Gospod Ikar, predvidevam – Walter Battiss 

Videla je, da leži na tleh. 

V njej se je – kljub populističnemu feminističnemu pogledu na svet, ki ga je prostodušno in precej bojevito rada razglašala vsepovsod – zganila prvinska ženska narava, ki je – o, kako jo je bilo kasneje, ko je reflektirala in analizirala dogodek, sram pred samo sabo – vendarle nežna, celo materinska, in je ležala pokopana globoko pod sloji pudra, šminke in agitpropovskega besednjaka. 

Stekla je k njemu in zvok visokih petk, ki so udarjale ob tlakovce, se je razlegel po praznem Trgu republike. Sklonila se je k njemu, pristno zaskrbljena za sočloveka. Usmiljeni Samarijan, ki je že kako desetletje ležal v skalnem grobu njenega srca, je kar na lepem vstal od mrtvih. 

»Ste padli? Ste se udarili? Vas boli? Pokličem rešilca?« se ji je usulo iz ust, da se je še sama skoraj prestrašila, on pa je odprl oči, trudoma in čisto malo dvignil glavo ter zaječal: 

»Da.«