Gorica – simpozij o Antonu Mahniču ob stoletnici smrti

Uredništvo
1

OBVESTILO: Zaradi razmer v zvezi z epidemijo Covid-19 tako v Sloveniji kot Italiji je simpozij prestavljen predvidoma na soboto, 12. decembra 2020.


Ob nekaj pomembnih obletnicah, povezanih z letom 1920 oziroma dogajanji po koncu prve svetovne vojne, obhajamo letos tudi stoletnico smrti Antona Mahniča, duhovnika, teologa, profesorja v bogoslovju, kritika, urednika in škofa v škofiji Krk na Hrvaškem.

Življenje Antona Mahniča je bilo tesno povezano z Gorico. V Gorici je hodil v gimnazijo in bogoslovje, kjer je bil pozneje tudi prefekt in profesor. V Gorici je bil leta 1897 posvečen tudi v škofa. Škofovsko služenje je sicer opravljal v škofiji Krk na Hrvaškem.

Zato ni nenavadno, da je simpozij ob 100. obletnici smrti (umrl je 14. decembra 1920 v Zagrebu), pripravljajo v Gorici, v slovenskem Kulturnem centru Lojzeta Bratuža.

Program simpozija, ki bo poteka v soboto, 24. oktobra 2020, od 10.00 do 16.00.

1. del: 10.00–12.00

  • Uvodni nagovor
  • Saša Ilijić, postulator: Sluga Božji biskup Antun Mahnić, na putu za oltar
  • Tomaž Simčič: Mahničeva ločitev duhov ter njena umestitev v čas in prostor
  • Stane Granda: Mahnič in nacionalno vprašanje
  • Ivo Kerže: Mahnič in neotomizem
  • Igor Grdina: Škof Mahnič – integralist?

2. del: 13.30–15.00

  • Aleš Maver: V senci jožefinskih demonov: Anton Mahnič o razmerju med Cerkvijo in državo
  • Matic Batič: Položaj Antona Mahniča v katoliški teološki-politični misli 19. stoletja
  • Renato Podbersič: Mahnič in antisemitizem
  • Andrej Vončina: Anton Mahnič, desna roka goriškega nadškofa

Razprava: 15.30–16.00

Moderira: Erika Jazbar

Voden sprehod po goriških poteh dr. Antona Mahniča: 16.00

Simpozij organizirajo: Goriška Mohorjeva družba, Kulturni center Lojze Bratuž, Društvo slovenskih katoliških izobražencev (Ljubljana), Društvo slovenskih izobražencev (Trst)

Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici

O življenju Antona Mahniča

Pred stoletjem je umrl dr. Anton Mahnič, goriški duhovnik, škof na Krku, profesor, pesnik, pisatelj, kritik, urednik, vzgojitelj, božji služabnik in svetniški kandidat.

Anton Mahnič se je rodil 14. septembra 1850 v vasi Kobdilj, župnija Štanjel na Krasu, očetu Antonu in materi Jožefi, rojeni Jerič. Bil je prvi od devetih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Štanjelu.

Oktobra leta 1863 se je vpisal v prvi razred državne gimnazije v Gorici. Vedno je bil odličnjak. Že naslednje leto je skupaj s sošolci ustanovil literarni listič Vrt. To je bilo njegovo prvo srečanje s pisano besedo. Slovstveni in kulturni zgodovinarji kot glavni mejnik v njegovem delovanju omenjajo Dvanajst večerov, ki jih je objavljal v Slovencu leta 1884.

Že po tretjem letniku bogoslovja, 30. avgusta 1874, je bil posvečen v duhovnika. Še eno leto je ostal v goriškem semenišču, da je končal četrti letnik in bil kot prezbiter hkrati prefekt. Poleti 1875 je končal bogoslovne študije in še isto jesen ga je nadškof Andrej Gollmayr imenoval za prefekta v malem semenišču v Gorici. Tako se je začelo njegovo goriško obdobje, ki je bilo razpeto med vzgojno in izobraževalno delo v semenišču, pisanje in urednikovanje, vrsto javnih polemik in tudi nekatere posege v politično življenje. Hkrati je na dunajski univerzi pripravljal doktorat iz teologije. Leta 1880 je postal suplent bibličnih ved v goriškem bogoslovju, 11. maja 1881 pa je na dunajski univerzi uspešno branil dogmatično tezo o peklu.

Leto 1881 je postal redni profesor bibličnih ved v goriškem bogoslovju in urednik latinsko pisane škofijske revije Folium Periodicum. Leta 1888 je začel izdajati list Rimski katolik, ki naj »služi razodeti resnici«. Pri tej reviji je bil urednik, lastnik in glavni sodelavec. Z njo je spodbudil nastanek 1. slovenskega katoliškega shoda, s katerim se začenja slovensko katoliško gibanje.

Novembra 1896, ga je cesar Franc Jožef imenoval za krškega škofa. 3. decembra je papež Leon XIII. potrdil imenovanje, 7. februarja 1897 je bil dr. Anton Mahnič v goriški stolnici posvečen v škofa in 27. marca slovesno ustoličen na Krku.

Na Krku je ustanovil škofijsko tiskarno, kjer so tiskali številna dela škofa in njegovih sodelavcev, zlasti je v tem okviru nastala revija Hrvatska straža, ki ima podobne zasluge za nastanek hrvaškega katoliškega gibanja, kot Rimski katolik za slovensko. Leta 1903 je ustanovil Hrvaško akademsko društvo in začel svojo borbo, da bi dovolili hrvaščino kot učni jezik. Spodbujal je tudi k sodelovanju Slovencev in Hrvatov na kulturnem, cerkvenem in političnem področju. Med I. svetovno vojno je prosil duhovnike, naj vztrajajo pri svojih vernikih naj se žrtvujejo zanje.

Ob koncu prve svetovne vojne jeseni 1918 je italijanska vojska zasedla Krk in vzpostavila vojaško zasedbeno oblast. Napori in bolezen so primorali škofa Mahniča, da je leta 1919 zaprosil za dovoljenje, da bi se šel zdravit v Zagreb, a so ga italijanske oblasti s prevaro odpeljale v Rim. V revščini je živel v Frascatiju pri Rimu, od 4. aprila 1919 do 10. marca 1920. Veliko je molil. Na Krk se je vrnil hudo bolan. Že 1. julija 1920 je šel v Zagreb, da bi se zdravil v Varaždinskih Toplicah, vendar mu je za zdravljenje zmanjkalo denarja. Hotel se je vrniti na Krk, da bi morebiti prodal nekja premoženja in lahko nadaljeval z zdravljenjem. Zagrebški nadškof Antun Bauer pa ga je povabil v svojo hišo, kjer je 14. decembra 1920 umrl. Pokopali so ga v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Zagrebu.

Zemeljski ostanke škofa dr. Antona Mahniča so leta 2002 prenesli na otok Krk. V stolnici Marijinega vnebovzetja v Krku je krški škof Valter Župan 14. decembra 2013 začel postopek njegove beatifikacije za božjega služabnika.

Škof Anton Mahnič je nekoč izjavil: »Človek se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna in zmagovita.«

1 komentar

  1. Mogoče je preteklo že več, kot 5 let, ko sem v Sežani poslušala postulatorja Ilijiča, ko nam je orisal, kako velik človek, Kristjan in škof je bil Mahnič.

    V Sloveniji se je o njem govorilo le to, da je prišel v spor z Gregorčičem, o drugih zaslugah pa premalo vemo.
    Vsekakor je bil Mahnič izobraženec, ki je delal v prid naroda, tako Slovencev, kot Hrvatov (ti ga zelo čislajo).

    Mahnič, se je boril proti zatiranju ljudi, ki so po 1.s. vojni, tako Slovenci, kot Hrvatje, bili zatirani – iz strani ITALIJANSKEGA Fašizma.
    Proti Fašizmu se je prva borila duhovščina in organizacija TIGR.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime