Glas za denar ljudstva

Točno tri mesece pred volitvami so padle maske. Strici iz ozadja so preko glavnih medijev in uslužnosti njih urednikov pokazali doslej skrite obraze.

Šef računskega sodišča Tomaž Vesel bo kandidiral za socialdemokrate (SD). Ne bo pa odstopil in bo kljub aktivnemu vstopu v politiko še naprej opravljal delo šefa politično neodvisnega, najvišjega organa za  kontrolo državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. Neodvisnost pa taka.

Robert Golob, ki je izgubil službo šefa državnega podjetja, je vnaprej napovedal zmago na glasovanju za predsednika politične stranke. Stranke, katere imena še večina politični analitikov ne zna povedati. Vemo samo, da jo je ustanovil človek, ki je iz politike odšel zaradi makete drugega tira za vrtoglavi znesek 134.000 davkoplačevalskih evrov. Naj pa bi bila zelena stranka. Kot vemo, beseda zeleni v slovenskem političnem slengu pomeni lubenico: zelena je samo tenka zunanja plast, notranjost pa je v celoti rdeča. To zeleno stranko bo zdaj vodil človek, ki je doslej tesno posloval z jedrsko elektrarno Krško. To seveda ni nikakršen problem, saj novinarji poslušno v medije prenesejo vse, kar Golob izjavi. Novinarčki zato ne problematizirajo, da je Golob na tiskovni konferenci pokazal plačo za december v višini 6000 evrov neto, medtem ko čaka na božičnico v višini 1,2 milijona evrov bruto. Njegova mesečna plača tako ni šest, ampak kakih 60 tisočakov. Transparentnost pa taka.

Poleg četverčka Kula je tako levi tabor dobil še enega konja, na katerega stavijo strici iz ozadja. Vlogo Šarca, zadnjega novega obraza v zelo dolgi vrsti, bo tokrat očitno odigral Golob. Milan Kučan je za svojo podporo recikliranemu obrazu, nekdanjemu podpredsedniku dveh političnih strank, izbral nekoč desnosredinski tednik Reporter. Česa takega si pred leti ne bi mogli predstavljati. A očitno levica skuša ponovno nagovarjati sredino in je zato tokrat izbrala tednik, ki je bil nekoč izrazita opozicija globoki državi. Pred štirimi leti je levica med kristjani širila novico, posebej na Gorenjskem, da je Marjan Šarec neomadeževan poštenjak, ki bere berilo pri maši. Zgodovina se ponavlja. Podrobnosti pa se vedno drugačne.

Ena od tokratnih podrobnosti je politični aktivizem organizacij, ki se imenujejo nevladne. Nevladne, oziroma nepolitične. Če se nepolitična organizacija začne ukvarjati s politiko, ni več nepolitična. A ne le to. Ne gre samo za politične organizacije, ampak za politično aktivistične organizacije. Politične organizacije pa se ne smejo finacirati iz denarja za nevladne organizacije. Pika.

Napovedali so pomoč pri agitiranju za volitve strankam, ki bodo sprejele njihove zahteve. Seznam njihovih zahtev je podoben stotim zlepljenim pismom Miklavžu. Takim pismom, ki jih starši niso pomagali pisati. Kaj vse napiše otrok, ko sam piše Miklavžu, brez »pomoči« staršev, pa si vsi starši zelo dobro predstavljajo.

Poulični politiki, denimo, zahtevajo priznanje Palestine. Pa dobro vemo, da država Slovenija čez štiri mesece ne bo priznala Palestine, pa tudi če bi Kulovci dobili dvotretjinsko večino v parlamentu. Uličarji to vedo, kulovci to vedo, novinarji to vedo, a tega glasno ne povedo.

Tovrstno popuščanje najbolj odbitim in nerealnim idejam, ki so jih spisali aktivisti z enim samim ciljem, da povečajo finančni priliv svojih organizacijam, bo drago stalo predvsem levico. Na politične položaje bodo spustili ljudi, ki so politično še manj talentirani za politiko kot sedanji levi politiki. Negativna selekcija bo ponovno zahtevala svoj davek.

Če pa jim na volitvah uspe, bodo takoimenovane nevladne organizacije, med katere Karitas, gasilci in pevski zbori ne spadajo, dobile še več davkoplačevalskega denarja. Na čigav račun? Glede na dosedanjo politiko levičarskih strank lahko zagotovimo, da bodo na škodi »klasična« kultura, družine, vojska, mladi in otroci. Aktivisti so si nadeli ime Glas ljudstva. Vemo, da so se komunistične države vse po vrsti imenovale ljudske. Zato lahko pomensko prevedemo naziv v Glas komunizma. A tudi Glas ni pravo ime. Oni niso glas ljudi. Oni so samo velikanski porabnik denarja ljudi, zasluženega denarja davkoplačevalcev. Ki žele še več denarja. Denar ljudstva.