Sovraštvo do Jugoslavije in strah pred tujci sta stvari, ki bremenita današnjo Slovenijo, v daljšem pogovoru za Al Jazeero Balkans izpostavlja slovenski režiser in pisatelj Goran Vojnović.
Pravi sicer, da je tako demoniziranje kot idealiziranje Jugoslavije nedopustno, vendar se glede Tita moramo vprašati, ali bo ta prostor še kdaj imel državnika s tako pomembno zgodovinsko vlogo.
Goran Vojnović, režiser in avtor, ki v svojih romanih orisuje življenjske navade ljudi (bivših) jugoslovanskih narodnosti, se ta čas udeležuje knjižnega festivala Bookstan v Sarajevu, kjer je dal obsežen intervju za balkansko podružnico katarske televizijske mreže Al Jazeera.
Z novinarjem Jasminom Agićem sta odprla predvsem tematike, povezane z migrantskim vprašanjem, mulitkulturalizmom, izbrisanimi ter odnosom Slovencev do bivše komunistične države in njenega voditelja.
Njegov roman Čefurji raus obravnava predsodke ljudi do tujcev in po Vojnovićevem mnenju se je prav ob zadnjem begunskem valu, ki je šel skozi Slovenijo, pokazalo, koliko glede tega še obstaja predsodkov in strahu.
“Dovolj je bilo, da samo čefurji prenehajo biti čefurji – kar so prej bili Bosanci – in to postanejo muslimani iz Sirije, Bangladeša, iz Afrike. To je svet v katerem živimo, iskren v svojih strahovih in morda je na neki način tudi dobro, da je do tega prišlo, da se vidi kdo smo in kaj smo,” meni pisatelj.
Pravi sicer, da razume, zakaj ljudi grabi panika: “Nekdo, ki pri nas živi neko idilično, od stvarnosti odrezano življenje, kar naenkrat sliši, da v državo prihaja na tisoče beguncev iz Afrike, Azije ali od koderkoli že.” A tu je po njegovem kriva politika, ki, namesto, da bi ta strah zmanjševala, ga obrača v svojo korist. “Namesto da bi razmišljala o tem, da je večji problem od vseh beguncev prav atmosfera strahu, v kateri se ustvarja sovraštvo in nestrpnost,” ocenjuje Vojnović.
Ob tem avtor meni, da je v Sloveniji in v regiji problem tudi v tem, da nismo zgradili neke državljanske identitete, da nekdo pripada nekemu prostoru in državi ne glede na svojo nacionalnost in poreklo. “Da bi lahko bil Slovenec na način, kot si lahko Američan ali Francoz,” karikira.
Po njegovo je svet šel naprej, mi pa še vedno živimo v devetdesetih, ko je iz tistega nacionalističnega zanosa ostalo to, da lahko pripadaš samo enemu prostoru, da je kultura lahko izključno ena in začrtana z državnimi mejami. “Danes je to nemogoče,” meni.
“Razumem, da nekdo pripada enemu kulturnemu prostoru, naciji, veri, a hkrati bi v današnjem svetu morali razumeti, da mnogi ljudje pripadajo različnim prostorom, kulturam in jezikom. Da se enostavno dopusti svoboda kompleksnih identitet, ki niso le nacionalne ali, še slabše, enonacionalne.” Kot pravi, je ljudska identiteta nekaj živega, kompleksnega, kar se menja in razvija ter da je reduciranje nekoga na neko malo in nepomembno komponento kot je nacionalna identiteta, zločin proti človeku.
Avtor je nekaj besed namenil tudi izbrisanim, ki so po njegovem mnenju največji madež slovenske države in “na neki način morda tudi slovenskega naroda”.
Jugoslavija in Tito: Ni bilo vse v redu, a Tito je državnik, kakršnega več ne bo
“Od kod takšno sovraštvo proti državi, ki je živela idejo multikulturalizma, ko pa danes vidimo, da se te vrednote kot občečloveške promovirajo v Evropi?”
Na zgornje tendenciozno novinarsko vprašanje Vojnović odgovarja, da obstajata dve skrajnosti – sovraštvo in idealiziranje SFRJ. “V Sloveniji se, roko na srce, danes živi povsem solidno in ni potrebe po pretiranem idealiziranju države, ki je sicer spodbujala nekatere vrednote, a nikakor ni bila, kot tudi kakšna druga država, idealna. Nekateri so v njej živeli bolje, drugi slabše.”
Obenem je po njegovem prepričanju bila vrednota multukulturnosti v Jugoslaviji zgolj površinska, pod njo pa se je nabiralo veliko nestrpnosti in sovraštva.
“Na politični sistem Jugoslavije človek nikakor ne more biti ponosen. So bile zadeve, ki jih lahko pohvalimo, in tiste, ki jih je treba grajati in nanjo ne moremo gledati črno-belo.”
Kot pravi, se v Sloveniji stvari razvijajo prav v to smer – v smislu ali je bil Tito heroj ali zločinec – kar je po njegovo žaljivo za vse, ki razmišljajo o preteklosti oziroma o njej vsaj nekaj vedo.
“Radikalna desnica zelo agresivno slika Tita kot največjega ali enega od največjih zločincev – ne pravijo še, da je večji zločinec od Hitlerja ali Stalina, vendar gredo v tej smeri. Drugi, morda celo del politike iz nasledstva Komunistične partije pa skuša osvetliti pri Titu in Kardelju dobro – ideje, ki bi bile dobrodošle tudi danes.” Vmes pa je po njegovem neko ogromno polje, kjer se šele sedaj pojavlja interes po ustvarjanju širše slike.
“Problem je, ker vrednostni sliki teh dveh polov, enega močno radikalnega in drugega nekoliko manj, dominirata nad vsemi ostalimi, ki si želijo strokovne razprave.”
Vojnovića zanima današnji pogled na takratno stvarnost, ki je izrazito kompleksna in predvsem zelo zanimiva. “Šlo je za specifično obdobje, zaznamovano z državnikom, ki je kakorkoli obračamo, tako pomembna osebnost v nekem zgodovinskem trenutku, da je vprašanje, če ga bo ta prostor še kdaj dobil. Da bo še kdaj kdo odigral tako vidno vlogo v svetu in pustil takšno sled, kot jo je Tito.”
Po prepričanju Gorana Vojnovića bi nas prav to moralo zanimati, ob tem pa iz razprave odstraniti politiko ter jo prepustiti ljudem, ki v njej nimajo nekega svojega skritega osebnega interesa.
Pogovor z Goranom Vojnovićem za Al Jazeero je zanimiv predvsem zato, ker zelo dobro odseva poglede slovenske leve intelektualne elite na nekatera pereča vprašanja okrog slovenske identitete in dilem, ki se tičejo naše skupne prihodnosti.
Ko govori o strahu do “tisočev beguncev, ki so prečkali našo mejo,” in posamič prihajajo še danes, rešitev vidi v ozaveščanju Slovencev, da je ta strah neupravičen. Obenem pa v ničemer ne problematizira vzrokov za njegov izvor, ki so globoko ukoreninjeni v zgodovinskem spominu in preživetvenem refleksu ljudi, ki živijo na nekem območju.
Kot v delih intervjuja ugotavlja tudi sam, smo Slovenci vedno bili prijateljski, spravni narod, pripravljen pomagati, tudi tujcem. A hkrati imamo zavedanje, da gre tokrat v manjši meri za begunstvo, v večji pa za selitev narodov – zgodovinsko dobro poznano prazenje enega prostora na račun drugega, ki ljudem, živečim na območju, kamor se valijo množice, nikoli ni prinesel ničesar dobrega.
Levičarska odprtost do migracij je povezana tudi z odnosom do nacionalne biti in identitete, ki jo Vojnovićevi odgovori dobro povzemajo. Omenja države – mešanice narodov – kot so ZDA in vse bolj tudi Francija. Obenem pa pozablja, da Američani neprenehoma hrepenijo po globljih koreninah in identiteti, ki jo masovno iščejo v oboževani evropski grško-judovsko-krščanski umetnosti, kulturi in tradiciji. Francozi pa se vse bolj srečujejo z velikimi notranjimi problemi, skrajni produkt katerih so brutalni teroristični napadi na evropskih tleh.
In če se dotaknemo še Vojnovićevega odnosa do Jugoslavije in Tita, mu je najprej potrebno priznati ideološko zmernost in zavedanje, da se ekstremi dogajajo na obeh straneh. A skrajno problematično in za levico tipično je opravičevanje njegove zgodovinske vloge s pomenom, ki ga je imel v svetu.
Bi denimo bilo njihovo stališče enako, če neka desna oblast dela ljudi ne bi izbrisala samo administrativno, ampak tudi fizično, njen voditelj – denimo Janez Janša – pa bi v svetu igral Titu primerljivo pomembno vlogo? Bi tudi takrat Vojnović v intervjujih razlagal, da moramo Janšo razumeti v zgodovinskem kontekstu in se spraševal, če bo ta prostor še kdaj rodil tako velikega državnika?
Da verjetno tega ne bi storil, lahko sklepamo tudi po govorjenju o “radikalni desnici”, ki demonizira Tita. A resnica je, da sta po vseh evropskih standardih v Sloveniji dve radikalni stranki – na levi in desni – (Združena) Levica in Slovenska nacionalna stranka. In obe se ujameta prav v čaščenju nekdanjega jugoslovanskega diktatorja.
Drage bralke in bralci,
v ponedeljek, 26. junija, smo uradno zaključili letošnjo pomladno donacijsko akcijo. Do tega datuma smo zbrali 21.409 EUR, nakazila pa še prihajajo.
Ker ste nekateri rekli, da nas boste v dneh po izteku akcije še podprli, bo števec donacij ostal še nekaj dni viden na naši prvi strani. Če nas še želite podpreti, lahko to storite tukaj.
Hvala vsem, ki ste nas podprli! Vaša podpora ostaja osrednji steber delovanja Domovine v prihajajočem letu (julij 2017 – junij 2018).
Veseli bomo vsake vaše spodbude in kritike, kako Domovino narediti še boljšo.
Zadnje čase imajo levi ideologi veliko težav. Podira se jim mit o neomadeževani preteklosti, zato rabijo stalna opravičevanja in debate o različnih vidikih tedanjega časa. In na koncu celo napišejo, da ni bilo vse tako slabo. Aja? Torej je bilo slabo? No, to je prvi korak priznanja.
Tito je lahko bil genij na svojem področju. A bil je tudi Hitler. Bil je tudi Stalin. Problem je, da o Titu se lahko piše tudi pozitivno, o Hitlerju pa ne. Problem so dvojna merila. Problem je prvo in drugorazrednost. Vam je to kaj znano?
Zanima me kako bi g. Goran Vojnović pisal in govoril, če ne bi dobil že trikrat nagrado za najboljši slovenski roman. Našteva in poudarja položaj državljanov ZDA in Francije, ki naj bi bil po njegovem daleč boljši kot pri nas v Sloveniji. Mislim, da zelo slabo pozna razmere v teh državah. Belopolti Američani priznavajo uspešne športnike, umetnike in znanstvenike med črnci, sicer pa jih še vedno obravnavajo z viška. G. Gorana Vojnovića pa obravnavamo pri nas v Sloveniji kot nekakšnega vrhunskega slovenskega pisatelja. Verjetno bo kmalu dobil še ulico in spomenik. Seveda ga hvalijo in častijo večinoma umetniki z leve politične provenience. Na žalost pa ni edini. Saj tudi v politiki prevzemajo prišleki iz drugih bivših republik oblast. Samo še kakšno leto pa bodo prevzeli vodstvo slovenske vlade. Kam plujemo?
Nekaj komentarjev:
“V Sloveniji se, roko na srce, danes živi povsem solidno..” – odvisno kdo si. Če dobiš vsake toliko nekaj dnarja iz (para) državnih virov se res živi solidno. Siti pa lačnemu ne verjame….
Top “proti komentar” bi pa bil:
“Šlo je za specifično obdobje, zaznamovano z državnikom, ki je kakorkoli obračamo, tako pomembna osebnost v nekem zgodovinskem trenutku, da je vprašanje, če ga bo ta prostor še kdaj dobil. Da bo še kdaj kdo odigral tako vidno vlogo v svetu in pustil takšno sled, kot jo je Hitler”. Pa naj kdo reče da je ta izjava napačna. Le, da je ta isti tako kot Tito pomoril ogromno ljudi… Obe državi sta na koncu razpadli. Zato se ne spodobi poveličevati ne hitlerja, ne tita, kot poskuša vojnovič.
Za velikimi državniki vedno nekaj velikega in dobrega ostane. Za titom, stalinom in hitrlerjem pa samo ruševine…
Sicer pa zelo dober komentar uredništva 🙂
Tokrat se pa bolj moram strinjati z osebo iz članka kot pa mnenjem uredništva.
Tipičen ozkogledi pogled desnice: begunci in migranti so tu zato ker jih sem vabijo levičarji in pika. Nikoli pa se ne vprašate, kdo je vnesel nemir v severno Afriko in bližnji vzhod, predvsem zaradi lastnih interesov? Francija (sarkozy) in VB (blair) ki sta (bili) največji članici EUja, Italija (berlusconi), pa tudi NATO katerega ponosni člani smo tudi mi?
Nenazadnje pa tudi glede zapiranja mej in strogega zavračanja beguncev: tisti, ki zadnja leta izvajajo terorizem v VB in Franciji, so rojeni v Evropi – druga če ne tretja generacija. Problem je torej nekje drugje: terorist lahko danes postane vsakdo, ne glede na to kdaj in kako prečka mejo – če sploh jo.
Vojnović nabija.
Sam sem, kar se tiče zločinstva JBTita zasledil sledeče, nič kolikokrat ponovljene podatke za največje zločine:
1. 800 sekretarjev in funkcionarjev KPJ 1936-1949, pobitih po Titovi denunciaciji v Moskvi
2. še neznano število likvidacij,za katere je kriv kot agent Kominterne in Stalina na španskem bojišču
3. Deveto mesto med masovnimi diktatorskimi zločinci sveta zaradi 1,1mio žrtev med narodi Balkana in Slovenije
(poznan je podatek(m.Džilas), da je Ranković že 1947 Titu in CKZKJ predložil dokument za 620.000 pobitih
nasprotnikov revolucije)
Navajajo pa tudi podatek, da je Tito na tretjem mestu po štev.pobitih na svetu glede na število prebivalstva države.
Vse to so dejstva okoli katerih naj Vojnović malo zaustavi dih, pomisli, preveri in ponovno malo bolj trezno natepava medije!
Dejstvo je, da je Tito s svojim komunizmom uničil Jugoslavijo.
Jugoslavija je propadla ekonomsko, saj praktično brez tujih kreditov in kapitalizma ni mogla živeti. Več kot milijon Jugoslovanov je delalo v tujini in zaslužilo toliko, kot 4 milijone Jugodlovanov v Jugoslaviji. Za preživetje pa je Jugoslavija najemala tudi kredite in tako je bil vtis, da je uspešna.
Tito je v svojem napuhu potoval po svetu in širil propagando o uspešnem samoupravljanju, kar je bilo čisto zavajanje. Druga laž, ki jo je širil ta premeteni komunist so bili neuvrščeni. Neuvrščeni so bili tolpa samodržcev, diktatorjev, pohlepnežev in kriminalcev, ki se je zaviihtela na oblast s pomočjo revolucij v času, ko je propadal kolonialni sistem. Kapitalizem je namreč ugotovil,da je vzdrževanje kolnij postalo predrago in jih je zapuščal, na vrh kolonij, pa so se vrinili povzpetniki, pretežno komunistične provinience in podprti z orožjem Sovjetske zveze, držav vzhodnega bloka in seveda tudi s pomočjo Tita in Jugoslavije. Na ta način je nastal blok diktatorejev, ki jih je Tito intenzivno obiskoval ter podobno kot Jugoslovane zavajal o učinkovitosti komunizma. Tako je nastal svetovni nered, nastal je terorizem in trajna nestabilnost, ki še danes pesti človeštvo. Ja, nrevnejše države sveta so praktično delo velikega Tita. Kaj pa ima danes Afika in polovico Azije od svobode in od ideje tretega sveta? Revščina, lakota, nenehne vojne in beg iz pekla.
To je dediščina Tita.
Tudi na tleh Jugoslavije ni nič bolje.
Množični morilec in zločinec Tito se je obdal z armado in udbo, da si je zavaroval življenje. To je moral storiti, saj se je dobro zavedal zločinov, ki jih je s pajdaši storil. Ni bilo republike v Jugoslaviji, ni bilo naroda, ki mu ta zločinec ne bi storil zlo. Najhuje se je spravil nad svoje nardonjake Hrvate, ki jih je nekaj stotisoč pobil in še enkrat več nagnal v tujino. Pobil je srbsko elito, pobil slovensko elito. Pobil črnogorske zelenaše, pobilijal Šiptarjein jih preganjal. Skratka vladal je s trdo roko. Z izobraževalnim sistemom je pral možgane Jugoslovanom in to tako uspešno, da so resnično verjeli, da živijo v raju. A bila je to le fikcija, fata morgana. Imel je srečo, da je še pred popolnim polomom Jugoslavije zapustil svet. Kmalu po njegovi smrti so začele na dan prihajati vse njegove napake, pa tudi zločini niso bili več tako huda skrivnost.
Nastala je kriza, ki je Jugoslavijo dobesedno razcefrala.
Prvi so krizo občutili Srbi, saj Beograd ni mogel več razkošno živeti brez Tita in sveda brez sposojenega denarja. Gopodarska kriza je podtajala vse hujša in fata morgana delavskega samoupravljanja se je začela rzkrivatii.
Pokazalo se je, da gospodarstvo ni sposobno vzdrževati vojsko, neuvrščene, ni spodobno vzdrževati preobsežen birokratski aparat, ni sposobno vzdrževati napuh, s katerimje Tito zavajal svet, pred vsem pa svoje neuvrščene diktatoreje, ki so po njegovem zgledu zatirali in morili svoje podložnike.Saj se še spomnimo Naserja, Gadafija, Kastra, dinastijo Kim, pa Huseina, in podobne paciente, ki so in še uničujejo svet.
Ob popolnem zlomu, bankrotu, se je vnela še vojna, ki je pred vsem Srbijo, ki si je domišljala, da je lastnica Jugoslaije pahnila na kolena. Tik pred popolnim zlomom, smo se Slovenci plebiscitarno izrekli, da nočemo več živeti v Jugoslaviji, da hočemo živeti v demokraciji in da si želimo tesnejših povezav z Evropo. Spomnimo se komunistov in njihove parole Evropa zdaj!!!
Danes pa lahko ugotavljamo, da smo se sicer znebili Jugoslavije, vse ostalo pa je enako, ali še slabše.
Zaradi nereda, ki je nastal po titovi katastrofalni diktaturi, je večji del jugoslavije popolnoma obubožal. Zlasti Srbija Bosna in Kosovo. Prav ta področja so izvor novih Slovencev, ki preplavljajo Slovenijo in Slovence izrivajo v tujino.
Vsaj 10.000 Slovencev letno zapusti Slovenijo, večina za stalno, hkrati pa v Slovenijo pride do 20.000 jugoslovenarjev, častilcev “Tita i tekovina revolucije”, ki nam razlagajo, kako se je dobro živelo pod diktatorskim maršalom. Nihče od teh prišlekov pa noče priznati, da je vzrok za njihov beg v Slovenijo in naprej, prav Tito. Tudi Vojnović noče tega priznati.
Slovenija se intenzivno balkanizira in kmalu bo prišel trenutek, ko bomo Slovenci manjšina v svoji domovini.
Danes je vsaj 10% poslancev Srbov, ali srbofilov. Ljubljana je že tako in tako najlepše srbsko mesto na svetu in Slovenec že težko najde na cesti sogovornika, ki govori Slovensko.
Uzakonitev manjšin je samo še vpprašanje časa, nato sledijo srbske šole, in kmalu tudi obvezni napisi v cirilici.
Sedaj, ko je največji slovenski pisatelj postal Srb, smo dobili še Srbkinjo za ditektorico novinarjev, kmalu bo postal predsednik SAZU Srb, in tako dalje. Je to šovinizem? Je to sovražni govor? Ne, to so dejstva.
Vem, da se bo vsul plaz npadov na moje pisanje. In sklep: v Sloveniji ne smeš biti več Slovenec!!
Bo kar drzalo.
Naj se vsuje plaz pohval. Pošteno napisana resnica,ki se je nekateri bojijo in ji branijo v medije. Vojnović je samo lažen produkt za potrebe levice.
@APM: Nemčija tudi financira turške učne ure Turkom v Nemčiji. Pa da ne omenim slovenske šole v Argentini.
Vojno viceva Jugoslavija, moja dezela je pa drugacna. V njej zelo ostro obsodi nekdanjega jla- je ca, poznejsega balkanskega klavca. Kdo mu je dal ideologijo- Tito.
Enkrat govori tako, drugic drugace. Pa slovensko literarno nagrado je dobil, kako tipicno.
Za nverne Tomaže naj navedem sledeče:
Afrika je bila v času kolonializma izvoznica hrane. Pridelala je je toliko, da je prehranila prebivalstvo in viške kot kolonialno blago izvažala. Danes v Afriki vlada nered, lakota in revščina. Vse to so posledice osvoboditve, ki jo je podpiral tovariš Tito; ne samo moralno, ampak obilno tudi z orožjem in vzgojo teroristov, ki so jih urili v armadi miru, slavni JLA.
Posledica titovih dejanj je današnji begunski val, ki iz Afrike in drugih držav tretjega svta plujska v Evropo in jo ogroža.
Namesto normalnih demokratičnih držav so v tretjem svetu nastajale diktatorske države v katerih so zavladali najrazličnejši kriminalci, ki so si po vzroru ljubljenega tovariša Tita zgradili dvorce, se obdali z armado, uvedli koncentracijska taborišča in pobijali svoje naspritnike. V šetih deserletjih, kolikor traja svoboda tretjega svata, je zavladal nered, ki mu ni videti konca.
Tudi to je delo tovariša Tita, ki pa se seveda ne omenja, tako kot se ne omenjajo njegovi zločini med in po 2. svetovni vojni.
Tito pa ni prišel tak kot je bil na svet. Šolal se je na fakultetah za kriminal, diverzije in revolucije v Moskvi pri svojem velikem vzrorniku Josipu Visarjonoviču. Tam se je naučil ovajati, odstranjevati nasptotnike in seveda formirati sebi naklonjeno drhal, ki nato skrbi, da iz navadnega mašinobravarja postaneš “ljubičice bela”.
Tako je postal naš veliki osvoboditelj, ne glede na to, koliko so morali Jugoslovanski narodi za to svobodo plačati njemu, saj jih je več kot pol milijona dal pobiti on, ne Hitler, Musolini, ali Pavečić.
Njegov veliki uspeh je bratomorno klanje, ki je nastalo z razpadom bratstva in enotnosti v samoupravni jugoslaviki. Nihče še do danes ni ocenil škode, ki še vedno nastja, saj je uvedel pranje možganov, ki še danes omejuje velik del samoupraljalcev, ki ne zmorejo opustiti kvarni komunizem in Titoizem in ne zmorejo izvesti tranzicije.
Žalostnoo je gledati mlade ljudi, takšne, ki Tita niso doživeli, ker jih še ni bilo, sedaj pa želijo restavrirati propadlo državo, propadli režim in propadlo bratsvo in enostnost.
Pri tej restavraciji je najbolj prizadeta Slovenija, če ravno so se Slovenci prebiscitarno odločili, da nočejo Jugoslavije, da nočejo Balkana in da nočejo ljubičice bele, pa jim je mafija, ki deluje na osnovah titovih doktrin državo ukradla in jo vodi v prepad.
Res je katastrofalno, da slovenska kulturna javnost ne prepreči podeljevanja Kresnikov literatom,ki žal ne bogatijo slovenske literature. Še posebej nas lahko skrbi, kakšno sporočilo bomo zapustili našim bodočim rodovom, saj bodo dobili vtis, da nismo spoštovali veličin, kot so bili: Trubar, Prešeren, Cankar in mnogi drugi, ki so našo literaturo postavili v sam bok svetovno priznanih ustvarjalcev. Prebrala sem Vojnovićeve in mnoge druge literarne stvaritve in s te plati si dovolim ocenjevati, kaj je ustrezno in kaj je določeni populaciji všečno zaradi take in drugačne trenutne predanosti neslovenski literaturi.
Knjigožerka, točno si opisala. Tudi jaz, ko sem brala Vojnoviča, sem pomislila kje je sedaj SLOVENŠČINA. Vojnovič bi v osnovni šoli za tako pisanje dobil komaj zadostno. Iz njegovih nagrad vidimo KDO VODI KULTURO in kakšen je VRH pesnikov in PISATELJEV. Zjokal bi se Cankar! POHVALNO JE OPISAL TITA TUDI APM. Zato poveličevanje Tita, je stvar NEVEDNEŽEV ali pa to nekateri delajo ZA DENAR (ker je že nekaj let vodstvo TITOISTIČNO), kot Svetlana, Vojnovič, igralec Godnič… LJUBLJANA v Jankovičem mandatu, je izgubila SLOVENSKO DUŠO. PROSLAVE na RTV pokažejo, da tudi tam vladajo neslovenci-NEKULTURNIKI!
PERŠAK, mi imamo pravico do slovenske KULTURE!