Gospodarski izzivi Slovenije: kaj storiti z očitnim zaostankom v produktivnosti?

Primož Veselič
5

    Slovenska produktivnost pada, naše vzhodnoevropske konkurentke pa jo presegajo kar za dvakrat, opozarjajo analitiki. 

    Na Domovini začenjamo niz člankov, v katerih bomo analizirali nekatere podatke iz dveh nedavno objavljenih dokumentov Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR): Ekonomski izzivi 2017 ter Poročilo o razvoju 2017, našli pa jih boste lahko pod skupno oznako “gospodarski izzivi Slovenije”.

    Danes se lotevamo tematike produktivnosti (tudi učinkovitost) v Sloveniji, ki splošno predstavlja razmerje med ustvarjenimi in vloženimi sredstvi (“output/input”), v makroekonomskem smislu pa pomeni ustvarjen prihodek na zaposlenega oz. delovno aktivnega prebivalca. Možnih definicij je več, najpogostejša pa BDP na zaposlenega na delovno uro.

    Dejstva o produktivnosti

    Produktivnost je eden najpomembnejših ekonomskih dejavnikov in kazalcev, ki pomembno vpliva na rezultate podjetij in držav/skupnosti. Večanje produktivnosti je eden ključnih generatorjev višjega življenjskega standarda, saj se večja produktivnost izrazi v večjem zaslužku in dobičku podjetij, to pa prej ali slej v višjih plačah in dohodkih gospodinjstev.

    Slovenija dosega okoli 83 % povprečja BDP EU, slovenska produktivnost pa 80 % evropske. UMAR navaja, da sta ta dva zaostanka z razlogom zelo podobna – skoraj ves zaostanek v BDP Slovenije je namreč posledica zaostanka v produktivnostii. Drugi faktor, ki v širšem smislu vpliva na višino BDP na preb., t.j. stopnja zaposlenosti, je namreč danes in tudi zadnjih nekaj let na ravni ali celo malo nad povprečjem EU.

    O tem, kako je produktivnost povezana z nacionalno blaginjo (kar vidimo pri vseh lestvicah držav) in kako različno “produktiven” je lahko naš čas na delovnem mestu, smo pred dobrim letom pisali tudi na Domovini, ko smo obravnavali tudi relativno visoko bolniško odsotnost Slovencev.

    Zaskrbljujoče je predvsem, da slovenska produktivnost zadnjih nekaj let stagnira ali pada – znaša celo 3 % manj kot pred 10 leti. Še slabšo sliko daje primerjava podatkov z višegrajsko četverico, ki ima v zadnjih 6 letih kar 2-krat višjo rast produktivnosti od Slovenije. V zadnjih letih je pri približevanju povprečju BDP EU tako Slovenijo že prehitela Češka.

    Produktivnost držav OECD za leto 2007 - slovenska produktivnost je tega leta znašala okoli 37 USD na zaposlenega na uro; države z najvišjim standardom imajo najvišjo produktivnost; Vir: Wikipedia
    Produktivnost držav OECD za leto 2007 – slovenska produktivnost je tega leta znašala okoli 37 USD na zaposlenega na uro; države z najvišjim standardom imajo najvišjo produktivnost; Vir: Wikipedia

    Kaj predvideva in predlaga UMAR

    UMAR tako kot praktično vsi ekonomisti (razen morda Jožeta Mencingerja) poudarja, da bo rast produktivnosti v sodobnih, starajočih se družbah z vedno manj delovno aktivnega prebivalstva (poleg tega pa visokotehnoloških in na znanju temelječih) vedno pomembnejša in dejansko najpomembnejši dejavnik gospodarske rasti.

    Na uradu ugotavljajo, da so sicer od kriznih let zaostanek v produktivnosti opazno zmanjšali v industriji in predelovalnih dejavnostih, zelo malo napredka pa je bilo v storitvenem sektorju, torej v predvsem znanju temelječih dejavnostih, kar je še dodaten minus in opozorilo za odločevalce o makroekonomskih politikah.

    Kaj na UMAR-ju sporočajo politikom

    Dejavnike, ki vplivajo na produktivnost, delimo na zunanje (delujejo zunaj podjetij) in notranje (delujejo znotraj podjetja). Pri notranjih dejavnikih ima država seveda manj vpliva kot pri zunanjih, glavne smernice pri teh za izboljševanje produktivnosti pa so vlaganja v raziskave in razvoj ter krepitev znanj zaposlenih, kar poudarjajo vse ekonomske šole.

    Glede zunanjih dejavnikov država in druge ravni oblasti seveda ustvarjajo (ne)ustrezno institucionalno, pravno in podjetniško (makroekonomsko) okolje. UMAR navaja, da so bili v zadnjih letih sicer storjeni nekateri strukturni premiki v tem okolju, a premajhni, da bi lahko Slovenija sledila in konkurirala državam, ki so njene glavne trgovinske partnerice.

    Poleg teh podjetniških pogojev UMAR kot glavno oviro za produktivnost v Sloveniji navaja premajhno sledenje tehnološkemu in znanstvenemu napredku v podjetjih, za kar navaja trgu zelo slabo prilagojen izobraževalni sistem in premajhno pripravljenost menedžerskih krogov za uvajanje sodobnih tehnologij.

    Print Friendly

    KOMENTARJI: 5

    1. Visoko šolstvo je v močvirju!
      Zaslužni prof. dr. Jože Vižintin UL je letos v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje?« med drugim zapisal, da ga je najbolj prizadelo, da je med mladimi velik strah pred prihodnostjo.
      Obče pa je jasno, da brez ustreznega znanja ne preživi nobena ekonomija na trgu.
      Prof. Vižintin je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na ta dejstva pa se nista doslej odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik, kupec znanja«, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

      L. 2014 nas je obiskal predsednik ZRN Joachim Gauck s svojo delegacijo. Organizirana je bila okrogla miza, kjer sta sodelovala tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Predsednika Boruta Pahorja je spremljala tudi Marta Kos, tedaj še slovenska veleposlanica v Nemčiji. Posnetek te okrogle mize je v arhivu RTV. Marta Kos je poskušala prikazati Slovenijo, kot državo skoraj za vzgled uspešnega razvoja, ki je zasnovan ravno na centrih odličnosti. Kakšni pa so rezultati slovenskih centrov odličnosti? Predstavnica Bavarske je naši javnosti tedaj predstavila, kaj so bili temelji razvoja, ki so omogočili, da je Bavarska iz kmetijske dežele, postala visoko razvita tehnološka dežela z razvitim gospodarstvom. Ti trije temelji, ki jih je vredno ponoviti, so bili:
      Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela, da so univerze nudile deželi potrebno znanje za razvoj, poskrbela je, da funkcionira dualni izobraževalni sistem za iskane poklice.
      Drugi temelj je bila izdelana dolgoročna vizija razvoja in temu ustrezno veliko vlaganje v infrastrukturo, ceste, železnice in letališča.
      Tretji temelj pa je zagotovljena zanesljiva in načrtno dostopna energija po deželi.
      Kaj če v Sloveniji le ni pravega znanja ali potrebe, da se opredelijo bolj realni cilji države, saj jih imamo več kot Nemčija? Kako realna je potem strategija pametne specializacije države?
      Ne bo nam pomagalo ustanavljanje inkubatorjev, ne kariernih centrov ter stičišč, če ne bomo spremenili odnosa in zavedanja, da je kritičnost tista sila, ki nas dela žive, da je kritično preverjanje opravljenega dela edino merilo kakovosti in napredka, kot je tako izvirno zapisala dijakinja Eva Malovrh iz Maribora.
      Razočaran berem tudi: «Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno.«
      Afera po razkritju afere o dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah tudi še ni končana. Te dni smo lahko na ekranih gledali nepojmljiv odnos univerzitetne elite do države in javnosti. Vpleteni so pedagogi naroda, vidni »strici in tete iz vidnega ozadja, ki hočejo voditi državo s piedestala nedotakljiv avtonomije univerze, sicer pa brez mandata in odgovornosti za stanje države in ekonomije.
      Dekanja ekonomske fakultete prof. dr. Metka Tekavčič enostavno poziva ministrico za izobraževanje, dr. Majo Makovec Brenčič, naj se oglasi na svojem delovnem mestu na fakulteti, kjer se bosta pogovorili o njenem nadaljnjem angažmaju na fakulteti, dodala je tudi, da vlada fakulteti zadnji dve leti dosledno in nenehno otežuje resno delo. Kaj zamerijo ministrici Makovec Brenčičevi? Ministrica vztraja, da je treba del sredstev, ki so bila porabljena za dodatke na stalno pripravljenost profesorjev, vrniti v proračun. Mar ni to pošteno in jasno vsakemu državljanu?
      Osupel sem, ko celo bivši rektor in minister za delo, socialo in družino, prof. dr. Ivan Svetlik, pred javnostjo mirno zanika pokazano vidno prejeto e-pošto od dekanje Tekavčičeve. To kaže stanje duha in morale na UL, ki se odraža tudi v družbi. Ni čudno, da pravna država, pravosodje ne deluje za elite, obravnava pa predvsem le navadne državljane?
      To je res močvirje in zelo aktualna tema o morali, ki vlada na javnih avtonomnih fakultetah, plačanih iz javnega denarja, kjer se oblikuje in kadruje slovenska politika, realni sektor pa vse to plačuje. Univerze, zlasti družboslovne fakultete so bazen za vodilne politične kadre, ki vodijo ekonomijo države, a ne delijo usode realnega sektorja, ki je na odprtem trgu. Politiki iz fakultet se vedno brez problemov vrnejo na fakulteto, ne glede na rezultate. Dokler bo na fakultetah, zlasti družboslovnih, prevladovala takšna mentaliteta, da so fakultete nad državo, da imajo predvsem imuniteto, ne pa tudi soodgovornost za stanje države, država prava ne bo delovala in bo Slovenija zaostajala v razvoju.
      V javnosti pa še prevladuje pogubna morala:»Vsi v šole in na univerze, do boste pridobili izobrazbo in tako dobili dobro službo in boljšo plačo, ne glede na rezultate?« Mar univerzitetna in politična elita družbe res lahko spregleda zaslužke in ravnanja rektorja in dekanov in kar pozabi sto milijonov za centre odličnosti? Mar ni to pogubno za razvoj države in se mladi upravičeno bojijo za svojo perspektivo, zato mnogi gredo v tujino? Kdo je ugrabil državo zase?
      Franc Mihič, univ.dipl.inž.
      Ribnica

      • Niso kriva SAMO vodstva podjetij … cel sistem je postavljen popolnoma zgrešeno. Šole ne dajo zadosti znanja niti ne dajo pravega znanja, sindikati postavljajo prepreke da bi vodstva in delavci sploh lahko delali, vodstva ne znajo racionalno organizirati del, delavci so napačno vzgojeni, vsi skupaj pa imajo popolnoma napačne etične in moralne vrednote.
        Če se že dela primerjavo z nemčijo, potem delajmo celotno primerjavo. Nemci (vsaj v realnem sektorju) delajo efektivno med 7-8 ur. Malice in odmori niso plačani. Ko pridejo zjutraj na delo, pospravijo v predal svoje privatne mobilce, se vsedejo na svoje delovno mesto, začnejo z delom takoj, ne pa da čvekajo o vremenu, ali pa kako so predhodni dan popoldan obrezovali drevesa… Delovna etika je tista, ki jih dela večje!
        Pa lep pozdrav!

    2. Kako postati Švica?
      DNEVNIK, 30. marec 2013
      Slovenski parlament je sprejel novo delovno zakonodajo. Velikopotezno so jo poimenovali reforma trga dela in z njo so povezana velika pričakovanja. Tako je zapisala novinarka Vesna Vaupotič v Dnevniku 9. marca 2013 in nadaljevala. Če naš trg dela ne bo več tako tog in zaščitniški do delavcev, potem bo slovensko gospodarstvo spet konkurenčno, naši proizvodi se bodo po vsem svetu prodajali za med in v našo državo bodo drli tuji investitorji. Z reformo smo naredili le prvi korak, trdijo delodajalci, zakonodajo bo treba spreminjati vse dotlej, ko bo slovenski delavec postal prožen kot elastika. Šele potem se bodo odprla nebesa globalne konkurenčnosti in podjetniške uspešnosti. A pogled v spričevalo, ki ga je 144 državam konec lanskega poletja izdal Svetovni gospodarski forum, poraja dvome o sadu te modrosti in kaže, da pot v gospodarski paradiž ne vodi le prek hrbta prožnega delavca.
      Na samem vrhu svetovne konkurenčnosti je država, ki smo jo nekoč hoteli posnemati. Švica najvidneje prednjači pred drugimi v inovacijah in učinkovitosti trga dela. V obeh kriterijih se uvršča na prvo mesto. Glede na to, da je po novi zakonodaji najdaljši odpovedni rok v Sloveniji krajši kot v Švici (60 dni), bi morali v učinkovitosti trga dela Švico prehitevati po levi. Tudi pri stroških, ki jih ima delodajalec ob odpuščanju delavca, smo celo s staro zakonodajo bore malo zaostajali, Švica je bila na 38. mestu, slovenski delavec, ki je bil ob odpuščanju nekoliko dražji, pa na 47. mestu itd. Te dni tudi berem, da švicarski sindikati predlagajo uvedbo zajamčene minimalne plače okoli tri tisoč evrov, slovenska pa je menda 763 evrov bruto.
      Torej je slovenski trg dela, slovenski delavec le zadosti »elastičen«, da to očitno še zdaleč ni glavni razlog nekonkurenčnosti Slovenije. Švica je tudi na šestem mestu in med tistimi državami, ki direktorje nastavljajo po sposobnostih in delovnih zaslugah. Koliko se vlada trudi, da bi s svojimi servisi pripomogla h gospodarskemu uspehu podjetij, pa smo žal uvrščeni na 102. mesto med Jamajko in Malavijem. Na 122. mestu smo pri učinkovitosti uprav naših podjetij. Švica pa torej prednjači v inovacijah, uvršča se na prvo mesto. »Njene znanstvenoraziskovalne institucije so med najboljšimi na svetu, odlikuje jo tesno sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom ter vlaganje podjetij v raziskave in razvoj,« navaja poročilo, »visoko produktivnost krepijo odlične možnosti izobraževanja pri delu, zaposleni in podjetja se aktivno prilagajajo novim tehnologijam.« Poročilo tudi poudarja pomen neodvisnega sodstva, močno pravno državo in odgovorne javne službe. V švicarskem tisku tudi preberem: Sprememba gospodarjenja z energijo, večja učinkovitost rabe energije in raba obnovljivih virov bo do leta 2035 dala 85.000 novih delovnih mest, je pokazala študija SES, ki temelji na Analizi potencialov, ki jo je opravila Züriška visoka šola za uporabno znanost. Očitno je, zakaj je Švica na prestolu visoke konkurenčnosti in zakaj Slovenija celo nazaduje!
      Franc Mihič, Ribnica

      http://www.dnevnik.si/objektiv/komentarji/kako-postati-svica
      http://www.casnik.si/index.php/2013/03/28/kdaj-bomo-postali-svica/

      P.s.: Za l. 2012/13, ko je desna Janševa vlada vodila Slovenijo, smo lahko brali o enaki oceni Svetovnega gospodarskega foruma

    Komentiraj