Gravitacijsko središče družine je treba najprej napolniti, zato mora vsak vanj nekaj vložiti.

Milan Knep
4

Pred štirinajstimi dnevi smo načeli vprašanje, zakaj naj mož in žena tudi kot oče in mati predelujeta in prečiščujeta nezavedne čustvene vsebine, misli, občutke in čutenja. Poudarili smo velik pomen tega prizadevanja, a smo opozorili na dva vidika, ki naj ju upoštevamo, da ne bi zašli v pretiravanje in nekoristno samoobtoževanje, če nam to ne bi uspelo, kot si želimo. Prvi vidik, nevarnost psihologizma, smo predstavili preteklo nedeljo. Rekli smo, da ima predelovanje nezavednih vsebin svoje meje. Vsega tega, kar je v nas, nikoli ne moremo v celoti spoznati in razumeti. Za polno življenje v zakonu in družini si moramo pomagati še na druge načine. Zato bomo danes spregovorili o drugem vidiku, ki smisel predelovanja in prečiščevanje nezavednega v nas postavlja na glavo, a s tem pomena tega prizadevanja ne zanika, temveč dopolnjuje.

Drugi vidik bomo povzeli s stavkom: »Ne smemo misliti samo vzročno (kavzalno), ampak tudi smotrnostno (finalno).« Ta učeni stavek, ki ga z nekaj razlage ni težko razumeti, je zapisala Elizabeth Lukas, klinična psihologinja z Dunaja, letnik 1942, ki velja za najboljšo učenko Viktorja Frankla (1905–1997), nevrologa in psihiatra, iznajditelja logoterapije kot »tretje dunajske šole« psihoterapije.

Kavzalni ali vzročni način mišljenja, kamor sodi tudi predelovanje nezavednih vsebin, misli in občutkov, je populariziral znanstveni nauk globinske psihologije, ki je razvil postopke, kako odkriti ozadje človeških konfliktov, kako osvetliti vzroke neuspešnih odnosov in kako priklicati v zavedanje moč in nemoč nezavedne nagonskosti. Tudi tisti, ki nimajo psihološke izobrazbe, s tem ko sledijo psihološkemu kavzalnemu modelu, bolje razumejo temne strani svojega jaza in imajo na voljo razlage za svoja negativna ravnanja. Ne zgodi se redko, da pacient, ki je ponotranjil kavzalno mišljenje, več pojasni o vzrokih svojih težav kot njegov terapevt.[1] Lukasova navaja primer moža, ki ji je pojasnjeval, da žena odklanja intimnost, ker jo je njen dominanten oče zatiral in sedaj svoj odpor do njega prenaša nanj.

Namen današnjega mašnega nagovora ni obravnava različnih terapevtskih pristopov in ni lekcije iz psihologije. Pač pa želim z opisom drugega vidika pokazati, da kavzalno mišljenje pogosto izključuje duhovni pogled, česar se žal mnogi ne zavedajo. Pri raziskavi vzrokov, zakaj imamo na primer v odnosih težave, problem najraje v celoti vzamemo v svoje roke. Kot prej omenjeni mož si domišljamo, da lahko problem v celoti razumemo, potem pa naj bi bil potreben samo še korak, da ga odpravimo. V primeru, da je vzrok za težave v odnosih globlji, smo pripravljeni tudi na daljši proces predelovanja nezavednih stanj v sebi. Toda daljši in kakovostnejši proces sam po sebi še ni zagotovilo za uspeh. Zakaj?

V nasprotju z vzročnim mišljenjem, nas finalno, na cilj usmerjeno mišljenje, odpira v presežnost, v tisto, kar je pred nami. Kajti vzrokom svojih težav največkrat ne moremo priti do dna, lahko pa se obrnemo v k cilju, kot Jezus v današnjem evangeliju. Jezus z učenci ne razpravlja, zakaj ga bodo starešine ljudstva, veliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili, temveč pokaže na cilj, na zadnjo etapo svoje poti, na vstajenje. Zakaj se Jezus odpoveduje kavzalnemu oz. vzročnemu razmišljanju? Ker se zaveda skrivnosti zla, njegovega iracionalnega jedra, ker ni mogoče videti v duše starešin ljudstva in pismoukov, zakaj so mu nevoščljivi, kaj so njihovi interesi, zaradi katerih ga želijo odstraniti iz javnosti. Zlo, ki tiči v ozadju težav, ki jih imamo v odnosih v družini, je samo do neke mere dojemljivo, v najglobljem dnu pa je skrivnost.

Elizabeth Lukas poudarja: »Kavzalno mišljenje išče vzroke za tisto, kar je. Finalno mišljenje pa išče temelje za tisto, kar naj bo. Finalnost je usmerjena k cilju, k smislu, k smotru, k tistemu, kar iz že obstoječega še lahko nastane. /…/ Rešitev uganke ni vedno v tem, da poznamo vzroke. Včasih je bolje, da kaj sprejmemo brez vprašanj, da sprejmemo stvar takšno, kakršna pač je, in da nato iz nje napravimo najboljše. Prav v zvezi z družino sem ponovno doživljala,« dodaja Lukasova, »da poznavanje resničnih ali domnevnih vzrokov položaj prej poslabša kot ne: če npr. eden od zakoncev končno le izvrta, da se partner z njim sploh ni poročil iz ljubezni ali če otroci spoznajo, da so bili samo nadomestilo za neizpolnjene želje staršev. – Gotovo je napredek,« nadaljuje Lukasova, »da je psihologija postopoma pritegnila v svoj raziskovalni in svetovalni koncept celotno družino. Toda tudi tako imenovana družinska terapija je še vedno zaznamovana z namero razgaliti vse, kar je v družini na področju občutkov in motivov prikrito. Popolnoma pravilno je, da sprožimo pošten pogovor med vsemi udeleženci. Toda če vsak razpravlja samo o svojih notranjih željah in strahovih, potrebah in zahtevah, izgine iz vidnega polja celota, tisto, kar je vsem skupno. /…/ Družina je gravitacijsko središče ljubezni, ki v veselju in trpljenju priteguje tiste, ki pripadajo drug drugemu, jim daje varnost in zatočišče, jih vzpodbuja in ščiti, spremlja od rojstva do smrti. Da bi ohranili takšno središče dejavno, je vsekakor potrebno zanj tudi kaj storiti. Tu zopet prihaja do izraza finalni vidik, ki posamezne člane usmerja k skupnemu smiselnemu cilju in morebitnim vzrokom razpada postavlja nasproti razloge za obnovo in ozdravljenje. Ni dovolj, če v družini razgaljamo tisto, kar je v njej prikrito, pač pa moramo presežno napraviti čim bolj vidno.«[2]

V zakonu in družini ne moremo v nedogled drug od drugega nekaj pričakovati in celo zahtevati. Gravitacijsko središče družine je treba najprej napolniti, zato mora vsak vanj nekaj vložiti. Ne more biti edino in prvo vprašanje, kaj si želim in kaj potrebujem, da zapolnim manko iz zgodnjega otroštva, ampak kaj sem pripravljen sam pri sebi spremeniti na bolje v korist družine. Postati koristen družini je nedvomno najlepša izpolnitev smisla človeškega bivanja. Družina je edinstveno okolje, ki nam daje priložnost, da se smemo žrtvovati v ljubezni. Ta misel Elizabeth Lukas je natančno to, kar pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 9,23–24).

Jezus od nas pričakuje finalno mišljenje. Noče, da se vrtimo okoli sebe in v nedogled razglabljamo, kdo vse od staršev naprej je kriv za našo razdrapano psiho, ampak terja dejanje. Sam pa obljublja podporo, Božjo pomoč. Dandanes ljudje na Boga ne računajo, sami pa so prešibki, da bi kaj spremenili, zato se ukvarjajo z vzroki. To nas navaja na ugotovitev, da se kavzalno in finalno mišljenje lahko dopolnjujeta šele na temelju osebne vere v Boga. Kajti sami iz sebe premoremo motiv in moč, da grebemo po sebi in iščemo vzroke za svoje probleme, nimamo pa moči, da bi vstali. To je razlog, da v psihoterapiji prevladuje kavzalno mišljenje. Finalno mišljenje, preseganje razbolelega stanja, je vedno tudi stvar milosti, prošnje za milost, učinek molitve, prejemanja zakramentov itd. Za vse to pa je psihoterapija bolj ali manj zaprta.

Kavzalno mišljenje je legitimno, ker je odgovor na našo potrebo, da bi sebe, svoje obnašanje, motive in občutenja kar najbolje razumeli. Želimo se poznati, in to je prav, ker  hočemo biti sami sebi čim bolj predvidljivi. A če pridemo do katerega od vzrokov svojih kompleksov, neidentificiranih strahov, anksioznosti, trmoglavosti, brezvoljnosti ipd., in se želimo iz tega izvleči, moramo, na primer, marsikomu odpustiti: svojim staršem, sorodnikom, učiteljem, najrazličnejšim ljudem iz socialnega okolja. Ozdravitev duše vsega tega, kar smo omenili, predpostavlja odpuščanje tistim, ki so nas ranili ali psihično poškodovali. Odpuščanje pa nas presega, ker ni psihološka kategorija, temveč Božja. Kajti šele na temelju tega, da nam Gospod nenehno odpušča in je z nami potrpežljiv, moremo po njegovi milosti odpuščati tudi sami.

Če smo danes utemeljevali pomen dopolnjevanja vzročnega in smotrnostnega, kavzalnega in finalnega mišljenje, bomo naslednjo nedeljo razmišljali o tem, kako naj to uresničujeta zakonca, da bosta rastla v ljubezni in to izkušnjo prenašala na otroke.

V tej zvezi bomo na Jezusovo vprašanje »Kaj pa vi opravite, kdo sem?«, odgovorili: ‘Ti si luč in moč našega življenja.’

 

[1] Prim. Elisabeth Lukas, Družina in smisel, Mohorjeva družba Celje, 1993, str. 108

[2] Prav tam, str. 109–110

4 KOMENTARJI

  1. Gospod Knep nam je spet pripravil zelo dober članek.
    Psihologi in psihiatri res pripravljajo veliko analiz, zakaj je kaj TAKO. Manj uspešni pa so pri odpravljanju nesoglasij.
    Verniki pa imamo ob sebi Boga in Angela varuha, ki nas razume in večkrat tudi pomaga. Vera nas uči tudi kesati se in reči “Oprosti”. Del življenja je, da vsak, poleg dobrega, naredi včasih tudi kaj narobe. Zato beseda hvala in oprosti, družino le krepi.

    Lepo je Knep predstavil DRUŽINO, kot neko GRAVITACIJSKO središče, ki nas vse družinske člane privlači . Toda, kdor v to SREDIŠČE ni pripravljen nič vložiti, se tudi sila privlačnosti razrahlja. Več kot mož in žena v to središče “vlagata”, boljši so medsebojni odnosi in s tem SREČNEJŠA in ustvarjalna je družina.

    Še vedno je družina ena izmed najpomembnejših celic naše družbe.

  2. Teorija je temelj prakse, a le teoretično…
    V praksi je malce drugače.
    Zato, teoretiki, učite se in opazujte prakso, da bo vaša teorija “pila vodo”!!!

Dodaj odgovor za DEJSTVA SO ZNANA! Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime