Grdi raček EU, ki je sprejel muslimanske begunce na njenih vzhodnih vratih

POSLUŠAJ ČLANEK
Poljska je jeseni 2015 na evropskem zemljevidu pristala med tistimi članicami, ki so zaprle vrata pred silnim migrantskim valom iz Bližnjega vzhoda. Ob bentenju čez njeno zaprtost in nazadnjaškost pa se pozablja, da Poljska predstavlja pribežališče številka ena za prosilce za azil iz držav, ki so nekdaj tvorile Sovjetsko zvezo.

Največjo skupino med prosilci za azil pa predstavlja še posebno ena etnična skupina Ruske federacije, močno prepojena z islamom: Čečeni.

 V obdobju po drugi svetovni vojni je Poljska, podobno kot druge države vzhodnega bloka, sprejemala begunce in migrante zgolj iz držav, ki so bile v središču ‘razrednega boja’, kot recimo Vietnam. V 90. letih pa so se v želji, da bi se približala zahodnoevropskim državam, vladajoči odločili ustvariti azilni režim v skladu z mednarodnimi standardi in Konvencijo o statusu beguncev iz leta 1951. Odgovor na azilni režim je bilo veliko število prosilcev iz Somalije, Afganistana, in še največ iz nekdanje Sovjetske zveze.

Poljska jih je sprejela več tisoč, brez posledic terorizma


Med njimi je bilo največ Čečenov, ki so pribežališče na Poljskem začeli iskati v času druge čečenske vojne v prvih letih tretjega tisočletja. Za azil jih je od tedaj zaprosilo več tisoč, njihova prisotnost na poljskih tleh pa je bil septembra 2015 tudi argument tedanje vladajoče stranke Državljanska platforma za sprejem kvotnega sistema EU za razporejanje beguncev.

Tedanja premierka Ewa Kopacz je namreč v poljskem Sejmu tik pred vzponom današnje vlade pod vodstvom stranke Zakon in Pravičnost, ki je popolnoma spremenila retoriko glede begunske problematike, poudarila, da je Poljska v zadnjih petnajstih letih sprejela na tisoče muslimanskih čečenskih beguncev in da kljub temu država ni doživela kakšnega z njimi povezanega terorističnega napada.


S Poljaki delijo izkušnjo življenja v komunističnem režimu


Čečeni v ruski zavesti niso najbolje sprejeta etnična skupina. Pogosto se jih povezuje s terorizmom, saj so bili recimo v skupini islamskih bojevnikov, odgovornih za ‘ruski 11. september’, masaker v osnovni šoli v mestu Beslan na severnem Kavkazu septembra 2004. Prste so imeli vmes tudi v napadu na moskovsko gledališče leta 2002 in pri bombi v moskovskem metroju leta 2004.

Na Poljskem pa se jih dojema nekoliko drugače: po napadih, v katerih so bili vključeni Čečeni, prosilci za azil v družbi niso dobili nalepke ‘teroristov’, vsaj do migrantske krize leta 2015. V pogovoru s Poljaki, koliko se sploh zavedajo čečenske prisotnosti na Poljskem, pa sem največkrat dobila sledeči odgovor: Čeprav vedo, da jih je v začetku tisočletja prišlo veliko, o njih ne vedo kaj dosti, ker niso deležni medijske pozornosti. Bolj kot muslimanske prišleke jih vidijo kot priseljence iz držav nekdanje Sovjetske zveze.

“Kolikor vem, se znajo dobro asimilirati v našo družbo, verjetno zato, ker so ljudje, ki znajo trdo delati,” mi je recimo dejal 24-letni Filip. “In ker je odnos spoštljiv, njihova prisotnost na Poljskem ne ustvarja težav, ne glede na njihovo veroizpoved.”

“Rekla bi, da so Poljaki malo bolj odprti do Čečenov kot do recimo sirskih beguncev zato, ker so Čečeni bližje neki poljski, slovanski kulturi,” meni študentka menedžmenta Sylwia.

Vojne je konec, zakaj prihajajo?

Težko je oceniti, koliko Čečenov danes živi na Poljskem - po nekaterih ocenah naj bi jih bilo okoli 20 tisoč. Večje število si namreč še med časom, ko čakajo na odgovor prošnje za azil, poskuša utreti pot v zahodnoevropske države. Deloma zaradi že ustaljenih diaspor, v katere bi se lahko vključili. Zdi pa se, da je migrantska kriza leta 2015 vplivala tudi na sprejemanje Čečenov na Poljska tla, kot tudi na odnos do njih.

Večini v zadnjih letih prošnjo za azil zavrnejo z izgovorom, da je vojne že konec; status begunca se dodeli približno 3 % prosilcem. Namesto tega jim oblasti dovoljujejo ostati na Poljskem pod drugačnimi statusi, ki ne vključujejo podpore pri integraciji v poljsko družbo ali pravice do začetne finančne pomoči. Od leta 2017 pa je sploh upadlo število prosilcev azil, predvsem zato, ker se veliko število prošenj zavrne že kar na belorusko-poljski meji.

Trenutni poljski minister za obrambo, Mariusz Błaszczak, je v odgovor na to dejal, da je pritisk beguncev na belorusko-poljski meji le še en poskus priliva muslimanov v Evropo. Poudaril je tudi, da je Poljska Čečenom odprla vrata v času vojne, ki je pa zdaj ni več ter da dokler bo na oblasti stranka Zakon in Pravičnost, Poljske ne misli “izpostavljati terorizmu”.

Poljska zaradi takšne politike tako trpi na dveh frontah: na fronti z Brusljem in na meji z Belorusijo, natančneje na povezavi med mestoma Brest in Terespol.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30