Gorenje in Kitajci: svojega nočemo, tujega ne damo

V času, ko se premier Šarec učinkovito ter silovito dela, da dela, še kako prav pridejo teme, ki odvračajo pozornost od resničnih problemov. Razpadajoče zdravstvo, sodstvo, pokojninski sistem in čudaški proračun, ki je v minusu celo za časa gospodarskega razcveta, se poklapani umikajo tujcem.

Z njimi imamo baje res smolo. Kot nam jih predstavljajo se zdi, da imajo vsi en sam cilj – uničenje Slovenije. Po italijanskih izjavah, hrvaških prisluhih ter madžarskih, kdovekajže, se spopadamo še s Kitajci, ki nameravajo odpuščati lastne delavce iz nekoč slovenskega Gorenja. Nasprotniki privatizacije si veselo manejo roke ter z iskrico v očeh  mazohistično uživajo v stiski nesrečnih ljudi. Naj vse pocrka, samo, da pokažejo kako je vse lepo, če so podjetja v lasti države. Gorenje to dokazuje, kajne?

V kapitalizmu, ki je najboljši od obstoječih družbenih sistemov, podjetje potrebuje odgovornega lastnika. Domačin ali tujec, je vseeno.

Niti slučajno. Gorenje ni bilo cvetoče podjetje, ki bi raslo kot gobe po dežju, nakar je prišel zlobni tujec, ga prevzel in uničil. Agonija se je začela že leta nazaj, ko je v državni lasti, s slovensko upravo, pod vodstvom F. Bobinca, začelo zaostajati za konkurenti. Prestrukturiranje so začeli mnogo prepozno, se visoko zadolžili ter skozi leta počasi stagnirali. Hisense je postal rešilna bilka, ki naj bi razvijal Gorenje. Problemi torej izvirajo iz preteklosti, Kitajci jih pač po najboljših močeh rešujejo.

Zanimivo, da nasprotniki privatizacije le to običajno opisujejo kot razprodajo državne srebrnine tujcem. Gre za popolno neznanje ali pa sprenevedanje. Noben ekonomist ne zagovarja prodaje državnih podjetij izključno tujcem, temveč komurkoli. Zakaj slovenski podjetniki tako zelo bežijo od nakupov Gorenja, Fructala, bank itd.? Ker poznajo resnično stanje teh podjetij. Brez pomoči Kitajcev bi Gorenje odpuščalo še radikalneje.

Vizija, kaj je to?

V kapitalizmu, ki je najboljši od obstoječih družbenih sistemov, podjetje potrebuje odgovornega lastnika. Domačin ali tujec, je vseeno. Vsaka država pa lahko določi strateška podjetja, ki ostanejo v njeni lasti. Za to sta potrebni vizija države v prihodnosti ter strategija s pomočjo katere jo nameravamo uresničiti. Državna lahko ostanejo le podjetja, ki služijo strategiji.

Do tu vse lepo in prav a kaj, ko Slovenija vizije sploh nima, strategije pa posledično ne more imeti. Šarčeva popolna nekompetentnost tu ne pomaga. Premier besede »vizija« sploh ne pozna. Ker za jutri sploh ne vemo, ali bomo sploh še živi, zanj niti ni pomembna. Zato je na vprašanje poslanca Logarja, glede njegove vizije EU-ja, momljal nekaj, kar je še najbolj spominjalo na koledar dogodkov.

Ob milijardnih škodah, ki so jih povzročili državni gradbinci ter banke, je zanikanje smiselnosti privatizacije kot bi skušali ponovno uvajati fevdalizem, sužnjelastništvo, komunizem ali kak podobno nor in preživet sistem. Kitajci Gorenje rešujejo, če prestrukturiranje uspe, bodo spet zaposlovali. Pozablja se, da že za leto 2020, napovedujejo vzpostavitev linije televizijskih sprejemnikov, ki bo Velenju prinesla tisoč delovnih mest. Tokrat odpuščeni delavci dobro vedo, da je za njihovo agonijo kriva pretekla uprava, na čelu s F. Bobincem.

Najbolj žalosti shizofrenija vladajočih naprednih sil pred EU volitvami. Zjutraj nas božajo z nujnostjo povezovanja med narodi ter humanega odnosa do migrantov. Pred spanjem pa strašijo s srhljivimi tujci, ki prežijo na nas izza vsakega ogla. Zmedeni ljudje pač težje razmišljajo in zato običajno volijo tiste, ki jih imajo za vole.