Evrovizija 2019: Morda pa ne gre za vojno, ampak za mir?

Zala in Gašper sta že dol. Oblečena v belo. Kot papež Frančišek. Kot taizejski bratje. Lahko ju tudi ne bi bilo tam, če bi sprejela kako od vabil k bojkotu letošnjega izbora. Da, zvrstilo se je kar nekaj takšnih pozivov, saj da Izrael uveljavlja politiko apartheida in krši mednarodno pravo.

“Pa saj za zaplet sploh ni kriv Izrael, ampak oni, ta drugi, palestinski teroristi,” bo na take pozive odvrnil kdo in pri tem sploh ne bo opazil, da je s klepeta o eni najbolj lahkotnih tem, Evrosongu, zdrsnil na razpravo o eni najzahtevnejših tematik, mednarodni politiki, celo več: na vprašanja vojne in miru. Za razliko od nepomembnega klepeta o tej in oni pesmi pa za razpredanje o »prav in narobe« v izraelsko-palestinskem konfliktu ni več kompetenten.

»Tekmovanje za pesem Evrovizije je nepolitičen festival in tako naj tudi ostane«, zatrjujejo nasprotniki bojkota. “Vse je politično,” odgovarjajo drugi, in imajo seveda v nekem smislu prav. Seveda je tudi Evrovizija politična. Ker je vse politično. Pa vendar z uporabo/zlorabo Evrovizije za orodje političnega izjavljanja festival izgublja ravno tisto, kar naj bi bil: »na nek način nekaj vsaj za silo nepolitičnega«. Apolitičnost Evrovizije je v tem, da slavi domnevno vsem sprejemljive vrednote, kot so mir, ljubezen, složnost, sodelovanje, prijateljstvo in tako dalje. In to je kul. Pa vi predlagajte kaj bolj sprejemljivega, če morete!

Evrovizija se ne dogaja v političnem svetu, dogaja se v nekakšnem para-svetu.

Končno smo prišli do različnosti

Kako smo se sploh znašli v tako razgretih razpravah v zvezi z nečim tako lahkotnim, kot je Evrovizija? Evrovizija je lahko (bila) tako brezskrbno apolitična, ker je imela politično osnovo povezane in spravljene Evrope. Prav res. Da si lahko privoščiš ne-političnost, rabiš najprej določeno politično ozadje, v nekem smislu moraš biti totalno politično preddoločen.

Evrovizija oziroma Evropa, »združena v različnosti«, je s širitvijo izven prostorov politične preddoločenosti končno klicana na zagovor lastnega slogana. Da, ni težko biti združen v različnosti, če si si bolj ali manj podoben; če si bolj ali manj “evropski”. Ko pa pridemo do Izraela (ali bognedaj do Palestine), pa postane ta “združenost v različnosti” geslo, ki – dejansko nekaj pomeni.

Deklarirana “ne-političnost” Evrovizije se šele tukaj lahko zares izkaže v svoji najboljši luči. Prav res, nič ne bi imel proti, če bi nadaljevali s trendom širitve sodelujočih na Evroviziji onkraj evropskih meja. Nič ne bi imel proti, če bi v Evroviziji sodelovale države, ki so sicer med sabo v vojni (se razume, da v prvi vrsti ne bi imel nič proti, če sploh nihče ne bi bil v vojni z nikomer). Festivalni oder bi takrat postal privilegirano, posvečeno mesto dialoga in sočutja. In to že danes v nekem smislu je.

Evrovizija se ne dogaja v političnem svetu, dogaja se v nekakšnem para-svetu. Že sama forma tekmovanja kaže na totalno apolitičnost. Edina funkcija politike v svetu Evrovizije je, da igra karakterje nacionalnih držav, da lahko sodelujejo v tej super-truper lahkotni igrici. Politika je v funkciji igre. Politika se igra! Se opravičujem, ampak meni se zdi to nekaj zares izrednega. Evrovizija se, podobno kot Olimpijske igre, dogaja v posvečenem času in prostoru, opravičenem pravil vsakdanjosti; je novodobni (vse bolj) globalni obred miru, veselja, povezanosti in kar je še takega.

Edina funkcija politike v svetu Evrovizije je, da igra karakterje nacionalnih držav, da lahko sodelujejo v tej super-truper lahkotni igrici.

Vprašajte dr. Šterbenca, ne pa Zalo

Eno je jasno: Na izraelsko-palestinsko vprašanje ni jasnega odgovora. Vprašanje (ali odgovor) je kompleksno kot le kaj, in postavljati glasbenike v pozicijo, da presojajo, ali bodo tam nastopili ali ne, je neumno, je navsezadnje politično neodgovorno. Ne zanikam, da ima javno mnenje, ki ga v pomembnem delu soustvarjajo ravno glasbeniki in drugi estradniki, neko realno politično moč. In ne zanikam, da lahko glasbeniki to moč tudi pozitivno izkoristijo, a če vprašate mene, lahko praksa izkoriščanja komercialne uspešnosti v politične namene vodi v skrajno komercializacijo politike; celo v vulgarno komercializacijo vojne.

Predstavljajmo si, da bi bilo javno mnenje zaradi takšnih ali drugačnih razlogov mnogo bolj naklonjeno Palestincem kot pa Izraelcem. Si je sploh mogoče zamisliti velikost zavržnosti in etične perverznosti taktično premišljene javne podpore Palestincem s strani kakšnega od zahodnih estradnikov? Če si še svetovni voditelji ter profesionalni poznavalci mednarodnih odnosov niso enotni o tem političnem vprašanju, zakaj za vraga bi za mnenje o tem vprašanju prosili nekoga, ki na dotičnem področju ni nadpovprečno kompetenten – in ki je kot poklicni komercialnež za povrh obtežen s pritiskom javnega mnenja? Vprašajmo raje dr. Šterbenca, ne pa Zalo.

Predstavljajmo si, da bi recimo 13 sodelujočih iz »političnih« razlogov bojkotiralo letošnji festival. S tem bi vzpostavili precendens za vsa prihodnja leta. Vsaka naslednja država gostiteljica bi postala potencialno orodje za politični “stejtment”. Ne le, da bi Evrovizija izgubila unikaten status ne-politične prireditve. Postala bi eno najmočnejših političnih orodij, postala bi politično orodje par excellence.

Kaj pa če ne gre za vojno, ampak za mir?

Ti, ki pozivajo k bojkotu, bodo sodelujočim na festivalu najbrž očitali hipokrizijo, češ: tule pojete o ljubezni in miru, par kilometrov stran pa spuščajo bombe na nedolžne ljudi. Hjah. Morda pa (žal!) alternativa ni, da ne bombandirajo, ampak – da ne pojemo. Da, morda ne gre za to, ali si želimo svet brez vojne, ampak za to, ali si lahko privoščimo svet brez pesmi, brez pravljic, brez negovanja upanja in želje po miru.

Pozabljamo, da ljudje potrebujemo pravljice, da prek njih gojimo upanje. Poglejte le predlanski zmagovalni nastop Salvadorja Sobrala in njegove Amar pelos dois. Evropa (in še kdo), za nekaj minut združena v slavljenju ljubezni! Če si le za trenutek zamislimo duhovno enotnost, nekakšno globalno sočutje, ki bi ga vzbudil Sobralov nastop, če bi festival že tedaj združeval bolj ali manj ves svet, celo države, ki so med seboj v vojni – ali je sploh humano razmišljati o možnosti, da bi se temu trenutku, tej še nedoseženi duhovni povezanosti odrekli?

Morda pa sta Zala in Gašper samo v sodobna oblačila našemljen Frančišek Asiški na njegovi mirovni misiji v skregano Sveto deželo?