Gospodarski izzivi Slovenije: več konkurenčnosti ni nekaj slabega, ampak temelj napredka tržnih gospodarstev

Primož Veselič
5

Konkurenčnost ni nekaj ogrožujočega, ampak temelj vsakega sodobnega gospodarstva in s tem nujen pogoj za blaginjo.

Njeno povečevanje ni “neoliberalna mantra”, ampak sredstvo za razvoj države in družbe – še posebej na izvozu temelječe in starajoče se, kot je Slovenija.

Danes objavljamo še zadnjega iz cikla člankov o stanju gospodarstva v Sloveniji in izzivih tega v prihodnosti na podlagi publikacije UMAR Poročilo o razvoju 2017. Zadnja tema, ki se je lotevamo, je konkurenčnost – slovenskih podjetij in gospodarstva/države na splošno.

Zakaj sta konkurenca in konkurenčnost pomembni?

V Sloveniji pogosto slišimo, da pozivi k večji konkurenčnosti podjetij in države niso nič drugega kot zavajujoča floskula za uveljavljanje interesov (vele)kapitala, neoliberalne ideologije in turbokapitalizma.

Seveda imajo predstavniki podjetij in gospodarskih združenj, od katerih pogosto slišimo te pozive, pred očmi pač interese podjetja/združenja, ki ga zastopajo. A na pomembnost konkurenčnosti nas opozarjajo tudi praktično vsi neodvisni ekonomisti – ta je namreč temelj vsake na prosti trgovini osnovane družbe in nuja za blaginjo.

Vsa kapitalistična gospodarstva temeljijo na prostem trgu – na svobodnem tekmovanju tržnih igralcev za prodajo svojega blaga ali storitev potrošnikom oz. uporabnikom, kjer bi po osnovni logiki morali najbolj prosperirati najboljši ponudniki oz. tisti, ki ponujajo pravi produkt ob pravem času na pravem mestu. Vedno temu sicer ni tako, v večini primerov pa.

Takšno tekmovanje (angl. “competition”, ki lahko pomeni bodisi tekmovanje bodisi konkurenco) tako ponavadi proizvede najboljše izdelke/storitve in s tem omogoča največji napredek (primerjajmo kar npr. kvaliteto in dostopnost množičnih tehnoloških proizvodov iz hladnovojnega rivalstva med Zahodom in Vzhodom – avtomobilov, TV-jev, fotoaparatov itd.).

V 70. letih so se tudi v širši javnosti začele pojavljati razprave o pomenu konkurence – ne samo znotraj nekega trga/države, ampak tudi v mednarodni trgovini. Tako se je pojavila potreba po merjenju te lastnosti/količine, poimenovane konkurenčnost, kar danes odraža npr. Globalni indeks konkurenčnosti, o katerem smo na Domovini že pisali.

Kaj UMAR ugotavlja za Slovenijo?

Kot smo podrobneje pisali že v enem prejšnjih člankov iz serije, na splošno UMAR ugotavlja, da se gospodarski kazalci že tretje leto izboljšujejo, s tem pa tudi blaginja. Ob tem opozarja, da bo in že je za Slovenijo največji izziv neugodna demografska slika.

Slovensko prebivalstvo se namreč kot večina evropskih stara in družba mora vedno več nameniti za pokojnine in dolgotrajno oskrbo. V dokumentu sta kot najpomembnejša faktorja, ki to lahko omogočita, navedena produktivnost in z njo tesno povezana konkurenčnost, ki sta v razvitem svetu bistveni za gospodarsko rast.

Urad navaja, da je “rast produktivnosti v razmerah okrevanja trga dela in rasti plač ključna za ohranjanje konkurenčnosti”. Kot smo pisali v posebnem članku o produktivnosti, Slovenija na tem področju zaostaja za evropskim povprečjem bolj, kot bi bilo pričakovati ter celo 2-in-več-krat za nekaterimi njenimi srednjeevropskimi konkurentkami. To je za Urad seveda zaskrbljujoče in zato navaja kar nekaj priporočil.

Tržni delež blaga Slovenije na tujih trgih po letih (2007 = 100 %); vidimo lahko, da je IZVOZ (ki ga ta graf posredno prikazuje in je pomemben za konkurenčnost) najbolj padel v letih 2010-2012 in najbolj na ne-evropskih trgih, na katerih je še vedno pod ravnjo 2007; Vir: Umar - Poročilo o razvoju 2017
Tržni delež blaga Slovenije na tujih trgih po letih (2007 = 100 %); vidimo lahko, da je IZVOZ (ki ga ta graf dejansko prikazuje in je eden od odrazov konkurenčnosti) najbolj padel v letih 2010-2012 in najbolj na ne-evropskih trgih, na katerih je še vedno pod ravnjo 2007, a zanesljivo raste; Vir: UMAR – Poročilo o razvoju 2017
Kako povečati konkurenčnost?

Urad navaja kar nekaj načinov za izboljšanje konkurenčnosti slovenskega podjetniškega sektorja in države:

  • izboljševanje podjetniškega okolja za investiranje, kjer seveda lahko naredi največ država z davčno razbremenitvijo investicij
  • vlaganje v podjetniške in tehnične inovacije, ki so eden poglavitnih virov konkurenčnosti, še posebej v tehnološkem sektorju, kjer bi Slovenija morala biti tradicionalno močna
  • ohranjanje in potencialno povečanje izvozne konkurenčnosti – to UMAR navaja kot dobro prakso in enega pozitivnih premikov zadnjih let; tudi tradicionalno je izvoz eden vlečnih konj in seveda odraz konkurenčnosti slovenskega gospodarstva na mednarodnem nivoju
  • vlaganje v izobraževanje in znanje zaposlenih oz. človeški kapital, ki je še vedno neenakomerno razporejen po sektorjih in izobraževalni sistem premalo povezan s trgom dela
  • večja alokacijska učinkovitost kapitala
  • pospešeno vključevanje v globalne verige vrednosti
  • izboljšanje institucionalne konkurenčnosti oz. delovanja države, ki se je v krizi še poslabšala in že prej ni bila evropsko primerljiva
  • pospeševanje umika države iz gospodarstva
  • izboljšanje pravne varnosti in pravnih okvirov za podjetništvo 

5 KOMENTARJI

  1. Kaj pravi o trgu in tržnem gospodarstvu uradna cerkev objavlja HRVAŠKI LIBERALNI BLOGER (govor kartdinala ob 15.avgustu) :
    Ipak, povodom jučerašnje svetkovine, u obraćanju vjernicima kardinal Bozanić govori:
    Molimo posebno za naše poljoprivrednike, za zaštitu proizvođača i potrošača, za hrabrost i ustrajnost odgovornih da zaštite malog hrvatskog čovjeka od nemilosrdnog nasilja diktature tržišta.

  2. Zelo dobra serija člankov mladega nadobudnega novinarja.

    Opozoril bi na vidik plač pri razvoju dogodkov v Sloveniji.

    Izven pogleda slovenskih raziskovalnih novinarjev – z izjemo kakšnih Financ pa še tam jim manjka globine – se dogajajo veliki premiki glede plačnih razmerij v Sloveniji med panogami. in v zadnjih 10 letih krize je to bilo izjemno izrazito.

    Če se sprehodite čez razne forume, bloge, se vidi, da pomanjkanje tehničnega kadra začenja dvigovati plače. Ampak to ne kar po uravnilovsko, kot se je zgodilo ob zadnjem dvigu minimalne plače, ampak predvsem širokega nabora tehničnih kadrov ki delajo v najbolj izvozno odvisnih delih gospodarstva. Tam pa za specializirana znanja že začetne plače gredo v zadnjem letu zelo gor. V bistvu kljub odporu vplivnih delov družbe (javno-sektorski sindikati, Semoličevi sindikati, mnenjski voditelji mainstream medijev) prihaja do diferenciacije v plačah.

    Počekirajte malo po forumih, pogovorite se z ljudmi. Revoz, Akrapovič sta bila samo dva od signalov v zadnjem letu. V končni fazi pa je to pravilno. je pa ironija: Slovenija je z vsemi ukrepi za vsako ceno hotela ueravnilovko in gradualizem, na koncu pa je velika gospodarska kriza sprožila takšne premike, da bo očitno prišlo do velike diferenciacije pri plačah v poklicih in bomo glede tega bolj podobni Zahodu. Kar pa je dobro, verjetno tudi s (pozitivnimi) posledicami v političnem smislu.

  3. Slovenski problem in problem v vseh državah bivšega vzhodnega bloka je nerazumevanje vloge nadzornega svetov v delniških družbah, ki na zahodu dejansko vodijo podjetja s tem da postavijo cilje podjetij, uprava podjetij pa upravlja podjetje tako, da doseže te cilje.

  4. Le tega nam nikoli ne povedo nadebudni mladi ekonomisti in še manj “novinarji”: kaj se naj zgodi s tistimi “nekonkurenčnimi”, torej po njihovo nekoristnimi, odvečnimi… V vsaki dirki je tako, da eden zmaga, vsi ostali pa ne.
    Kaj bi neoliberalci naredili z vsemi temi “nebodijihtreba” si lahko mislimo; nekatere metode je začel razvijati že pokojni Adolf. Neoliberalce pesti le ena težava: z izločitvijo vseh ‘luzerjev’ (saj “družba ne obstaja”, kot je pridigala M Thatcher…) si žagajo vejo, na kateri sedijo. Le kdo bo potem trošil, torej kupoval njihove “zmagovite in konkurenčne” proizvode?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime