Fatamorgana na oblasti



Tokrat bi rad z bralci delil dvoje misli, ki sta se porodili ob današnjem stanju v državi. Prva meri na površje, druga malo bolj v globino in “navznoter”.

K prvi. Ali si je današnji bralec in eventualni volivec Gibanja Svoboda na aprilskih volitvah kdaj predstavljal, da bosta Robert Golob in Viktor Orban “z roko v roki”, kot so naslovili srečanje vladi prijazni mediji, skupaj zagnala daljnovod Cirkovce–Pince, ki ga je začela graditi Janševa vlada? Slike in rokovanja so dovolj zgovorna. Tega ne moremo pustiti mimo. Še dobro, da se ni rokoval Janez Janša, sicer bi se združeni mediji spet zagnali vanj, z vsemi mogočimi znanimi očitki.

Tokrat v zvezi z Orbanom ti mediji niso preveč nakladali o njegovem “skrajnem desničarstvu”. Kako bi pač, če se Golob smehlja z njim in zaganja projekt, ki ga je začel Janša!?

Pod Janševo vlado je bilo menda vse narobe. Kako da zdaj Golob potrjuje in blagoslavlja, kar je bilo tedaj narejeno “narobe”? Brez skrbi! Takim nepredstavljivim protislovjem bomo še priča. Ni pa čudno, da so mnogi volivci Gibanja Svoboda že globoko razočarani nad opcijo, ki so jo pomagali izvoliti.

K drugi. V iskanju alternativ, kako prebroditi močvirje, v katerem smo, je očitno, da bi slovenski politični prostor nujno potreboval še enega političnega dejavnika, ki se je sicer na sceni pojavil že pred zadnjimi državnozborskimi volitvami, pa žal zaradi nezadostnega odstotka ostal pod volilnim pragom. Tega bi lahko poimenovali lahna levosredinska opcija, ki pa ni imela nič proti sodelovanju s konservativnimi strankami, s katerimi je vladala dve leti.

Imena, kot so Počivalšek, Kovšca, SLS, ki je lokalno močna, pa ostanki stranke Pivčeve, so še z imenom Povežimo Slovenijo in njenimi sestavnimi deli dovolj sveža, da bralec lahko razume, na kaj mislim. Ta volilna opcija, ki je po aprilskem spodletelem dosegu volilnega pragu bila močno prizadeta in se je razšla, ni pa izginila, bi v našem političnem prostoru učinkovala kot olje med obstoječimi akterji. Pa ne bi bila samo olje med velikimi svetovnonazorskimi smermi, temveč tudi na drugem področju, kjer je danes nekoliko napeto, med SDS in NSi.
Ta volilna opcija, ki je bila po aprilskem spodletelem dosegu volilnega praga močno prizadeta in se je razšla, ni pa izginila, bi v našem političnem prostoru učinkovala kot olje med obstoječimi akterji.

Novi igralec bi pomagal pri omilitvi napetosti med obema strankama. Končale bi se nerešljive diskusije o včasih težkem sobivanju v dvoje. Izognili bi se preigravanjem med obema in nesmiselnem vprašanju, kdo je v senci koga, kdo naj predstavlja konservativni, sredinski pol, ki zajema volivce v istem bazenu. Z omenjenim “oljem” bi se težišče nekoliko preusmerilo in bi vsak od akterjev lahko zasedal svoj naravni prostor, pa naj bo ta večji ali manjši. Vsaka smer bi imela svoje volilne odstotke v Državnem zboru, pa naj bo to 25 % odstotkov ali 10 % odstotkov ali drugih 10 % odstotkov, ki bi jih dobila nova opcija, ki noče biti niti eno niti drugo, pa goji določene zmerne leve simpatije.

Predvsem pa, končali bi se očitki o tem, kdo je “kriv” za volilne neuspehe, kot da nas prozaično zanima zgolj volilni rezultat brez vsebine.

Glasovi, ki jih je požel Anže Logar, ki so ga volili volivci prav iz tega skupnega bazena, mnogo povedo in je možno s tem kapitalom marsikaj napraviti. Skupaj bi bili resna alternativa sedanji združeni-nezdruženi levici, ki je zlepljena z najšibkejšim lepilom, kakršen koli naj že ta bo. Prav zato, ker bi bila lahko resna alternativa, bi seveda trenutna vlada in sistem, ki izhaja še iz leta 1945, vse naredila, da do tega ne pride. Za to si že ves čas prizadevajo.
Če Golob in njegovi trenutni osiromašeni sopotniki resno mislijo, da še vedno zmagujejo, kažejo, da so zagledani v fatamorgano.

Zbuditi alternativo iz spečega spanja


Vem, da mi bodo bralci očitali, da so to le pobožne želje. Pritrdil jim bom. Seveda so to želje, ki jih gojimo mnogi, in bi temu radi tudi pripomogli. Volilno nabitega leta je konec in mandat sedanje vlade bi moral trajati formalno še tri leta in pol. V današnjih okoliščinah, cela večnost. Ta mandat bo skušala vladajoča opcija izkoristiti maksimalno. Vendar … Vsi vemo, da je v politiki vse možno in da se nikoli ne sme reči nikoli.

Če Golob in njegovi trenutni osiromašeni sopotniki resno mislijo, da še vedno zmagujejo, kažejo, da so zagledani v fatamorgano. Z aprilskih 41 % odstotkov hitro drsijo v nižine. Na občinskih volitvah so dosegli zanemarljive rezultate. Mnogi njihovi volivci so, kot rečeno, razočarani in izgubljeni, osamljeni, brez oporne točke, brez pripadnosti. Zato je sedaj pravi trenutek, da bi to Alternativo, ki je danes v “spečem stanju”, v doglednem času potegnili iz hibernacije. Kdo bo to naredil, ne vem, a skrajni čas je, da se fiktivna in nezdrava situacija, v kateri živimo, razjasni, sicer bomo v nedogled živeli po eni strani v večnem blefu, po drugi pa v brezplodnem medsebojnem grizenju.

Čas, ki je pred nami, je, tudi v političnem pomenu, čas adventa, čas pričakovanja prihajajoče razjasnitve. Preveč je pri nas stare navlake še iz rajnke “socialistične” Jugoslavije. Naša domovina, Republika Slovenija, si zasluži kaj več.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike