križa je predstojnica samostana (St. James the Mutilted) v kraju Kara v provinci Homs, Sirija. Je pripadnica melkitov, najstarejše živeče krščanske skupnosti na svetu, živa priča oboroženega konflikta v Siriji in ena izmed voditeljic gibanja Musalaha, ki si prizadeva za mir in spravo. Z njo smo se pogovarjali ob predstavitvi mirovne pobude za Sirijo predstavnikom civilne družbe in vlade na Inštitutu za mednarodne in strateške študije (ISIS) v glavnem mestu Malezije.

   Zakaj se kot verska oseba ukvarjate s političnimi zadevami?
   Nikoli se nisem politično opredeljevala, zavzela kakršne koli politične drže in tudi danes nimam nobenega političnega motiva. Toda o tem, kar se dogaja v Siriji, sem preprosto morala spregovoriti. Če bi molčala, bi bila soudeležena v zločinih.

   Kako ste doživeli začetek konflikta v Siriji?

   Živeli smo v shizofreni situaciji. Resničnost smo imeli pred očmi, mediji pa so nam govorili nekaj povsem drugega.

   Na začetku krize je bilo gibanje, ki je bilo nadaljevanje procesa damaščanske pomladi – zahteve za demokratizacijo po smrti Bašarjevega očeta Hafeza al Asada. V ospredju gibanja so bili sekularisti, intelektualci z dejanskim načrtom za prihodnost države v obliki političnega programa. Z deklaracijo so zahtevali reforme in oblast jih je vrgla v ječo. Takrat so se zato začele spontane demonstracije. Sprva smo vsi pozitivno gledali na revolucijo, večina si je želela sprememb. Toda kmalu smo ugotovili, da je nekaj hudo narobe.

   Že marca 2011, blizu velike noči, so nam mladinci iz Homsa povedali, da so na lastne oči videli neidentificirane oborožene skupine, ki so streljale vsevprek. Na pripadnike varnostnih sil, demonstrante, civiliste, mimoidoče … Globalni mediji so nam predstavljali le dve strani: miroljubne demonstrante in represivne varnostne sile, mi pa smo vedeli, da je na delu še tretja stran – tista, katere namen je bilo ustvarjanje kaosa. Opazili smo, da mediji načrtno prikrivajo obstoj odredov smrti, zato nam je bilo jasno, da za njimi ne stoji aktualna oblast. Znotraj revolucije je potekala skrita, medijsko podprta agenda.

   Nato sem 5. decembra 2011 v Homsu na lastne oči videla odrede smrti in njihove žrtve. Več kot sto mrtvih civilistov, ki so bili ubiti brez boja. Likvidirani so bili samo zato, ker so pripadali kateri izmed javnih služb in naj bi zato kolaborirali z oblastjo, med njimi so bili poštar, električar, zdravnik … Trgovca, ki na ukaz upornikov ni hotel zapreti trgovine, so razsekali na koščke. Zavedala sem se, da takšno nasilje nima nobene druge logike kot zgolj sejanje kaosa. Mediji so o teh zločinih molčali. Stran, ki je bila odgovorna zanje, pa so potem celo kanonizirali kot borce za svobodo, ki varujejo civilno prebivalstvo.

   Če ima revolucija svetel cilj, čemu za njeno promocijo uporabljati mrežo prikrivanja in laži?

   Mediji so nam govorili o golorokih demonstrantih, ki so poprijeli za orožje, da bi se uprli Asadovim tankom.

   To je bil le eden izmed mitov, ki je opravičeval nasilje in njegovo prikrito eskalacijo.

   Kako je bila promovirana lažna revolu­cija?

   Kar se je zgodilo v resnici, je bil inženiring. To je bila gotovo najbolj virtualna revolucija v zgodovini. Poleg prikrivanja odredov smrti, ki so bili odgovorni za nasilje, je bila na delu tehnologija prepričevanja javnosti z lažnimi novicami in ponarejenimi videoposnetki, o žrtvah, ki naj bi jih zagrešile varnostne sile.

   Jdeitet Artuz je pretežno krščanska četrt v predmestju Damaska in nekega jutra, zgodaj spomladi 2011, je Al Džazira poročala, da so to območje obkolili tanki, londonski observatorij za človekove pravice pa je povedal, da je bilo ubitih 25 miroljubnih demonstrantov. Ker sem bila naslednji dan povabljena na kosilo k patriarhu v Damask, kjer je bil tudi duhovnik iz Jdeitet Artuza, sem mu izrazila sožalje nad tragičnimi dogodki. Začudil se je in mi zatrdil, da v njegovem kraju ni bilo tankov in nobene žrtve. Povedal pa je, da so bile organizirane inscenirane demonstracije za televizijske kamere.

   Takšne demonstracije smo doživeli tudi v naši vasi. Bilo je kot v studiu. Na tla so meter vsaksebi narisali točke, na katerih so stali demonstranti, da bi bili na posnetkih videti številčnejši. Zbralo se je kakih tristo ljudi. Sodelovali so le najpreprostejši sloji in posamezniki, ki so vse življenje stali na robu zakona, ter mladoletniki in otroci. Otroke so podkupili s sladkarijami, odrasli so prejeli denar. Brez denarja ni bilo demonstracij. Delili so ga kar iz bisag in s tovornjaka, ki je bil parkiran ob glavni cesti. V Saudski Arabiji očitno ne izgubljajo časa z elektronskim transferjem denarja (smeh).

   V Parizu sem na Institut du Monde Arabe potem videla razstavo grafičnega oblikovalca sirske revolucije. Kako je mogoče, da so imeli ti preprosti demonstranti, ki ne znajo spregovoriti besede v tujem jeziku, dizajnerja v Parizu in vsak teden nov slogan na vrhunsko oblikovanem plakatu?

   Zakaj je upor, ki je bil videti sekularen, tako hitro postal islamističen?

   Revolucija je bila programirana in implementirana. Vložene so bile milijarde v proizvodnjo lažne, umetne, prazne revolucije. Zato se je hitro izpela, in ko se je po petkovi molitvi z mošeje na ulice zgrnila množica, so sekularne slogane kaj kmalu zamenjali islamistični.

   Upor, ki so ga začeli sekularni intelektualci, je zelo hitro dobil barvo Muslimanske bratovščine in retorika je postajala vse bolj sektaška – v smislu sunitske večine nasproti Asada, ki je pripadnik alavitske manjšine, češ, mi smo večina, ki mora vladati. To je postalo opravičilo za rušenje oblasti.

   Revolucijo je ugrabila fundamentalistična sunitska ločina islama, vahabizem, ki je doma v Saudski Arabiji in Katarju. Njen ozek in ekskluzivističen verski pogled družbo zreducira na način, ki ne trpi različnosti. V Siriji je bila še do nedavnega popolnoma obrobna.

   Tej skrajni obliki islama, katere širitev po svetu poteka s petrodolarji iz Zaliva, je bil vstop v Sirijo dovoljen šele po smrti Hafeza al Asada, ko se je država začela odpirati. To je bila usodna napaka, ki jo kaže pripisati neizkušenosti Hafezovega naslednika Bašarja.

   Kako se je razširil oborožen konflikt?

   Moj namen ni podpirati Asadovo oblast, toda izkrivljeno sliko, ki jo hočejo za resnico predstaviti mediji, je treba popraviti.

   V Siriji dejansko ne divja državljanska vojna, temveč prikrita agresija, ki je vodena iz tujine.

   Če pogledamo na zemljevid, vidimo, da se je nasilje razširilo z obmejnih območij. Odredi smrti so se infiltrirali iz sosednjih držav. Brez pomoči Turčije, Libanona in Jordanije bi uporniki propadli. Deloma je udeležen tudi Irak, kajti v Siriji je bila ustanovljena veja tamkajšnje podružnice Al Kaide, fronta Al Nusra. Danes je velika večina upornikov povezanih s skrajnimi islamističnimi skupinami, kot je Al Kaida.

   Več kot polovica upornikov ni niti državljanov Sirije. O tem je junija 2012 pričal ustanovitelj Zdravnikov brez meja, Jacques Beres, ki je zdravil ranjence upornikov v Alepu. Po moji oceni je pripadnikov mednarodne svete vojne, ki potrjeno prihajajo iz osemdesetih držav sveta, danes v Siriji še več.

   Uporniki svoj vpliv širijo s terorjem. Zaradi banalnosti ali kot v opozorilo, kaj se bo zgodilo neposlušnim, kruto in javno izvajajo eksekucije. Znanih je na tisoče primerov. V kraju Nebek pri Damasku so skozi okno hiše iz tretjega nadstropja na ulico vrgli človeka, ki naj bi bil Asadov podpornik. Izkazalo pa se je, da so potrkali na napačna vrata in ubili nekoga drugega.

   Kaj takšne razmere pomenijo za prebivalce Sirije?

   V Siriji je pet do šest milijonov notranje razseljenih oseb.

   Ko sem bila na Svetu Združenih narodov v Ženevi, so mi rekli, da je to zato, ker Asad bombardira lastno prebivalstvo. Vprašala sem jih, zakaj se je potem 85 odstotkov beguncev zateklo na stran, ki je pod nadzorom vlade. Povedala sem jim, da uporniki vdirajo na območja, kjer živijo civilisti, in njihove domove preuredijo v bojišče. To je v nasprotju z ženevsko konvencijo.

   Namesto da bi uporniki osvobodili ozemlje, ga osvobodijo njegovega prebivalstva.

   Iz najstarejše četrti v Homsu, Hamidiye, kjer so v večini živeli kristjani, je februarja 2012, ko so vanjo vdrli uporniki, pobegnilo 130.000 ljudi. Iz istega razloga so ljudje zbežali iz Alepa. Ko sem na začetku bitke za Alepo poklicala škofa, da bi ga povprašala, kaj se dogaja v mestu, mi je odvrnil, da se je primerila invazija kot v času mongolskih vpadov, in dodal, da tudi Mongoli ne bi prizadejal takšnega uničenja ekonomski prestolnici države. V mesto so vdrle oborožene tolpe, tujci, ki nimajo zveze s tamkajšnjimi prebivalci. V petmilijonskem Alepu je živelo le nekaj tisoč posameznikov, ki so bili povezani z revolucijo. Poslovno skupnost Alepa, ki je odklonila sodelovanje z oboroženimi tolpami, je doletela strašna kazen. Mnogi so bili likvidirani takoj. Za tisočino njihove vrednosti je bilo pod prisilo prodanih 3700 tovarn, 1400 jih je bilo razstavljenih in po kosih odpeljanih v Turčijo. Iz skladišč je bilo ukradenih pet milijonov ton žita. Iz trgovin starodavnega bazarja so odnesli pet ton zlata, potem pa so bazar zažgali. Zgorelo je 17 kilometrov ulic in zgradb iz trinajstega stoletja, del Unescove svetovne dediščine.

   Oborožene tolpe načrtno uničujejo kulturnozgodovinske spomenike. V napoto jim je vse, kar ima v Siriji simbolen pomen. Porušili so minaret mošeje Omajadov, ene izmed najbolj razsvetljenih islamskih dinastij, ki je vladala Siriji. Popolnoma so uničili številne mavzoleje, mošeje, cerkve. Ko so zavzeli mesto Raka, so najprej izropali tamkajšnji muzej. Skrajneži, ki jih je vodila ista fundamentalistična ideologija, so uničili tudi sufijske grobnice v malijskem Timbuktuju in kipe Bud v kraju Bamijan v Afganistanu. Vahabizem, ki prezira umetnost in arhitekturo, je popolno nasprotje s sufizmom navdahnjeni sirski islamski kulturi.

   Kakšne so razmere na območjih pod nadzorom upornikov?

   Ker je tudi naš samostan na takšnem območju, vam lahko iz prve roke povem, da vlada kaos. Prej smo imeli vrata ves čas odprta, po vasi bi se lahko brez težav sprehajali tudi po polnoči, zdaj pa si že čez dan ne upamo stopiti na plano. Zaradi incidentov smo se bili prisiljeni obdati z bodečo žico. Živimo v strahu, kdo bo potrkal na naša vrata. Oborožene tolpe ugrabljajo ljudi in zahtevajo odkupnino.

   Imam zanesljive podatke o posilstvih, ki so jih uporniki zagrešili nad civilisti. Rekrutacija poteka na način svobodne izbire. Ne šalim se. Imam priče. Vstopijo v hišo, postrojijo družino in izberejo. Zato, ker imajo vse tiste fatve, ki legitimirajo posilstva in jih objavljajo kleriki, kot je Jusef el Karadavi, duhovni vodja Muslimanske bratovščine in zvezda televizijske postaje Al Džezira.

   Kleriki so v fatvah razglasili tudi sveto vojno proti sekularistom in verskim manjšinam. To je neposredna legitimacija pogromov nad drugače mislečimi, ki ne pripadajo fundamentalistični obliki islama. V samomorilskem napadu je bil ubit vodilni sunitski klerik v Siriji, izredno mil mož in velik učenjak, šejk Ramadan al Bouti. Fatve so vzpodbudile etnično čiščenje. Ko pridejo uporniki na določeno območje, so njihova tarča najprej okoliške vasi alavitov, šiitov, druzov ali kristjanov. Prebivalce izženejo, domove izropajo in požgejo. V Mezopotamiji, blizu mesta Deir al Zor, so pred dnevi uporniki obglavili sto civilistov, prebivalcev šiitske vasi, vključno z desetletnimi otroki.

   Kaj tako imenovana revolucija pomeni za krščanske skupnosti v Siriji?

   Kristjani se logično niso poistovetili in množično udeležili v revoluciji, ki so jo ugrabili islamisti. Zato jih je doletela kolektivna kazen.

   Vzorčen primer, kaj se godi krščanske populaciji v Siriji, je mesto al Kuseir, kjer je pred konfliktom živelo sedem tisoč kristjanov, članov melkitske skupnosti, ki pripadajo naši škofiji, zato njihovo situacijo še posebej dobro poznam. Prve mesece tako imenovane revolucije so bili tarča občasnega nasilja, požigov in umorov. Ko so mesto zavzeli tuji plačanci in je bil v mestu ustanovljen islamski emirat, pa je bil na minaret mošeje kmalu razobešen razglas, ki jim je postavil ultimat, da zapustijo domove. Ostali sta le dve družini. Med bitko za al Kuseir, ko so bili uporniki poraženi, sta plačali visoko ceno. Žensko ene od družin je denimo zaporedoma posililo toliko upornikov, da je izgubila razum. Šele potem so jo ubili.

   Prej smo živeli v sekularni ureditvi, kjer so bile vse verske skupnosti enakopravne in samostojne. Ženske so imele v družbi enake pravice kot moški in zavzemale so vodilne položaje v družbi. Res smo živeli v nekakšnem totalitarnem sistemu, odločitve je sprejemala majhna skupina ljudi in ni se smelo na glas izražati nasprotnega političnega mnenja. Toda imeli smo varnost in mir, brezplačno zdravstvo in šolstvo ter dovolj hrane za vse. Sirija pred začetkom konflikta, denimo, ni imela niti beliča zunanjega dolga. Toda zdaj smo se znašli v novem totalitarizmu, ki je neprimerno hujši od prvega – terorju sektaškega nasilja, ki ga uprizarjajo oboroženi uporniki.

   Kako se je sirsko ljudstvo uprlo scenariju novega totalitarizma?

   Iz pepela sirske krize je vstalo gibanje Musalaha (sprava), ki se zavzema za nenasilje in deluje na lokalni ravni. V njem sodelujemo prostovoljci, ugledni posamezniki, glave velikih družin, vodje klanov in plemen ter verski dostojanstveniki. Smo del tihe večine, tretja stran, ki je v konfliktu ostala nevtralna. Musalaha je odgovor na poskuse delitev, ki jih v z denarjem podprtih fatvah, razglašajo kleriki, da bi zasejali sovraštvo na podlagi veroizpovedi. Sestavljajo jo večinoma suniti. Naša naloga je promocija zamenjave orožja za politični dialog. To je iniciativa graditve mostov, kjer so bili porušeni. Naši posredniki so ljudje, ki jih spoštujeta obe strani. Na misije potujemo po vsej Siriji. Včasih dobesedno hodimo od hiše do hiše in moledujemo ljudi, da odložijo orožje. Musalaho podpirajo mirovna gibanja z vsega sveta. Naša sodelavka je denimo Nobelova nagrajenka Mairead Maguire.

   Je mirovna pobuda naletela na plodna tla?

   Kdor je načrtoval lažno revolucijo, ni vedel, da je večina sirske populacije dobro izobražena, zavedna in prežeta z močnimi nacionalističnimi čustvi. Večina je spregledala, da so revolucijo ugrabili verski skrajneži in teroristi. V nekem trenutku je bilo 35 odstotkov sunitov, ki tvorijo več kot 60 odstotkov vsega prebivalstva v Siriji, naklonjenih upornikom. Danes jih je vse manj. Sirski državljani zapuščajo njihove vrste.

   Pred kratkim sem obiskala območje, kjer živijo družine borcev fronte Al Nusra. Povedali so mi, da so se ji njihovi sinovi pridružili zaradi dobre plače in zavoljo varnosti družine. Sprva so mislili, da gre za svetel cilj. Tako je vsaj govorila Al Džezira. Potem so ob bojišču od njih zahtevali krutosti in vandalizme. Tuji plačanci pa so nanje gledali navzdol in jih imeli za nevernike. Imeli so dovolj. Družine so Musalaho so prosile, da jim omogoči, kar pri nas imenujemo kafil – zagotovilo, da jih po tem, ko bodo njihovi sinovi položili orožje, ne bodo preganjale oblasti. V zadnjem času Musalaha vsak dan uspešno reši več deset, včasih sto primerov, ko so posamezniki in skupine pripravljeni položiti orožje v zameno za pravico delovanja v politični opoziciji.

   Ta revolucija je dokaz, da nekaj, kar je ponarejeno, ne more imeti dolgega roka trajanja. Iz ponaredka ne moreš ustvariti nekaj pristnega. Če bi bila večina ljudi v Siriji proti Asadu, bi ga že zdavnaj odneslo. Tako kot se je zgodilo z Mubarakom in zdaj z Morsijem. Če je toliko ljudstva proti tebi, je konec, pa četudi ti umetno dihanje ponudi največja sila na planetu.

   Kaj bi sporočili posameznikom v tujini, zlasti politikom v državah na Zahodu, ki še vedno podpirajo upornike?

   Čemu države, ki sebe imenujejo prijatelji Sirije, ignorirajo dejstvo, da Asada celo po izračunih Nata podpira 70 odstotkov državljanov? Kot pravi Economist, je v Siriji dva tisoč uporniških frakcij. Je to del načrta za Sirijo, ker je tako zabrisana sled odgovornosti za zločine, obenem pa so onemogočena mirovna pogajanja, saj ni jasno, kdo bo na njih zastopal oborožene upornike?

   Zahod medtem ignorira notranjo opozicijo, ki je neprimerno enotnejša in dejansko predstavlja večino ljudi, ki si želijo spremembe v Siriji. Je razlog dejstvo, da notranja opozicija noče reševati zadev z orožjem, zavrača vmešavanje tujine in se zavzema za reforme brez uničenja države?

   ZDA in Evropska unija želita odpraviti embargo na dobavo orožja upornikom, kar bo še povečalo nasilje. Ne skrbi pa ju denimo prepoved izvoza zdravil v Sirijo, zaradi katere trpijo milijoni prebivalcev.

   Na tuje sile, ki netijo oborožen konflikt v Siriji, naslavljam poziv: Roke proč od Sirije! Prenehajte s podporo lažni revoluciji. Prebivalci Sirije se bomo sami dogovorili, kakšna bo prihodnost naše države.

   Za dodajanje odgovora se prijavite

3. Konflikt v Siriji vedno bolj spominja na poglavje iz hladne vojne. Potem ko sta Rusija in Kitajska z vetom v Varnostnem svetu Združenih narodov zavrnili željo Zahoda po vojaškem posredovanju in spremembi režima v tej državi, so ZDA skupaj z Natom in arabskimi zavezniki ob sirski meji, v Jordaniji, izpeljale obsežne vojaške vaje Eager Lion – Nestrpni lev. Rusija je medtem, da bi zavarovala pristanišče Tartus, kjer je edino oporišče ruske mornarice v Sredozemlju, v Sirijo napotila ladje svoje črnomorske flote in neznano število vojakov.

   Zahodni korporativni mediji z bolj ali manj očitnimi dezinformacijskimi kampanjami vodijo propagandno vojno in med seboj kar tekmujejo, kateri bo učinkoviteje demoniziral Asadov režim. Sirska vojska posiljuje otroke in snema, se glasi eno izmed poročil, ki spominjajo na tista o razdeljevanju viagre Gadafijevim vojakom in Iračanih v zasedenem Kuvajtu, ki naj bi bili iz inkubatorjev metali dojenčke. Perfidnejša je črna propaganda o pokolih, ki naj bi jih bile zagrešile Asadove milice. Ameriška veleposlanica v ZN Susan Rice je za pokol v Huli z donečimi besedami obtožila sirski režim, zaveznice ZDA pa so v poskusu politične izolacije Sirije s svojih ozemelj nemudoma izgnale njene diplomate. Korporativni mediji so se ob pokolu z vsemi sredstvi zavzeli, da bi iz razmišljanja javnosti na Zahodu pregnali še zadnji dvom o nujnosti odstranitve sirskega režima s silo.

   Povsem drugo zgodbo o tem, kaj se je zgodilo v Huli, je objavil nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung. Šlo je za serijo načrtnih umorov, trdi sklepno poročilo dopisnika FAZ-a Rainerja Hermanna. Identifikacija žrtev je pokazala, da so bili ubiti pripadniki manjšine Alavitov, katere pripadnik je tudi Asad, in v šiitsko različico islama pred kratkim spreobrnjeni suniti. Ubiti so bili tudi člani družine poslanca v sirskem parlamentu. Tarče pokola so bile očitno izbrane vnaprej, kajti poškodovan ni bil nobeden izmed sosedov. Morilci so imeli obrite glave in dolge brade, je povedal edini preživeli, 11-letni Ali iz družine Sajid, to pa kaže na fanatične džihadiste in ne na režimsko milico Šabiha, kot skušajo javnost – v ritmu udrihanja po vojaških bobnih – prepričati korporativni mediji.
   Glede na Hermannovo rekonstrukcijo dogodkov v Huli naj bi bila skupina okoli 700 islamistov pod poveljstvom znanih uporniških kolovodij najprej napadla nadzorne točke sirske vojske v vasi Taldo na območju Hule in ubila nekaj ducatov vojakov, potem pa ob pomoči krajevnega prebivalstva pobila tiste pripadnike družin v vasi, ki se niso hoteli priključiti opoziciji. Hermann se v poročilu sklicuje tudi na pričevanje nune Agnes-Maryam iz samostana svetega Jakoba v Kari nizozemskemu novinarju Martinu Jannsenu, ki navaja, da so uporniki trupla zložili na kup pred mošejo, opazovalcem ZN in naklonjenim jim televizijskim postajam pa povedali lažno različico zgodbe o tem, kdo je kriv za pokol. Častita sestra je že konec aprila napisala odprto pismo, v katerem je izrazila zaskrbljenost zaradi postopnega in zanesljivega etničnega čiščenja Alavitov in kristjanov v okolici Homsa, ki ga z umori izvajajo uporniki.

   Hermannovo poročilo, nastalo na podlagi zaupnih informacij pripadnikov dela sirske opozicije, se v bistvenih točkah ujema z opisom ruskega novinarja Marata Musina, dopisnika agencije Anna, ki je bil usodne dni pokola v Huli eden izmed očividcev na terenu.

   Da je korporativne medije pri poročanju o pokolu v Huli »zavedla propaganda upornikov«, je v blogu potihoma priznal celo urednik BBC World News Jon Williams. Njegovo uredništvo se je v enem izmed poročil, ki so za pokol obtožila Asadov režim, osramotilo z objavo fotografij ubitih otrok, za katere se je izkazalo, da jih je pred leti v Iraku posnel fotograf Marco di Lauro. Še ena izmed prevar tako imenovanih sirskih aktivistov. Zahodni korporativni mediji dan za dnem v svet pošiljajo njihova poročila. Na prvo žogo, brez kakršnegakoli preverjanja. Najpodjetnejši med temi aktivisti je dvomljivi Sirski observatorij za človekove pravice – »one man band«, ki uraduje iz stanovanja v londonskem Coventryju, financira pa ga neznani »dobrotnik« iz Zaliva. Zahodni korporativni mediji najbrž nikoli ne bodo povzeli skrbno raziskanih in preverjenih izsledkov iz Hermannovih poročil o pokolu v Huli, kaj šele da bi objavili demanti, da je zanj nedvomno kriv sirski režim. Zločin so v celoti izrabili za promocijo enostranskega vojaškega posredovanja Zahoda pod krinko lažnega človekoljubja.

   O resnični naravi konflikta v Siriji so poleg poročil zahodne korporativne propagande na voljo analize neodvisnih novinarjev in strokovnjakov, ki svoje poslanstvo opravljajo zunaj varstva korporativnih medijev in fundacij različnih magnatskih globalističnih »dobrotnikov«, kakršna sta George Soros in David Rockefeller (na primer: informationclearinghouse.info). Zanimivo je, da se te v osnovi ujemajo z uradnimi stališči ruske in sirske vlade. Poleg tega, da v njih najdemo množico neizkrivljenih dejstev s terena in neštete podobnosti s sorodnimi vojaškimi spopadi iz polpretekle zgodovine, se opirajo na jasno začrtano agendo zahodnih elit, ki je vsakomur na ogled v javno dostopnih, uradnih dokumentih. Eden izmed takih je, na primer, neokonservativni pamflet Project for the New American Century – Projekt za novo ameriško stoletje, kjer se promovira militaristična agenda, ki naj bi zagotovila ameriško prevlado na planetu. Tako imenovana arabska pomlad je le del načrta za spremembo preživetih oblastnih struktur v regiji – zamenjavo odsluženih režimov in razdrobitev neposlušnih držav na množico manjših vazalnih enot z namenom resetiranja njihove podreditve interesom Zahoda. Glavni razlog spopadov v Siriji je njeno tesno zavezništvo z Iranom, ta pa je zaradi osrednjega geostrateškega položaja in ogromnih zalog energentov glavni dobitek na tako imenovani osi destabilizacije od sredozemske obale do osrednje Azije. Na prizorišču procesa, ki so ga izumitelji v Pentagonu strokovno poimenovali The Long War – Dolga vojna. Z odstranitvijo Asada bi mimogrede uničili strateško zaledje libanonskega Hezbolaha, ki je trn v peti težnjam Izraela po samovoljnem gospodovanju v regiji. Sirija je z Irakom in Iranom podpisala dogovor o gradnji plinovoda od nahajališč do sredozemske obale, kar bi lahko povzročilo prodajo nafte in plina v Evropo brez levjega deleža udeležbe pri dobičku zahodnih korporacij ter dokončno pokopalo ključen projekt Zahoda, plinovod Nabucco.

   Kanadski profesor ekonomije na Univerzi v Ottawi in vodja Centra za raziskovanje globalizacije (globalresearch.ca) dr. Michel Chossudovsky trdi, da so razmere v Siriji posledica tipične destabilizacijske kampanje, ki jo vodijo zahodne obveščevalne službe. Že prvi protesti proti Asadovemu režimu v mestu Dara tik ob jordanski meji, kjer je bilo več žrtev med pripadniki sirske policije kot med »demonstranti«, so pokazali, da so inscenirani od zunaj in podkrepljeni z oboroženimi provokatorji, plačanimi ostrostrelci, uvoženimi iz tujine. Gre za odrede smrti, ki so organizirani po zgledu kontrarevolucionarjev v Srednji Ameriki. Za njihovega botra velja takratni veleposlanik ZDA v Salvadorju John Negroponte s pomočnikom Robertom Fordom. Negroponteju naj bi bilo z istim namenom zaupano vodenje ameriške diplomacije v Bagdadu, Robert Ford pa je zasedel položaj veleposlanika ZDA v Damasku. Namen lažne opozicije v Siriji, ki jo v kozmetične namene ustvarjanja javne podobe na Zahodu zastopajo uglajeni sirski emigranti, na bojnem polju pa vodijo napol podivjani islamistični fanatiki, rekrutirani iz bližnjih in daljnih vojnih žarišč Libije, Iraka, Čečenije in Afganistana, ter plačanci iz arabskih držav in Turčije – po mnenju Chossudovskega pa celo pripadniki francoskih in britanskih specialnih enot -, je že od vsega začetka tako imenovanih demokratičnih protestov nasilna sprememba režima. V oporiščih čez mejo v Turčiji jih urijo, oborožujejo in usmerjajo vojaški inštruktorji zveze Nato, financirajo pa tiranije iz Zaliva, predvsem Savdska Arabija in Katar. Za uspešno infiltracijo teroristov in orožja skozi porozno mejo z Libanonom naj bi bil odgovoren podrepnik savdskega dvora, milijarder in bivši libanonski premier Sad Hariri. Pokol v Huli je vzorčen primer zločinske rabote uvoženih odredov smrti, ki opravljajo umazano delo ustvarjanja kaosa in destabilizacije na ozemlju Sirije za potrebe Natovega »humanitarnega« vojaškega posredovanja, meni profesor Chossudovsky. Ob zlorabi Hule in podobnih pokolov za surovo propagando korporativnih medijev se sprašuje, ali jih nemara niso neposredno naročile zahodne imperialistične elite, ki jih uteleša vojaška zveza Nato.
   Očiten kazalec, da enostranska vojaška avantura Zahoda v Siriji ne bi vodila v – to je seveda le oguljena parola zahodne propagande – spoštovanje človekovih pravic in demokracijo, so današnje razmere v Libiji, kjer vlada kaos in grozi izbruh nove, tokrat avtentičnejše državljanske vojne. Namen nedavnega vojaškega posredovanja Nata, ki je bilo inscenirano podobno, kot potekajo današnja prizadevanja Zahoda v Siriji, je bil – kot so pravilno napovedali neodvisni analitiki – očitno zgolj odstranitev Gadafija ter izropanje libijskih naravnih bogastev. Salonski demokrati iz emigracije, ki naj bi po novem vodili državo, so se izkazali za impotentne lutke Zahoda. Sirija pa je država s prebivalstvom, nekajkrat številnejšim od libijskega, z razdrobljeno ter konfliktno etnično in versko pripadnostjo, zato je ob uresničitvi podobnega scenarija pričakovati še precej več nasilja in žrtev kot v Libiji.

   Hkrati ne gre podcenjevati ruskih interesov v regiji. Rusija je za netenje in razvoj konflikta v Siriji odkrito obtožila članice zveze Nato in zalivski tiraniji Savdsko Arabijo in Katar ter napovedala, da ne bo popuščala. O tem priča protokolarno rusko opozorilo, nedavna izstrelitev medcelinske balistične rakete iz silosa ob Kaspijskem jezeru ter po nepotrjenih podatkih tudi s podmornice v Sredozemskem morju. Za posredovanje v Siriji naj bi bile v popolni pripravljenosti dve diviziji ruske armade in brigada posebnih enot Specnaz.

   Ameriški zgodovinar in avtor dr. Webster Griffin Tarpley (tarpley.net), ki je zaslovel z neavtoriziranim življenjepisom Busha starejšega – med drugim je podrobno razgalil, kako je Bushev oče Prescott poskrbel za nečedno financiranje Hitlerjevega nacističnega režima -, je pokol v Huli primerjal z dogodki v mestu Gleiwitz, s katerimi so upravičili nacistično invazijo na Poljsko. Libija je podobna Sudetom, Sirija pa Poljski, se boji Tarpley. Konflikt v Siriji je, tako kot so bile številne konfrontacije v hladni vojni, sposoben zanetiti spopad širših razsežnosti, v katerem bi glavni vlogi spet igrala vojaška bloka, ki premoreta tako rekoč celoten jedrski arzenal na planetu.

   Za dodajanje odgovora se prijavite

4. Asadove sile pred zmago v vzhodni Guti, Trump objavi namero umika iz Sirije in slučajno se Asadu sprdne, pa si reče, dajmo zaplinit nekaj žensk in otrok.

   Nekoliko preveč pripravnih slučajev za moj okus.

   Za dodajanje odgovora se prijavite

5. Dragi Urednik in draga Micka!
   Dejta, zmenta se, da tvoje zelooo dolge komentarje objavijte kot članke, no…

   Za dodajanje odgovora se prijavite

6. S članki večih revij, nastavim medijem, ki poslušajo observatorij za človekove pravice v Angliji, da naj se raje vprašajo zakaj imajo Sirci še vedno raje Asada kot prozahodne kalifat islamistične klavce?

   Za dodajanje odgovora se prijavite

7. Malo cudno se mi zdi….zastrupljeni otrocicki pa nobene maske na obrazih resevalcev! Vse skupaj je zopet prirejeno….Blame The WHITE HALMETS, they are grate experts for staging such events and well financed by the West. They are darlings of Hollywood elites to…WH received OSKAR for their movie making…grate show for stupid audience…

   Za dodajanje odgovora se prijavite