Evropska levica ni sposobna ponuditi drugačnih rešitev od konservativcev

Uredništvo
0

Po osmih letih ekonomske krize in trenutnega evropskega nelagodja glede migrantov se tradicionalno levim strankam, ki so dominantno vladale Evropi pred petnajstimi leti, ne uspe prebiti čez probleme, ki jih ovirajo pri izvolitvah, piše Politico.eu.

Dokaz za ne ravno rožnato prihodnost so lahko že resni obrazi in napovedi levosredinskih voditeljev, ki so se na povabilo francoskega predsednika Françoisa Hollanda zbrali na vrhu v Parizu. Že po njegovi kratki izjavi ob koncu srečanja je razvidno, da voditelji leve sredine pri reševanju aktualnih evropskih problemov ne morejo ponuditi rešitev, po katerih bi se razlikovali od konservativcev.

“Težko je imeti skupne ideje glede današnjih največjih problemov, ko se vsak po svoje vrača nazaj k nacionalnim interesom, kot jih vsak sam razume,” je Holland komentiral odsotnost resnejšega vseevropskega levosredinskega načrta, najsi bo na področju ekonomije, migrantske krize in celo pri strateških ciljih, na primer pri vprašanju odnosa z Rusijo.

Levica se tako sooča z grožnjami od znotraj in od zunaj. Prvo predstavlja rast radikalnih gibanj, ki zahtevalo radikalne ekonomske in družbene spremembe, drugo pa dejstvo, da so njihove tradicionalne volivce začela odnašati skrajno desničarska populistična gibanja, kot sta na primer Francoska nacionalna fronta in nemška AfD.

Volivci levice enostavno nimajo za zmožne vladati

Levica sedaj drago plačuje za svoja leta na oblasti, na katere volivci nimajo ravno najboljših spominov. Od začetka krize leta 2008 se na levico gleda z razočaranjem – volivci je enostavno nimajo za zmožne vladati.

“Njihova politika ni bila preveč drugačna kot tista od desnice. Ko imajo konservativci oblast, se volivci, ki hočejo sprememb zavedajo, da v tradicionalni levici ni posebnega upanja zanjo,” za Politiko razloži situacijo Pierre Martin z Inštituta za politične študije v Grenoblu. To, da so “vsi isti” je tako močan vzrok za rast novih gibanj, tako na levi kot na desni.

Tudi v tistih državah, kjer se levica še drži na oblasti, na primer v Franciji, je le-ta plačala ceno za uveljavljanje svojih varčevalnih politik, ki niso nikoli obrodile sadov. V državah, kjer pa je bila levica porinjena v opozicijo, se je razvodenela v debate o tradicionalnih vrednotah, ki jim boj za oblast ne predstavlja prioritete.

Volivci nad tem vsekakor niso navdušeni – socialne demokrate so namreč od začetka krize večinoma pustili na pozicijah brez moči.

“Krize evropske levice se ne da zanikati. Smo v fazi evropske zgodovine, v kateri ekonomska kriza, migrantska in migracjska problematika, problemi EU, potiskajo tradicionalno leve stranke v težak položaj,” stanje komentira Marc Lazar s Science Po v Parizu.

Medtem ko nekateri razmišljajo, kaj dandanes sploh pomeni levica, drugi že napovedujejo konec tradicionalnega sistema, v katerem tradicionalne oznake levice in desnice zgubljajo pomembnost. “Čedalje bolj in bolj bo postajal dejanski razkol med reformisti in konservativci,” je za Politico povedal sodelavec francoskega ekonomskega ministra Emmanuela Macrona.

Kaj pa slovenska levica?
Tudi za slovensko levico po propadu LDS velja, da je nenehno v krizi, a hkrati večino časa še vedno na oblasti.

Slednje je bolj kot njeni spretnosti pripisati nezmožnosti desnice, da bi resno zastavila zmagovalni volilni koncept, predvsem pa znanemu “antijanša refleksu” pri slovenskem volilnem telesu, ki na dan volitev vzpodbudi približno 100 tisoč sicer pasiviziranih volilnih upravičencev, da pridejo oddati svoj glas “proti Janši”.

Da nezmožnost uveljavljanja lastnih političnih konceptov v praksi velja tudi za slovensko levico, dokazujejo njena leta na oblasti, ki so usmerjena predvsem v vzdrževanje statusa quo ter v skrb, da se v državi nič resnega ne bi spremenilo.

Zato ne čudi, da je ugled slovenskih vlad med volivci že nekaj let najnižji v Evropski uniji ter da vse več podpore tudi pri nas dobivajo radikalna gibanja v obliki koalicije Združena levica.

Ta pa si, kot smo že ugotavljali, deli mnoge skupne točke z evropsko ekstremno desnico: boj proti neoliberalizmu, državni intervencionizem, evroskepticizem, nasprotovanje ZDA, NATO ter pro-ruska naravnanost.

Kljub temu jo domači medijski mainstream celo obravnava kot “edino pravo levico”, kar dokazuje, kako daleč smo še od splošne družbeno-politične normalnosti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime