Gospod je vedno in resnično z nami

vir: Pixabay

Danes imamo v evangeliju zgodbo o Jezusu, ki je »ukrotil« nenadno nevihto. Poznavalci geografije Galilejskega jezera pravijo, da so te nevihte na jezeru precej pogoste in poznane, vendar večinoma nepredvidljive. Razlika v temperaturah med nižinskimi vodami Galilejskega jezera in visokimi griči, ki ga obkrožajo, ustvarja močan navpični zračni tok. To razburka vreme nad jezerom ter povzroča hitre in silovite nevihte. (Ta del sicer raje prepustimo tistim, ki se na to bolje spoznajo.)

Umestitev zgodbe je lahko zelo zgodovinska, vendar so elementi pripovedi v veliki meri simbolični. Razmišljanja lahko organiziramo v treh točkah:

Najprej zgodba govori o Jezusu. To namiguje na njegovo resnično identiteto. Zgodba pravi, da je ošteval veter in ukazal vodam, naj bodo tihe in mirne, in vsi so ga ubogali. V literaturi starih ljudstev, med njimi tudi Izraelcev, je morje simbol negativnih in zlih sil. V morju je že od nekdaj nekaj temnega, neraziskanega in skrivnostnega, kar prebudi nekatere naše prvinske strahove. Biblija pa nam predstavi Boga, ki ima popolno suverenost nad morskimi vodami. Na primer v Stari zavezi najdemo Boga, ki si je v Stvarstvu podredil vode in naročil, da se Rdeče morje razdeli v zgodbi o izhodu iz Egipta. V današnjem prvem berilu Bog pove Jobu, da samo On izvaja nadzor nad morjem. Ko današnja evangeljska zgodba pravi, da sta veter in morje pokorna Jezusu, uvrsti Jezusa v kategorijo božanskega. Pove nam, da Jezus ni le učen učitelj ali moralni kompas. V Jezusovi osebi najdemo in izkusimo Božjo moč.

Valovi bodo neizogibno zibali čoln, toda Gospod bo vedno močnejši od njih.

Drugič, današnja zgodba govori o Cerkvi. Biblijski učenjaki pravijo, da čoln v zgodbi predstavlja krščansko skupnost, valovi, ki ogrožajo čoln, pa so izzivi, ki pestijo to skupnost. Malo poznavanja in občutka za zgodovino zadostuje, da se spomnimo, da Cerkvi problemi niso tuji. V boju za preživetje in pri uresničevanju svojega poslanstva je Cerkev skozi svojo dolgo zgodovino doživljala tako zunanja kot notranja preganjanja. Šla je skozi politična zatiranja, ki so prenesla razkole, herezije in nenazadnje različne škandale. Dokler bo Cerkev romala, dokler bo ta čoln še vedno na morju, bodo vedno obstajali problemi. Cerkev se bo morala nenehno odzivati klicu prenove, da bo preživela in še naprej izpolnjevala svoje poslanstvo.

Včasih se zdi, kot da Jezus »spi«, da je videti ravnodušen in nespremenjen. Njegova tišina je včasih lahko zelo moteča in zastrašujoča. Toda kot sledi nadaljevanje zgodbe; Jezus potuje z učenci v čolnu. Tam je in vedno spremlja Cerkev na njenem potovanju. Valovi bodo neizogibno zibali čoln, toda Gospod bo vedno močnejši od njih. In končno je ta zgodba tudi o nas. V nekem smislu je zgodba literarni opis našega osebnega življenja. Karkoli lahko rečemo o valovih ter o Jezusu in Cerkvi v zgodbi, lahko omenimo tudi v zvezi z nami samimi. Nevihte prihajajo k nam, včasih kot posledica naših lastnih odločitev. V drugih primerih pridejo kot nenadne in nasilne. Velikokrat se sprašujemo, kje je Bog? Zakaj ne poseže? Včasih čutimo, da je popolnoma oddaljen, če ne celo popolnoma odsoten. Ta zgodba pa nam zagotavlja, da je Gospod vedno in resnično z nami. Morda ne razumemo, zakaj se zdi, da je zaspal, vendar je vedno prisoten v naših nevihtah. Morda se ne strinjamo s časom in načini njegovih posegov, vendar v veri upamo, da je njegova modrost vedno izven nas, da je nad nami, nad našimi zmožnostmi dojemanja. Vabilo je očitno zaupanje. V skladu s svetim pismom je neki teolog rekel, da imeti vero v bistvu pomeni zaupati v Gospoda. »Vse ostalo v duhovnem življenju je samo komentar, samo opomba« (Robert Barron). Veliki Karl Rahner pa bi rekel: »Krščanstvo ni formula, ki vse jasno razloži, temveč radikalna podreditev sebi nerazumljivi skrivnosti, ki se je razodel kot neizrekljiva ljubezen.«

Naj s to mislijo zaključim današnje razmišljanje. Veselimo se z našo domovino Slovenijo, ki praznuje svoj rojstni dan in ji pomagajmo, da bo znala še trdneje zakorakati novim izzivom naproti.

5 komentarjev

  1. Učenci so Jezusa šokirali, ko so mu očitali da “mu ni mar za njih”, češ da jim temno jezero grozi s smrtjo zaradi viharja na morju.

    Kako so si drznili tako žaliti Gospoda, podvomiti vanj, podvomiti v njegovo ljubo Srce. Noro, podvomili so v nekoga ki jih je ustvaril, v nekoga, ki stalno skrbi za njih, v nekoga, kij jim je v srcu, niso mu več zaupali! Kakšna nehvaležnost, krutost, nezaupanje, dvom, strah. Kako bi se mi počutili na Jezusovem mestu? Mogoče jim Jezus šteje v dobro vsaj to, da so se vsaj spomnili nanj, maloverneži.

    Kaj nas uči Jezus v tej vsakdan resnični zgodbi? Da mu očitamo in žugamo ali da ga krotko, blago in vljudno prosimo za pomoč? Mu popolnoma zaupamo…

    “Jezus Vate zaupam.”

Komentiraj