Tokrat sem z uredništva dobil predlog za članek na temo nošenja duhovniške obleke. Nemudoma sem odklonil. Sedaj, ko se v Cerkvi krešejo mnenja glede nekaterih izjemno pomembnih vprašanj, je ta tema toliko bolj (ne)zanimiva. Medtem, ko torej znotraj vse brbota, razglabljati o zunanjostih? Zdi se, kot da bi ob propadu Adrie nekdo začel razpravljati o njeni grafični podobi. Pa poskusimo vseeno.
Neumna tema in neumen članek?
Bog gleda na srce. Seveda drži, da duhovnik s kolarjem ni prav nič bolj duhovnik kot brez njega. Pravzaprav svoje naloge lažje opravljamo brez službenih znamenj, ker se nihče ne obregne ob nas. Poleg tega samo Bog ve, kakšni so osebni razlogi vsakega duhovnika, da ne nosi kolarja. Če sploh obstajajo.
»Paradirajoči klerikalci«. Vsekakor je treba omeniti, da tema duhovniške obleke ne zadeva samo njene ne-nošnje, ampak tudi pretiravanje z njo. Hkrati pa je zaznati tudi čudno obsesijo s temi tematikami na eni, in popolno nezainteresiranostjo na drugi strani. Namesto zdrave vzgoje za pričevanje, ki vključuje tudi primerno duhovniško obleko, se ekstreme rado uporablja za bolj ali manj odkrite in praviloma neupravičene žalitve duhovnikov in bogoslovcev, in sploh ne le med nami samimi.
»Imamo pomembnejše probleme«. Ko tole pišem, se začenjam resno spraševati, če je ta tekst smiseln. Svet nas prehiteva po levi in desni, mi pa se pogovarjamo o belem plastičnem kvadratku. To po svoje čisto drži. Po drugi strani pa je res tudi to, da nas svet ne prehiteva, ampak gre enostavno mimo nas. Za prehitevanje moraš nekoga opaziti ter ga obiti. Če ga ne vidiš ali prezreš, greš pa kar mimo. Nismo ne družbeno, ne službeno vidni, kvečjemu politično. Ali pa smo prezrti. To je seveda široka tema, ampak tudi duhovniška obleka predstavlja en del. Zadeva se zdi neumna, dokler nanjo gledamo kot na modo. Morda pa je kolar kaj več od mode?
Pričevanje in identiteta
Biti v svetu, pa ne od sveta. To »vprašanje mode« je prisotno že od vsega začetka Cerkve. Gre za to, da kristjani naj »ne bi bili od sveta« (prim. Jn 17,14) ampak samo »v svetu«. To dobro razloži peto poglavje Pisma Diogenetu, krščanskega spisa iz 2. stoletja, ko se obleke klerikov in laikov, kolikor nam je znano, še niso razlikovale. Kmalu zatem pa se začno prvi predpisi na to temo, vse do današnjih dni. Nikoli torej ni šlo za modo, ampak za oznanjevalno vnemo, kar (vsaj meni) sprašuje vest. Ideja ločitve v načinu oblačenja se je torej pojavila zelo zgodaj, bila vedno utemeljena na iskanju možnosti oznanjevanja in temu naj bi služila še danes.
Ponos na svoj poklic. Ob tem pogosto pomislim na neko protestantsko pastorko, ki sem jo srečal na univerzi Gregoriani v Rimu. V gnezdo katoliških duhovnikov in bogoslovcev je vkorakala ponosno, v izstopajoči vijolični srajci, s kolarjem. Zanimanje ne bi moglo biti večje in tudi ne bolj slabo prikrito. Hkrati pa je bilo jasno prisotno tudi zavedanje, da gospa dobro ve, kaj hoče: izstopajoča osebnost, jasen simbol in pripadajoč kljubujoč pogled. Bi se dalo razpravljati, ampak vsekakor je gospa pastorka izstopala po spolu, barvi, simbolu in z vsem tem o prepričanosti o svoji identiteti.
Na teh dveh točkah – pričevanju in identiteti – sloni tudi uradno mnenje Cerkve. Če bi kakšnega bralca morda zanimalo: Direktorij (št. 61); zelo strog je bil sveti Pavel VI., zaskrbljen sveti Janez Pavel II., svoje je dodal še Benedikt XVI.
Zanimivo je to, da duhovniki kolar, se mi dozdeva, kar redno nosimo ob nedeljah. Namreč takrat, ko itak vsi vedo, da smo duhovniki. Še bolj hecno je to, da ga navadno oblečemo, ko pride službeno na obisk škof, sicer pa kakor kdaj.
Po uradni dolžnosti?
Nazaj k praksi. Zanimivo je to, da duhovniki kolar, se mi dozdeva, kar redno nosimo ob nedeljah. Namreč takrat, ko itak vsi vedo, da smo duhovniki. Še bolj hecno je to, da ga navadno oblečemo, ko pride službeno na obisk škof, sicer pa kakor kdaj. Spet drugič se srečamo bolj neuradno, in pride škof v kolarju, duhovniki pa ne. Potem tretjič, na slovesnostih, pa škofje prisegajo na talar, duhovniki pa »po uradni dolžnosti« na kolar. Morda bo kakšen bralec mislil, da gre za neumna opažanja. Gre pa v bistvu za razmislek, če nismo v Cerkvi glede teh vprašanj ostali nekje zadaj, v času jožefinskih reform? Namreč, da se duhovniki pogosto počutimo kot uradniki s pripadajočo uniformo, s katero po službeni dolžnosti pokažemo na institucijo – kadar je to pač potrebno – in skupaj z le-to tudi na mesto, ki »nam gre po hierarhiji«?
Težav ne manjka
Težav, povezanih s to temo, pa tudi ni malo. Ena je gotovo ta, da je težko pričevati sam. Jezus je pošiljal dva po dva, in za to je imel dobre razloge. Med drugim ni prijetno, če vsi buljijo v enega. Po drugi strani mi sošolci iz drugih držav in kontinentov pripovedujejo, da je ponekod nevarno hoditi okrog v kolarju, ker jih »skupiš«. Pa tudi pri nas ne manjka situacij, ko se dvakrat vprašam, če nošenje kolarja v določenih situacijah ne pomeni večje škode kot koristi za oznanjevanje. V takih primerih se moram potem vprašati, če je to, česar se lotevam, primerno mojemu poklicu, ali pa naj morda snamem kolar. Beli kvadratek za vratom zna biti siten, po drugi strani pa je anonimnost »na dosegu vratu«.
»A ste vi duhovnik?«
Nek duhovnik je hitro razrešil vse te različne poglede, ko mi je mirno razložil: »Te razprave se vedno zataknejo pri tem, da preveč govorimo o samih sebi. Nismo mi izbrali ljudi, ampak so nas izbrali oni in nas vse Gospod Bog. Ljudje imajo pravico videti svoje duhovnike – tako enostavno je to.«.
Pred nekaj dnevi me je neposredno pred Baziliko Marije Snežne v Rimu ustavil mlad fant, ki je zbiral podpise za neko akcijo. Moj podpis je dobil, in na koncu me je zelo prijateljsko vprašal, zakaj imam »quella cosa«, »tisto reč«, na vratu. Fant je bil nedvomno Italijan, po narečju sodeč iz severnega dela. Ni vedel, da »quella cosa« označuje duhovnika. Zaradi tega dogodka sem si tudi premislil in vendarle nekaj spisal na to temo. Nisem se namreč mogel odločiti, ali ta dogodek pomeni, da je kolar najbolje odložiti, ker ga ljudje niti ne razumejo več; ali pa to pomeni, da naj ga nosim več in z novo vnemo? Je kolar le naša grafična podoba ali še kaj več?
“Nisem se namreč mogel odločiti, ali ta dogodek pomeni, da je kolar najbolje odložiti, ker ga ljudje niti ne razumejo več; ali pa to pomeni, da naj ga nosim več in z novo vnemo? ”
In??? Ste se odločili za prvo in zavrgli drugo?
Ko sem dobro premislil, sem ugotovil, da sem bil nepravičen. Vprašanje “hoditi naokrog s kolarjem ali se “skrivati” v javnosti?” je za škofa in ne za duhovnika. Ne more duhovnik v javnosti kritizirati svojega škofa, da dopušča štalo.
Izkoristim to priložnost, da izrazim svoje simpatije s pisanjem/razmišljanjem g. Gabrijela – tudi oz. predvsem z njegovimi preteklimi prispevki in dobrohotno-kritičnim pogledom na notranjecerkveno dogajanje.
Na obisku pri starejših zakoncih (po naključju: in krajev blizu domačega kraja g. Kavčiča) vedno beseda prej ali slej nanese na duhovnike in zakonca vsakokrat omenita, kako je sv. Šembilija že kdo-ve-kdaj napovedala, kakšno zmedeno stanje bo, ko bodo duhovniki hodili po svetu brez zunanjih duhovniških znakov. (Pojma pa nimam, kdo je bila sv. Šembilija niti za kakšne ‘prerokbe’ gre, ki da so jih nekoč doma prebirali, zbrane v knjigi …??)
Ob branju tegale članka pa mi je prišlo na misel: mar ne bi kolarja vsaj v neki meri lahko primerjali z rinko, ki jo nosimo poročeni in je to jasen in nevsiljiv simbol ter hkrati znak, ‘kam spadamo’?
Po pravilih mora biti duhovnik oblečen v talar. Zgolj kolar dejansko ni nič. Duhovnik, ki je oblečen v civilna oblačila ( takšnih je danes več kot 90%, seveda, če ti sploh so duhovniki ) dejansko govori svetu, da mu je nerodno, da je duhovnik. Če je njemu nerodno, kako ne bo nerodno ljudem poslušati takšnega ”duhovnika”.
Prideš v pravoslavno deželo, popa ne prepoznaš po bradi, čeprav jeto “brada zvanja”. Vsi redno nosijo talar, na ulici, tržnici, trgovini…Tega se ne sramujejo in ljudje se ne sramujejo njih; someščani, turisti idr. jih z naklonjenostjo pozdravljajo, pa če tudi le z naklonom glave. Danes se pa ja menda ni treba bati, a bi koga napadli! Vas je sram talarja ? Kolarja pač menda ne!
Moje mnenje je pa drugačno: duhovnik v “civilu” je za mnoge, ki ne marajo Cerkve (pa so tudi Božji otroci) sprejemljiv, “uniforma pa bi jih že v štartu odbila. Ali je Jezus hodil okoli v kakšni razpoznavni uniformi? In apostoli?Važno je oznanjati evangelij, kar pa je verjetno težje “v civilu” kot v uniformi.
Mimogrede: gospa pastorka v izstopajoči obleki in s klubujočim pogledom mene ne bi pritegnila.
Sem imela obdobje, tam nekje od svojih 18-tih do 20-tih let, ko sem se v dobi mini kiklc oblačila v krila, ki so segala čez koleno; okoli vratu sem imela obešeno verigo iz bakra, na njej pa 15 cm velik križ. Sem bila tudi kar izzivalna v ateističnem okolju, kjer sem se gibala. Bog je to opazil in me kmalu kar konkretno “treščil po buči” – da mi je dopovedal, da so tudi neverni moji bratje in sestre in da samo s svojim življenjem lahko pričujem zanj – ne pa z izzivalno obleko.
Kako lahko duhovnik bolje opravlja svoje delo, če ljudje sploh ne vedo, da je duhovnik? Mar ni smisel uniforme ravno v tem, da veš, na koga se lahko obrneš po pomoč? Kot poročena z velikim ponosom nosim prstan in mi ne bi bili vseeno, če moj mož ne bi nosil prstana. Česar polno je srce, to usta govore. In obleka. In obnašanje. Človek je celota in ne moreš biti ti dober duhovnik navznoter, če pa na zunaj sploh nočeš izgledati kot duhovnik. Ti si duhovnik vekomaj. Naš Bog je ljubosumen Bog in mu verjetno ni ravno prijetno pri srcu, ko tajiš svojo identiteto. Kako bi se žena počutila, če bi mož šel v službo brez rinke, češ da se nihče ne bo čutil izključen? Glede prvih kristjanov pa je obče znano, da so se prepoznavali po zunanjih znamenjih (riba), Jezusa so prepoznavali po zunanjih znamenjih (lomljenju kruha, izpolnjevanju prerokb, čudežih), konec koncev tudi po tisti njegovi značilni suknji (od vrha scela stkani), ki je bila menda značilno velikoduhovniško oblačilo (https://stpaulcenter.com/jesus-as-high-priest-the-significance-of-the-seamless-robe/).
Dobro in prosvetljeno napisano.
Kljub temu, da so uniforme vedno znak pripadnosti nekemu stanu, pa uniforma še ne pomeni duhovnosti, to je razumevanju zadnje realnosti tega sveta. Vsebina pred formo ali forma brez vsebine . Ali vsebina potrebuje formo?
A če pa nekdo nosi uniformo i.e. talar, pa ne more biti resnično duhoven? Se to medsebojno izkjučujoče? Ali talar in zadrt klerikalc (brez duhovnosti)? Ali pa “duhovno bogat” duhovnik v kratkih hlačah in razvlečini majici? Sta le ti dve opciji?
Iz lastne izkušnje; težje je biti v talarju/kolarju v nekem denimo gostišču pozno zvečer, kjer bodo vsi čudno gledali za duhovnikom, ki mu tedaj ni več mesto tam, kot pa biti v lepi civil srajčki, upedenan, ki ga nihče ne bo opazil.
Pravi klerikalizem se danes več ne oblači v talar, prej obratno… Hudi klerikalci, ki jim je mar le zase in lastno udobje ter vidijo ljudi zgolj kot sredstvo dosege tega udobja in ne kot naslovnika svojega služenja, so danes oblečeni v lepe barvne srajčke in najboljše čevlje; letujejo v najboljših hotelih etc. Katoliški duhovniki pa danes vse bolj in bolj postajajo(mo) oblečeni kleriško (in ne klerikalno), prenočujemo po katoliških župniščih tudi v tujini in nosimo zguljene čevlje; nosimo pljunke ter poslušamo zmerljivke po naših ulicah, ampak ali nismo potem tudi tako lahko podobni Kristusu? Ne le navznoter, pač pa tudi navzven?
Če ne bi hodil k frančiškanom v Novo mestu k maši, bi vas prosil, da zapišete ime in priimek,. Da bi se preselil v vam zaupano župnijo.
Spoštovani Gabrijel Kavčič, vsekakor ste se na koncu prav ODLOČILI, da ste podali razmišljanje tudi o “uniformi” duhovnikov.
Sama mislim, da je prav, da se vsak duhovnik odloča, kdaj si bo nadel “kolar” ali pa kravato. Tudi duhovniki so v bistvu samo ljudje.
Vendar, ko NOSIJO TALAR, si v OČEH ljudi – pridobijo (z malimi izjemami) večji ugled in spoštovanje. Verjetno se tudi duhovnik tako začuti malo bolj vzvišeno, kot civilist s kravato.
Tudi ta ki si obleče UNIFORMO, ali pa NARODNO NOŠO, postane imenitnejši v očeh drugih, pa tudi SAM SE POČUTI MOČNEJČI in pomembnejši, kar mu daje moč in pozitivno energijo.
Vsekakor to velja tudi za DUHOVNIKE. Do oseb s TALARJEM, nas večina čuti VEČJE spoštovanje do te osebe !
Duhoven naj bo duhoven tudi navzven. Kam smo prišli, da se moramo kristjani, da bi bili družbeno sprejemljivi, skrivati, še zlasti pa duhovniki? Globoko bi me prizadelo, če bi duhovniki prenehali nositi kolar in se odeli v bolj posvetno opravo. S tem vse postaja posvetno, razvodenelo in neduhovno, meja med duhovnikom in laikom pa se briše. Le komu naj bi to koristilo? Nam vernikom zagotovo ne. Simboli in označevalci so pomembni in ni razloga in potrebe, da bi se jim odrekali.
Obleka še Ne naredi Človeka !!! ! !!!
Vzgojitelji morebitnih bodočih slovenskih duhovnikov ponosno nosijo in kažejo kariraste srajce. Pa saj je glavno to, kar je v njihovem srcu.
Lepo je, kadar srečam duhovnika s kolarjem. Z veseljem ga pozdravim, najsi ga poznam ali ne. Na cesti namreč ne pozdravljam kar vseh ljudi po vrsti. Verjamem pa, da s tako gesto tudi njemu naredim nekaj spodbudnega veselja.
No, na misel mi hodi poklicna uniformiranost: tudi gasilci, zdravniki, policisti, reševalci, vojaki, idr. ne hodijo uniformirani po svetu, razen v času službe.
Zato bi rekla, naj se vsak duhovnik sam odloči po svoji vesti, v kolikšni meri bo svetu pokazal svojo poklicanost (in se pustil pozdraviti 😉 ).
In vendar duhovnik ne opravlja službe, temveč poklic, tisto, k čemur je poklican. Duhoven ne preneha biti po 8ih urah maševanja, temveč je Božji pastir ves čas, od dne, ko je talar prvič oblekel. Zelo pomenljiv je ljudski izraz, da je nekso “slekel talar” (vojaško uniformo, policijsko uniformo) : s tem je prenehal biti, kar je bil. Duhoven, če iz svojega poklica/poklicanosti ne izstopi, je dušni pastir do svoje smrti, zato mora nositi kolar… Mora. Ker ta sodi k negovi poklicanosti. Kot mira tudi nuna nositi svojo opravo. Kajti ko jo sleče, je zgolj pobožna ženska kot vsaka druga in nič več kot to.