Evviva il comunismo! Akrapoviča in kapitaliste pa z bajoneti sterat v morje

POSLUŠAJ ČLANEK
Sredin podpis in sledeče razkritje koalicijske pogodbe je tudi pri bolj zaspanih sprožilo alarm, da Slovenija ne dobiva nikakršne sredinske, niti levosredinske, temveč kar močnó levo vlado, s primesmi levega radikalizma.

Večino tega je v koalicijsko pogodbo »zapisala«, kot se je v Tarči pohvalil Luka Mesec, samozvana opozicijska stranka Levica. Da "opozicijska stranka" piše koalicijsko pogodbo, je sicer edinstven primer v politični zgodovini parlamentarne demokracije. A če bi to bil edini oksimoron, ki bi ga zaradi Levice Slovenci morali požreti, bi ga tudi preživeli in se ob tem celo smejali.

Lidija Jerkič, predsednica ZSSS v Tarči o koalicijskem sporazumu: "Pravzaprav se mi je zdelo, da berem program Zveze svobodnih sindikatov."


Vendar zdravorazumskega in vsaj nekoliko razgledanega človeka do smeha mine, ko prebira o novih davčnih  bremenih, ki jih je Levica vnesla v koalicijski sporazum. Še posebej pa, ko koordinator vlade, kot Žiga Turk lucidno označuje Luko Mesca, na nacionalni televiziji Igorja Akrapoviča, tega sinonima vsega najboljšega, kar lahko svetu pokaže Slovenija, obtoži davčne utaje in ga primerja s tranzicijskim tajkunom.

"To ni nič drugega kot davčna utaja. Bolj kot njegovo vedenje, ki je obsojanja vredno - človek je vzel koalicijsko pogodbo in rekel, 'evo, sedaj jaz selim bilančni dobiček', ki ga je subvencionirala država. To ni nič drugega kot davčna utaja ..." (Luka Mesec v Tarči o Igorju Akrapoviču, ki je napovedal, da bodo izplačali zadržani bilančni dobiček, oziroma ga selili v "bolj predvidljiva davčna okolja".)

Kdo naj bo hvaležen: Akrapovič ali država?!?


Posebne pozornosti je pri tem vreden očitek tako Mesca kot Kordiša, pojavlja pa se tudi pri urednikih/novinarjih levega tiska (Repovž, Mekina, Stepišnik …), češ da morajo biti Boscarol, Akrapovič in podobni Sloveniji hvaležni za subvencije, ki so jih prejeli iz državnega proračuna – torej od tistih, ki v naši državi plačujejo davke, pravijo.

Pri tem se niti za trenutek ne ustavijo pri vprašanju, kje in na kakšen način se denar, od katerega državljani plačamo davke, ustvarja. Ne naredijo niti osnovnega izračuna, kot smo ga denimo na primeru podjetja Iva Boscarola naredili na Domovini in ki kaže, da je ta podjetnik vsak vložen evro vsaj petkratno povrnil, ob tem pa svojim več kot 100 delavcem in njihovim družinam omogočil nadpovprečni dohodek.

Kaj šele, da bi omenili, da razne levičarske nevladne organizacije, kakršna je denimo Mirovni inštitut, iz proračuna prejemajo primerljivo visoka sredstva, kot so enkratne finančne spodbude podjetjem, učinek njihovega dela v dobrobit Slovenije pa je pri mnogih zanemarljiv, ničen, mestoma celo škodljiv.
Osnova za upor proti podjetnikom je radikalna levičarska ideologija, ki ima v Sloveniji status samoumevnega in edinega sprejemljivega mindseta za vse, ki nočejo biti popredalčkani v kategorijo "grabežljivih kapitalistov" ali "zaplankanih Slovenčkov".

Samoumevnost levičarskega mindseta


A takšna drža ni nič presenetljivega, saj je slovenski politični, družbeni in medijski prostor dodobra prepojen s prikrito nasprotujočim, celo sovražnim odnosom do podjetnikov, oziroma "kapitalistov", kot jih radi imenujejo na levici.

Osnova za to je radikalna levičarska ideologija, ki ima v Sloveniji status samoumevnega in edinega sprejemljivega mindseta za vse, ki nočejo biti popredalčkani v kategorijo "grabežljivih kapitalistov" ali "zaplankanih Slovenčkov". Zaradi tega je denimo povsem logično in normalno, da na tajnem glasovanju, ki so ga na internem pikniku nacionalnega radia za hec pripravili tik pred volitvami, stranka Levica povsem pomete s konkurenco.

Obenem se še vedno učinkovito razpihuje strah pred »neoliberalno kapitalistično desnico«, čeprav so v Sloveniji največji kapitalisti ravno levičarski tranzicijski priviligiranci, ki so obogateli s tajkunsko privatizacijo in izčrpavanjem državnega premoženja.

Vse to so takšni nesmisli, ob katerih lahko ostajajo slepi samo še ljudje, ki v življenju niso pogledali čez Karavanke, ali pa so iz našega javnega šolstva neposredno vleteli v udobne službe javnega sektorja, oziroma državno financiranih nevladnih organizacij. Njim se nikoli v življenju ni bilo potrebno vprašati, od kod pride denar, ki se pojavi na njihovem računu in kakšen delež ob NETO plači je dejanski strošek njihovega delodajalca.

"Z bajoneti sterat v morje" (ali v tujino)


A tovrstnih ljudi je, sorazmerno z rastjo javnega sektorja, dvigovanja davkov in pretakanja pobranih sredstev v razne "zavode", "zadruge", "socialna podjetja" in druge kolhoze, ki rastejo kot gobe po dežju, v Sloveniji vse več. In ko podjetniki ter inovatorji kot sta Boscarol in Akrapovič javno spregovorijo o zablodah levičarske "protikapitalistične" politike, sploh ne dojamejo, v čem je pravzaprav problem in zakaj enostavno nista tiho v ponižni hvaležnosti za vse, kar jima je do sedaj dala država.

Nekateri se nejeverno čudijo, drugi si tolmačijo po svoje, tretji pa, v slogu poslanca Mihe Kordiša, odkrito grozijo, da jih bodo, če ne utihnejo, pač nacionalizirali.

Pa vendar, če bo Levici podpora še rasla, se lahko zgodi, da se vse skupaj ne bo končalo le z nacionalizacijo, temveč z metodo, ki jo je Kordiš svojim venezuelskim tovarišem svetoval pred dvema letoma: "Kapitalistično kontrarevolucijo obrat do zadnjega beliča, nato pa z bajoneti sterat v morje."

Če osovražena "kapitalistična kontrarevolucija" do takrat nad Slovenijo že ne bo dokončno obupala, pobrala šila in kopita ter se preselila v tujino.

Triumf Bandiere Rosse

https://www.youtube.com/watch?v=6J7ri91oVcM

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30