Evropski obrambni pakt je šele začetek reševanja problemov skupne obrambne politike EU

Uredništvo
0

Petindvajset držav članic EU-ja je v ponedeljek v Bruslju uradno vzpostavilo novo stalno obrambno sodelovanje Pesco, ki je prvi korak k oblikovanju Evropske obrambne unije.

Pri projektu nove oblike obrambnega sodelovanja, ki predvideva skupno vojaško načrtovanje, razvoj oborožitve in vojaških operacij, sodelujejo vse članice Unije razen Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Danske in Malte.

“Ambiciozno in vključujoče” sodelovanje naj bi začeli s sedemnajstimi projekti, na katerih bi skupaj delalo več držav EU.

Pakt, podprt s pet milijardnim proračunom, naj bi utrdil sposobnost Evrope, da sama zagotavlja svojo varnost.

A strokovnjaki opozarjajo, da bodo za izvedbo skupnih obrambno-varnostnih ciljev države članice EU primorane med seboj mnogo bolje sodelovati in se v korist racionalizacije sredstev delno odpovedati tudi suverenosti nad svojo nacionalno vojaško industrijo.

Možnost za skupno razvijanje obrambne zmogljivosti

Vzpostavitev Pesca omogoča Lizbonska pogodba, uveljavljena leta 2009, ki predvideva možnost, da določeno število članic tesneje sodeluje na področju varnosti in obrambe.

Krepitev obrambnega sodelovanja sta politično omogočili tudi odločitev Britancev za izstop iz EU-ja in izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA, ki glasneje kot njegovi predhodniki opozarja, da mora Evropa prispevati pošten delež k skupni čezatlantski obrambi.

Nova oblika sodelovanja bo državam z voljo in zmožnostjo, da skupaj razvijajo obrambne zmogljivosti, omogočala vlaganje v skupne projekte ter krepitev operativne pripravljenosti in prispevke svojih oboroženih sil. Sodelujoče države so se med drugim zavezale k rednemu povečevanju obrambnih izdatkov, ne pa tudi h konkretnemu cilju dveh odstotkov BDP-ja za obrambne izdatke, ki velja v zvezi Nato.

Slovenija za čezmejno vojaško mobilnost in oblikovanje logističnega vozlišča

Članice so sprejele tudi izjavo, v kateri so opredelile seznam prvih sedemnajstih projektov na področju usposabljanja, razvoja zmogljivosti in operativne pripravljenosti, ki naj bi bili uradno sprejeti na začetku prihodnjega leta.

Slovenija je za zdaj potrdila načelni interes za sodelovanje pri dveh projektih – čezmejne vojaške mobilnosti in pri oblikovanju logističnega vozlišča. Še v petih drugih pa naj bi imela manjšo vlogo.

Obrambni proračuni se povečujejo

Da bi za svoj denar dobili res tisto kar evropske države hočejo, bodo vlade različnih evropskih držav morale premostiti več ovir. Ena izmed njih je opustitev kupovanja od tujih dobaviteljev in medsebojno sodelovanje na mednarodnih projektih.

Po dveh desetletjih stalnih rezov v obrambne proračune članic EU se je lani zgodilo, da je bilo trošenje za obrambo v povprečju 2,6% višje. V srednji Evropi pa za 2,4%. A kot kaže se bo ta trend še večal, saj strokovnjaki opažajo trend višanja proračunov za obrambo. Tako naj bi leta 2020 Nemčija za opremo vojske trošila vsaj 53% več.

Strokovnjaki vseeno opozarjajo, da je iluzorno pričakovati, da bodo vse države EU namenile 2% BDP za obrambni proračun. Vsi pa so mnenja, da so vlaganja in investicije v vojsko na vseh stopnjah zelo potrebna.

Ob tesnejšem sodelovanju bi privarčevali tretjino sredstev

Februarja objavljena kaže, da bi evropske države lahko prihranile tretjino sredstev, ki so jih namenile za opremo, če bi kupovale od manj različnih dobaviteljev. Če bi se države med seboj povezale, pravijo strokovnjaki, bi veliko prihranile, pišejo na Politico.eu.

Graf medija Politico.eu prikazuje kolikšen delež svojega obrambnega proračuna države članice EU porabijo za nakup vojaške opreme. Kot vidimo, Slovenija ni med zadnjimi zgolj po deležu BDP, ki ga namenjamo za obrambo, ampak znotraj tega na predzadnjem mestu v EU po odstotki obrambnega proračuna, namenjenega opremi.

A praktična ovira temu je državni protekcionizem. Vsaka država namreč želi zaščititi svojo domačo vojaško industrijo in če bi denimo prispevala 30 odstotkov sredstev v projekt na EU ravni, bi pričakovala, da se takšen vložek vrne k njenim domačim proizvajalcem ter tako denar ostane znotraj države.

Evropska unija je problem skušala rešiti z regulacijo, a države so našle obvoz. Kot je za Politico povedal nemški strokovnjak za naročila vojaške opreme, Moritz Weiß. Razpise namreč prilagodijo tako, da se jih tuja industrija sicer uradno lahko udeleži, vendar nima realnih možnosti za pridobitev pogodbe. ali pa se države sklicujejo na tajne razpise iz nacionalnih interesov, čeprav se ta možnost v zadnjih letih manjša.

“Ko gre za resne posle, Francozi še vedno želijo kupiti francosko opremo in Nemci nemško,” za Politico karikira Weiß.

Zaradi takšnega pristopa nacionalnih držav tudi dosedanji poskusi skupnih vojaških naročil na ravni EU niso ravno zgodba o uspehu.

Problem bi bil premostljiv, če bi države sklenile dogovor, se pri umaknejo iz sektorjev vojaške industrije, kjer imajo druge države konkurenčno prednost in v zameno same postanejo vodilne na področju, kjer so one najmočnejše (denimo Francozi bi izdelavo oklepnih vozil prepustili Nemcem, sami pa bi zase in za druge članice izdelovale ladje).

A to bi hkrati pomenilo, da bi vsaka država izgubila del svojega vojaškega industrijskega kompleksa in na določenih področjih postala močno odvisna od drugih partneric. Takšno zaupanje pa ne pride zlahka celo med največjimi zaveznicami, saj je izguba suverenosti na nekem področju, sploh ko gre za varnostno področje, težek korak, še pišejo na Politico.eu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime