"Grafična podoba" duhovnikov: hoditi naokrog s kolarjem ali se "skrivati" v javnosti?

vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Tokrat sem z uredništva dobil predlog za članek na temo nošenja duhovniške obleke. Nemudoma sem odklonil. Sedaj, ko se v Cerkvi krešejo mnenja glede nekaterih izjemno pomembnih vprašanj, je ta tema toliko bolj (ne)zanimiva. Medtem, ko torej znotraj vse brbota, razglabljati o zunanjostih? Zdi se, kot da bi ob propadu Adrie nekdo začel razpravljati o njeni grafični podobi. Pa poskusimo vseeno.

Neumna tema in neumen članek?


Bog gleda na srce. Seveda drži, da duhovnik s kolarjem ni prav nič bolj duhovnik kot brez njega. Pravzaprav svoje naloge lažje opravljamo brez službenih znamenj, ker se nihče ne obregne ob nas. Poleg tega samo Bog ve, kakšni so osebni razlogi vsakega duhovnika, da ne nosi kolarja. Če sploh obstajajo.

»Paradirajoči klerikalci«. Vsekakor je treba omeniti, da tema duhovniške obleke ne zadeva samo njene ne-nošnje, ampak tudi pretiravanje z njo. Hkrati pa je zaznati tudi čudno obsesijo s temi tematikami na eni, in popolno nezainteresiranostjo na drugi strani. Namesto zdrave vzgoje za pričevanje, ki vključuje tudi primerno duhovniško obleko, se ekstreme rado uporablja za bolj ali manj odkrite in praviloma neupravičene žalitve duhovnikov in bogoslovcev, in sploh ne le med nami samimi.

»Imamo pomembnejše probleme«. Ko tole pišem, se začenjam resno spraševati, če je ta tekst smiseln. Svet nas prehiteva po levi in desni, mi pa se pogovarjamo o belem plastičnem kvadratku. To po svoje čisto drži. Po drugi strani pa je res tudi to, da nas svet ne prehiteva, ampak gre enostavno mimo nas. Za prehitevanje moraš nekoga opaziti ter ga obiti. Če ga ne vidiš ali prezreš, greš pa kar mimo. Nismo ne družbeno, ne službeno vidni, kvečjemu politično. Ali pa smo prezrti. To je seveda široka tema, ampak tudi duhovniška obleka predstavlja en del. Zadeva se zdi neumna, dokler nanjo gledamo kot na modo. Morda pa je kolar kaj več od mode?

Pričevanje in identiteta


Biti v svetu, pa ne od sveta. To »vprašanje mode« je prisotno že od vsega začetka Cerkve. Gre za to, da kristjani naj »ne bi bili od sveta« (prim. Jn 17,14) ampak samo »v svetu«. To dobro razloži peto poglavje Pisma Diogenetu, krščanskega spisa iz 2. stoletja, ko se obleke klerikov in laikov, kolikor nam je znano, še niso razlikovale. Kmalu zatem pa se začno prvi predpisi na to temo, vse do današnjih dni. Nikoli torej ni šlo za modo, ampak za oznanjevalno vnemo, kar (vsaj meni) sprašuje vest. Ideja ločitve v načinu oblačenja se je torej pojavila zelo zgodaj, bila vedno utemeljena na iskanju možnosti oznanjevanja in temu naj bi služila še danes.

Ponos na svoj poklic. Ob tem pogosto pomislim na neko protestantsko pastorko, ki sem jo srečal na univerzi Gregoriani v Rimu. V gnezdo katoliških duhovnikov in bogoslovcev je vkorakala ponosno, v izstopajoči vijolični srajci, s kolarjem. Zanimanje ne bi moglo biti večje in tudi ne bolj slabo prikrito. Hkrati pa je bilo jasno prisotno tudi zavedanje, da gospa dobro ve, kaj hoče: izstopajoča osebnost, jasen simbol in pripadajoč kljubujoč pogled. Bi se dalo razpravljati, ampak vsekakor je gospa pastorka izstopala po spolu, barvi, simbolu in z vsem tem o prepričanosti o svoji identiteti.

Na teh dveh točkah – pričevanju in identiteti – sloni tudi uradno mnenje Cerkve. Če bi kakšnega bralca morda zanimalo: Direktorij (št. 61); zelo strog je bil sveti Pavel VI., zaskrbljen sveti Janez Pavel II., svoje je dodal še Benedikt XVI.
Zanimivo je to, da duhovniki kolar, se mi dozdeva, kar redno nosimo ob nedeljah. Namreč takrat, ko itak vsi vedo, da smo duhovniki. Še bolj hecno je to, da ga navadno oblečemo, ko pride službeno na obisk škof, sicer pa kakor kdaj.

Po uradni dolžnosti?


Nazaj k praksi. Zanimivo je to, da duhovniki kolar, se mi dozdeva, kar redno nosimo ob nedeljah. Namreč takrat, ko itak vsi vedo, da smo duhovniki. Še bolj hecno je to, da ga navadno oblečemo, ko pride službeno na obisk škof, sicer pa kakor kdaj. Spet drugič se srečamo bolj neuradno, in pride škof v kolarju, duhovniki pa ne. Potem tretjič, na slovesnostih, pa škofje prisegajo na talar, duhovniki pa »po uradni dolžnosti« na kolar. Morda bo kakšen bralec mislil, da gre za neumna opažanja. Gre pa v bistvu za razmislek, če nismo v Cerkvi glede teh vprašanj ostali nekje zadaj, v času jožefinskih reform? Namreč, da se duhovniki pogosto počutimo kot uradniki s pripadajočo uniformo, s katero po službeni dolžnosti pokažemo na institucijo – kadar je to pač potrebno – in skupaj z le-to tudi na mesto, ki »nam gre po hierarhiji«?

Težav ne manjka


Težav, povezanih s to temo, pa tudi ni malo. Ena je gotovo ta, da je težko pričevati sam. Jezus je pošiljal dva po dva, in za to je imel dobre razloge. Med drugim ni prijetno, če vsi buljijo v enega. Po drugi strani mi sošolci iz drugih držav in kontinentov pripovedujejo, da je ponekod nevarno hoditi okrog v kolarju, ker jih »skupiš«. Pa tudi pri nas ne manjka situacij, ko se dvakrat vprašam, če nošenje kolarja v določenih situacijah ne pomeni večje škode kot koristi za oznanjevanje. V takih primerih se moram potem vprašati, če je to, česar se lotevam, primerno mojemu poklicu, ali pa naj morda snamem kolar. Beli kvadratek za vratom zna biti siten, po drugi strani pa je anonimnost »na dosegu vratu«.

»A ste vi duhovnik?«


Nek duhovnik je hitro razrešil vse te različne poglede, ko mi je mirno razložil: »Te razprave se vedno zataknejo pri tem, da preveč govorimo o samih sebi. Nismo mi izbrali ljudi, ampak so nas izbrali oni in nas vse Gospod Bog. Ljudje imajo pravico videti svoje duhovnike – tako enostavno je to.«.

Pred nekaj dnevi me je neposredno pred Baziliko Marije Snežne v Rimu ustavil mlad fant, ki je zbiral podpise za neko akcijo. Moj podpis je dobil, in na koncu me je zelo prijateljsko vprašal, zakaj imam »quella cosa«, »tisto reč«, na vratu. Fant je bil nedvomno Italijan, po narečju sodeč iz severnega dela. Ni vedel, da »quella cosa« označuje duhovnika. Zaradi tega dogodka sem si tudi premislil in vendarle nekaj spisal na to temo. Nisem se namreč mogel odločiti, ali ta dogodek pomeni, da je kolar najbolje odložiti, ker ga ljudje niti ne razumejo več; ali pa to pomeni, da naj ga nosim več in z novo vnemo? Je kolar le naša grafična podoba ali še kaj več?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike