Farkhunda Lalbekova: "Počutila sem se, kot da sem kriva za vse, kar ljudje po svetu storijo slabega" (2. del)

V drugem delu intervjuja je Farkhunda Lalbekova spregovorila predvsem o svojem pogledu na odnos med muslimani in kristjani ter tem, kako nanjo kot muslimanko in integrirano priseljenko gledajo Nemci.

Kot pravi, islam ne uči, da po terorističnih napadih napadalci pridejo v nebesa.

Meniš, da kristjani in muslimani verujejo v istega boga?
Ja, jaz mislim, da je tako. Islam je ena najmlajših velikih svetovnih religij, ki ima korenine v krščanstvu. Predniki mnogih ljudi, ki so danes muslimani, so bili kristjani. Sama vidim velike razlike med na primer budizmom in islamom in budizmom in krščanstvom. Med muslimani in kristjani pa ni tako velikih razlik. Jaz verjamem, da molimo k istemu bogu, ki ga drugače imenujemo in razumemo.

Bratje v Taizeju svet spodbujajo k spoštovanju in edinosti med različno verujočimi. Kako ti gledaš na meje, ki jih medse postavljajo kristjani in muslimani?
Jaz se v Taizeju ne počutim niti malo drugačna ali tuja, čeprav so vsi tukaj katoličani, jaz pa muslimanka. Počutim se dobro. Vsi so zelo prijazni. Nihče me zares ne vpraša, kateri veroizpovedi pripadam. In že to pomeni, da smo si ljudje tukaj enaki. Ko sem prišla sem, nisem vedela, kakšna je tukajšnja cerkev. Kasneje sem izvedela, da so bratje iz različnih držav in da ta cerkev spodbuja, da vsi ljudje tukaj skupaj živijo in molijo.

Tukaj mi je res zelo všeč. Spoznala sem veliko ljudi iz različnih držav. Všeč mi je način življenja, vse tukaj pravzaprav. Verjetno bom prišla spet, čeprav je tukaj zame vse novo.

 Mož, ki se je razstrelil ni ravnal prav, a ni bil moj oče, niti moj brat. Ni važno iz katere države je prihajal, jaz nisem imela s tem ničesar.

Kako nate gledajo Nemci, kot na muslimanko in priseljenko iz Tadžikistana?
Delam v evangeličanskem domu za ostarele, kjer me navadno nihče ne sprašuje, katere veroizpovedi sem. Ko pa sem prav v času terorističnega napada v Berlinu sama dejala, da sem muslimanka, je ena gospa zelo ironično dejala: »Si tudi ti kaj prinesla s sabo?«

Počutila sem se, kot da sem kriva za vse, kar ljudje po svetu storijo slabega. Kot, da sem vse naredila jaz. Bilo mi je težko. Kasneje, ko pa so mediji poročali, da je bil moški, ki se je razstrelil v Parizu iz Uzbekistana, mi je nek moški, za katerega skrbim, dejal: »Poglej, moški je bil iz tvoje države, si slišala? …« Vsakič je še kaj strašnega dodal. Bilo je žalostno.

Ves dan me je bolela glava, veliko sem razmišljala. Mož, ki se je razstrelil ni ravnal prav, a ni bil moj oče, niti moj brat. Ni važno iz katere države je prihajal, jaz nisem imela s tem ničesar. Jaz ne morem prevzeti odgovornosti za stvari, ki jih storijo drugi ljudje. Zdi se mi žalostno, da ljudje potem vse ljudi iste države, vere … mečejo v isti koš.

Jaz sem v Nemčiji zelo dobro integrirana, ne počutim se tuje. Res sem malo temnejše kože in ljudje čutijo, da sem tujka, a na srečo nimam nobenih težav.

Muslimani, ki izvajajo teroristične napade so tvoji bratje in sestre v veri. Kako ti gledaš na njihove napade?
Ti napadi so nekaj res žalostnega. Islam namreč ne uči, da je potrebno druge ubiti, potem pa prideš v nebesa. Tega mišljenja tudi sama ne razumem.

Mnogo muslimanov je zelo revnih, v mnogih muslimanskih deželah šole in univerze ne delujejo zares. Ljudje se ne morejo izobraziti in to manjka. Potem preko ekrana vidijo in slišijo obljube in se pridružijo skrajnim skupinam. Vodje teh skupin se tem mladim zdijo zelo izobraženi, saj vedo več od njih. Verjamejo jim, zaupajo in pripravljeni so storiti vse, kar jim je rečeno. Žal mi je za to, a ne morem prav veliko storiti.

A muslimani terorističnih napadov ne izvajajo le v Evropi. Ogromno jih je na primer tudi v Aziji, kjer pobijajo  tudi muslimane. Moj dom je blizu Afganistanske meje in vsi vemo, kaj se tam dogaja. Moje starše je strah, da bi se spopadi preselili tudi čez mejo.

V muslimanskih deželah je prepovedanih veliko stvari. Za ljudi, ki iz teh dežel pridejo v Evropo pa ni dobro, da dobijo signal, da je tukaj vse dovoljeno.

Meniš, da so kristjani in muslimani sposobni sobivanja?
Jaz mislim, da ja. Moj fant sicer prihaja iz moje države, a če bi se na primer hotela poročiti z Nemcem, sem prepričana, da bi bili moji starši za poroko. Vedno sta mi pustila svobodo. Vedno sem lahko sama izbrala, kaj želim, na vseh področjih. A v bolj vernih islamskih družinah ni tako. Tam morajo otroci dosledno slediti volji staršev.

Jaz nimam nobenih težav z bivanjem s kristjani. Pomembno mi je, da so ljudje prijazni, da si znajo pomagati, potem pa ni težko živeti z njimi.

Vidiš problem tudi v nasprotju popolne nesvobode – v tem, da je vse dovoljeno in imajo ljudje v glavah, da lahko storijo karkoli jim pride na misel?
Vsak človek bi moral sam znati premisliti, kaj je zanj najbolje. Jaz natanko vem, kaj lahko in česa ne, za druge pa ne morem odgovarjati. Tudi v svobodni družbi je potrebno spoštovati pravila, po katerih se ta družba ravna.

V muslimanskih deželah je prepovedanih veliko stvari. Za ljudi, ki iz teh dežel pridejo v Evropo pa ni dobro, da dobijo signal, da je tukaj vse dovoljeno. Dober primer je že alkohol. Če je bil mnogim prej prepovedan, je sedaj na dosegu roke. Ampak ti ljudje poznajo le muslimanski svet, njim se bo zelo težko integrirati.

To razumem. Meni ni bilo težko, ker prihajam iz Nemčiji zelo podobne države. Imam enako življenje kot sem ga imela prej, četudi je moja država revnejša.