Gorski Karabah novo žarišče preganjanja kristjanov? Armenski nadškof Turčijo obtožuje “tretjega genocida”

Uredništvo
2
Gorski Karabah, Foto: pinterest

Po nedavnih spopadih v Gorskem Karabahu v muslimanskem Azerbajdžanu (ki pa je poseljen pretežno z Armenci, ki so kristjani) ostaja armensko-azerbajdžanski konflikt novo tleče žarišče preganjanja kristjanov.

Na to je nedavno opozoril tudi armenski nadškof Pargev Martyrosyan, ki je obtožil Turčijo, da izrablja Azerbajdžan oziroma obstoječi konflikt, da bi izvedla “tretji armenski genocid”.

Zadnji večji spopadi so se na območju Gorskega Karabaha razplamteli 27. septembra. 8. oktobra je azerbajdžanska raketa zadela katedralo Svetega Odrešenika v mestu Šuša. 10. oktobra je bilo ob posredovanju Rusije sklenjene premirje, ki pa je bilo že večkrat kršeno.

Tleči konflikt med sprtima stranema, ki je v zadnjem mesecu znova izbruhnil v oborožen spopad ob prilivanju olja na ogenj s strani regionalnih sil postaja krizno žarišče, ki ga kot proksi vojno uporabljajo tudi za testiranje novih orožij, kot smo nedavno pisali v članku Tehnologija velikih igralcev, ki jo preizkušajo v “proksi vojni” med Armenijo in Azerbajdžanom.

Ozemlje tako Armenije kot Azerbajdžana je bilo do začetka 20. stoletja del Otomanskega cesarstva, prebivalci obeh narodov (tako Azeri kot Armenci) pa so na spornih območjih živeli precej mešano. S prvo svetovno vojno se za območje začnejo turbulentni časi. Otomanski imperij je zaradi sovraštva do Armencev kot kristjanov in njihovega sodelovanja z Ruskim cesarstvom nad njimi izvedel genocid, v katerem je po ocenah umrlo do 1,5 milijona Armencev.

Armenija, Gruzija in Azerbajdžan so nato skupaj ustanovili državo, ki pa je kmalu razpadla in njene entitete, predvsem Armenija in Azerbajdžan sta se začela bojevati med seboj za ozemlja, na katerih so živeli pripadniki obeh narodov (tudi pokrajina Gorski Karabah), dokler ni celotnega območja leta 1922 dokončno zasedla Rdeča armada in ozemlje priključila Sovjetski zvezi. Sovjetska zveza je ozemlje razdelila na socialistični republiki Armenijo in Azerbajdžan, znotraj republike Azerbajdžan pa ustanovila še avtonomno pokrajino Gorski Karabah na območju, kjer je večinsko prebivalstvo armensko.

Ob razpadu Sovjetske zveze so se na območju znova začele pojavljati napetosti. Armenija in Azerbajdžan sta razglasila neodvisnost, neodvisnost od Azerbajdžana pa je razglasil tudi Gorski Karabah, ki je izrazil namero priključitve k Armeniji. Napetosti so leta 1992 privedle do vojne med državama, ki se je s premirjem končala maja 1994, zahtevala pa je okoli 30.000 žrtev.

Po premirju Armenci nadzorujejo večino Gorskega Karabaha in območja med Armenijo in Gorskim Karabahom. Prebivalci pa na tem področju razglasili neodvisno Arkaško republiko pod pokroviteljstvom Armenije, ki pa ni mednarodno priznana.

Stanje po premirju 1994, Foto: Wikipedia

Od premirja leta 1994 na območju okoli razmejitvene stika enot skoraj na letni ravni prihaja do manjših konfliktov, ki pa do sedaj običajno niso preraščali v večje spopade. 

Okrepljeni Azerbajdžan namerava znova zasesti ozemlja, ki mu uradno pripadajo

Medtem ko je armenski strani stanje po premirju načeloma ustrezalo, je imel Azerbajdžan težnje pridobiti nazaj ozemlja, ki so v Sovjetski zvezi pripadala Azerbajdžanski republiki in so formalno še vedno del Azerbajdžana.

Tako so okrepljeni s pomočjo Turčije konec septembra porinili arkaške in armenske sile z razmejitvenih linij, obe državi, Azerbajdžan in Armenija pa sta razglasili splošno mobilizacijo in vojno stanje.

Aktualno stanje na območju Gorskega Karabaha, Foto Wikipedia

Z nafto bogati Azerbajdžan si je v zadnjih letih pridobil močnega zaveznika v Turčiji. Od premirja leta 1994 se je tudi bistveno bolj vojaško okrepil kot Armenija in samo za vojsko nameni toliko kolikor znaša celoten armenski proračun. Armenija pa ima zaveznika v Rusiji in Iranu (čeprav obe državi prodajata orožje tako Armeniji kot Azerbajdžanu). Prav Rusija je bila skozi celoten konflikt tudi tista, ki je kot mediator med obema stranema zagotavljala relativno stabilnost med državama.

Turčija, ki pod Erdoganom znova krepi svoje imperialne težnje, vidi v krščanskih Armencih enega večjih sovražnikov, s katerim so pred dobrimi sto leti skušali opraviti z genocidom, ki ga sicer tudi danes ne priznajo. S pomočjo Azerbajdžanu pa se verjetno nadejajo dostopa tudi do bogatih zalog nafte, ki jih ima ta država. Prav Turčija naj bi bila tudi glavna pobudnica zadnjih napetosti.

Po poročanju Demokracije naj bi po zadnjih skupnih vojaških vajah Turčije in Azerbajdžana na ozemlju slednjega ostalo okrog 600 turških vojaških uslužbencev ter veliko vojaške opreme. V Azerbajdžan naj bi napotili tudi že okrog 1.300 plačancev iz Sirije in 150 plačancev iz Libije.

Največja žrtev – armenski prebivalci in krščanska tradicija območja

Žrtev tega lokalnega in regionalnega konflikta pa so seveda prebivalci območja, armenski kristjani.

Armenski nadškof Pargev Martyrosyan, primas armenske apostolske cerkve škofije Arkaške republike, je ob konfliktu zlasti po obstreljevanju katedrale v Šuši za več zahodnih medijev opozarjal, da je v ozadju spopada namera Turčije, da dokončno zaključi genocid na Armenci, armensko-azerbajdžanski konflikt pa uporabi kot izgovor.

Martyrosan tudi opozarja, da se Armenci ne borijo prosti muslimanom ali mošejam. Izvir konflikta je po njegovem v obrambi temeljnih človekovih pravic do lastne kulture, zgodovine in vere, ki jim kot Armencem pripadajo, pa jih že v nekdanji sovjetski avtonomni pokrajini Gorski Karabah niso mogli uresničevati, saj so vladajoči Azeri takrat zaprli vse armenske cerkve.

Napad na cerkev v Suši in obstreljevanje drugih cerkva je označil kot teoristično dejanje, namenjeno rušenju simbolov armenske vere in kulture in tudi zbijanju morale armenskega prebivalstva.

Izrazito kritičen je do Turčije in opozarja, da je v ozadju sedanje vojne ekspanzionistična politika turškega predsednika Erdogana, ki želi pod svoj vpliv dobiti nekdanja ruska ozemlja, pri čemer sta mu trn v peti Armenija in armensko področje Gorskega Karabaha v Azerbajdžanu.

Martyrosan izreka celo dramatične besede, da gre za tretji armenski genocid. Poleg prvega med in po prvi svetovni vojni so Armenci doživeli drugega leta 1988, v zgodnjem obodbju nacionalnega gibanja Armencev v tedaj še sovjetskem Gorskem Karabahu, ko je bilo v mestu Sumgait, nadškofovem rojstnem mestu, pobitih okoli 200 Armencev.

Med stranema je sicer trenutno vzpostavljeno krhko premirje. V kolikor pa ne bo kmalu vzpostavljen trajen mir in se bodo spopadi ob vmešavanju Turčije znova razrasli, utegne Gorski Karabah, območje ene najstarejših krščanskih skupnosti, postati vojno žarišče, ki utegne izbrisati bogato kulturno dediščino in prebivalce, ki na tem območju živijo.

2 KOMENTARJI

  1. Trgovci z orožjem rbijo vojne, vsaj lokalne. Prav tako diktatorji in (drugi) fanatiki.
    To bo trajalo še po volitvah v ZDA in še kje, ker se nimajo sedaj časa ukvarjati še s tem, to pa se izrablja. Enkrat bo treb reči Turškemu diktatorju dokončno NE in pobrati balistično orožje iz te države, ki postaja diktator vse bolj nevaren za svetovni mir!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime