Vir foto: pixabay

Pred davnimi, davnimi časi, je globoko za gorami Kavkaza in Urala ter med Atlantskim oceanom, Sredozemljem in Črnim morjem ležal čudežni, magični skupek ljubkih pokrajin, kraljevin in republik, ki se mu je reklo Evropska zveza. Tu so složno druga ob drugi živele srečne, omikane in delovne skupnosti, ki se jim je reklo evropski narodi. Pod modrim vodstvom socialdemokratov ter predvsem krščanskih demokratov kot so bili Robert Schuman, Alcide de Gasperi, Giulio Andreotti, Konrad Adenauer, Wilfred Martens, Jacques Santer, Joseph Daul in Helmut Kohl, so ljudje uživali materialno blaginjo, duhovno pa je vse ljudi k Stvarniku usmerjal veliki papež Janez Pavel II. In živeli so srečno do konca svojih dni.

Nekako tako pravljično ter pravzaprav pocukrano bi lahko opisali predstavitev evropske krščanske demokracije, ki jo v 21. stoletju še vedno pogosto slišimo iz ust najvidnejših naslednikov zgodovinskih krščanskih demokratov, ki so Evropi prinesli povojno blaginjo. Doza saharina je morda res močna, toda to je premalo, da bi zakrila vélike spremembe, ki so v preteklih desetletjih udarile nekdaj vodilni politični blok v Evropi, danes pa ga bičajo vedno novi vetrovi, le da to niso tisti ”Wind of Change”, o katerih je leta 1990 pela skupina The Scorpions.

Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.

In tako kot se je v slovenščini poimenovanje ‘Evropska zveza’, ki ga kot edini danes striktno trmasto uporablja krščanski demokrat Lojze Peterle, umaknilo bolj angliciranemu imenu ‘Evropska unija’, so tudi evropski krščanski demokrati predvsem na Zahodu, ne da bi se tega sploh zavedali, vedno bolj postajali le še senca tega, česar se spominjamo iz naših osamosvojitvenih let.

Danes je namreč nekdanjim ločenim krščanskim demokratom iz vzhoda Evrope, ki so si tako srčno želeli združitve s svojimi političnimi sopotniki iz Zahoda jasno, da so se pridružili političnemu klubu, ki ni več to, kar je nekoč predstavljal. Zato ni na mestu, da kritiziramo vzhodne krščansko navdahnjene konservativce, ki so danes večinoma razklani med krščansko-demokratsko skupino EPP ter skupino ECR (skupina konservativcev in reformistov), ampak se raje ozrimo na stanje na Zahodu, tam kjer je krščanska demokracija tudi nastala.

Kaj je ostalo od krščanske demokracije

Današnja tradicionalna zahodna krščanska demokracija nekaj številčne moči sicer še premore, saj ima v svojem bloku daleč najmočnejši kontingent iz Nemčije, CDU/CSU z Angelo Merkel na čelu. Potem je tu še močna avstrijska ljudska stranka s Sebastianom Kurzem ter ponovno okrepljena grška Nova demokracija.

No, s tem pa se počasi zgodba močnih izvorno krščansko-demokratskih strank zaključi. Španska ‘Partido Popolar’ je šibka in daleč od časov Mariana Rajoya, od nekdaj Martensovih in Van Rompuyevih krščanskih demokratov v Belgiji pa ni ostalo skorajda nič.

A simbol katastrofe za krščansko demokracijo v Evropi sta nedvomno Francija in Italija. Francija, ta ‘najstarejša hči Cerkve’ ter domovina katoliških mislecev, kot je bil Jacques Maritain, po umiku UMP-jevega Nicolasa Sarkozyja ter po porazu katoliškega kandidata Françoisa Fillona leta 2017, sploh nima več nobenega vidnega krščansko-demokratskega politika. V Italiji se je vsemogočna ‘Democrazia Cristiana’ zrušila že leta 1994, po kasnejšem nekaj več kot desetletnem obdobju krščanskodemokratskega flirtanja z ‘bunga-bunga’ Silviem Berlusconijem, pa o krščanskih demokratih ni več ne duha ne sluha.

Dežela pizze, pašte ter ‘Dolce vita’ je pravzaprav že pred časom kazala številne razpoke in nevarnosti za krščansko demokracijo. Leta 2004 je namreč vseevropski škandal med evropskimi socialisti in liberalci zakuhal italijanski kandidat Rocco Buttiglione. Gospod Buttiglione pravzaprav ni izrazil nič kaj tako posebnega, razen tega, da je kot klasičen krščanski demokrat ter prakticirajoči katolik povedal, da je njegovo zasebno (!) mnenje, da je ‘homoseksualnost greh’ ter da je namen družine, ‘da imajo ženske lahko otroke ter, da jim mož nudi vso zaščito ter jih pri tem podpira ter skrbi za njih’. Buttiglionejeva kandidatura je bila nato nečastno umaknjena, toda danes se lahko upravičeno vprašamo, ali ni bilo vse skupaj znak bližajočih se novih časov?

Duhovno izročilo nekdaj vélikih krščanskih metropol ugaša, cerkve se rušijo, katedrale pa napolnjujejo kitajski ter japonski turisti z bliskavicami.

Krščanski politiki na Vzhodu danes vzklikajo ”Krščanskodemokratski cesar je nag!” in kažejo s prstom na spremembe, ki se dogajajo na Zahodu v nekdanjih političnih trdnjavah krščanske demokracije. Rodnost zahodnoevropskih narodov upada, tradicionalna imena novorojenčkov kot so Franz oz. François zamenjujejo Mohamedi. Nekdaj bleščeča mesta od Marseilla do Pariza, Milana, Rima, Bruslja, Amsterdama, Hamburga, Frankfurta, Berlina postajajo zmešana kakofonija etničnih in jezikovnih trenj, tako daleč od kavarniških metropol iz devetdesetih, ki smo jih vsi tako poželjivo gledali.

Duhovno izročilo nekdaj vélikih krščanskih metropol ugaša, cerkve se rušijo, katedrale pa napolnjujejo kitajski ter japonski turisti z bliskavicami. Zahodne družbe živijo življenje povsem ločeno od bogatih izročil ter navad prednikov, glavna modna muha je nebrzdani individualizem. In da bi bilo vse skupaj še hujše, domnevno zahodni krščanski demokrati izražajo stališča, ki so pravzaprav ‘generična’, ‘splošna’, neodstopajoča od vsega, kar si izmisli levo-liberalna sredina.

Evropski konservativni razkol med Zahodom in Vzhodom je posledica tega, da se je krščanska demokracija na Zahodu idejno sámo-ukinila, v danes post-krščanskih deželah pa za prave krščanske demokrate – povsem logično – tako ni več prostora. Namesto, da bi črpala iz bogatega kataloga idej, kot so papeške okrožnice (slavni Rerum novarum, pa npr. Quadragesimo anno, Populorum progressio, nazadnje Benediktova Caritas in veritate), namesto, da bi se naslonila na ideje subsidiarnosti, da bi poslušala skrbi ljudstva ter skrbela za njegove interese ter interese lokalne skupnosti, predvsem družine kot osnovne celice družbe, se je krščanska demokracija na Zahodu tega sramovala. Leta 2001 so tako svoje mednarodno združenje preimenovali iz Krščanskodemokratske internacionale v Centristično demokratsko internacionalo. Kratica CDI je sicer ostala ista, a to očitno ni dovolj.

Čas je, da zahodni konservativci ter krščansko-demokratsko navdahnjeni politiki nehajo kazati s prstom ter končno prisluhnejo.

Sporočilo Zahodu

Tako kot so slovenski krščansko-demokratski politiki ob osamosvajanju pravilno ocenili politično temperaturo v tujini, morajo to storiti tudi danes. Centralnoevropska pljuča Evrope, skupaj s svojim pisanim etničnim mozaikom primarno slovanskih kultur, kjer se bohotijo olepšana starodavna mesta Varšave, Krakova, Prage, Bratislave, Budimpešte, Zagreba in Ljubljane, vsa s svojimi obrečnimi kavarnami ter mirnim in varnim nočnim življenjem, kjer druga ob drugi živijo krščanske cerkve od rimo-katoliških, grko-katoliških ter protestantskih, kjer okrepljena vzhodno-evropska industrija – za razliko od kitajske partijsko-navdahnjene – sprejema pravila poštenega prostega trgovanja ter varstva intelektualne lastnine in kjer so ljudje za to, da so se pridružili svobodni Evropi, pretrpeli dvojni jarem – pet let nacizma ter petdeset let komunizma – vse to Zahodu nekaj sporoča.

Čas je, da zahodni konservativci ter krščansko-demokratsko navdahnjeni politiki nehajo kazati s prstom ter končno prisluhnejo. In če bodo slovenski krščanski demokrati, ki so sicer različnih političnih barv, a enotnih izkušenj, sposobni jasnega in pogumnega izražanja, je to zanje lahko velika zunanje-politična priložnost.

Ob tem bi bilo modro, če bi se politiki, ki se deklarirajo kot kristjani, ravnali predvsem po naslednjem svetopisemskem odlomku: ”Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: »Brat, pusti, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,« sam pa ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl vzeti iver, ki je v očesu tvojega brata.” (Lk, 6, 41-43).

Žal pa slednje nekaterim slovenskim krščansko-demokratko navdahnjenim politikom ne gre najbolje od rok.

13 KOMENTARJI

  1. Odličen zapis.

    Ko sem se sprehajal po Evropskih metropolah, se nisem počutil več varno. Mrki Afričani posedajo po parkih in streljajo s pogledi. Vsiljivi črnci, ki ti hočejo na vsakem koraku vsiliti svojo kramo. Pri svoji starosti prvič vidim rop v živo. Čim zaviješ v stransko ulico, prodajalci drog. Kriminal. Domačini pa hitijo po opravkih. Nato pa vidiš otroke iz vrtca na sprehodu v koloni. Polovica med njimi je rjavih in črnih, polovica pa belih. In potem se zaveš, da je to prihodnost. Morda je delež muslimanov in črncev na zahodu Evrope še vedno relativno majhen, toda poglejte v vrtce. Demografska sprememba ki se dogaja na zahodu Evrope bo brutalna. ZDA imajo 13 % črncev in gorijo. V Evropi bo huje.

    Bilo bi res neumno, da bi šli iz komunizma naravnost v multikulturnost. Stvar je v tem, da se komunizma lahko otreseš. Multikulturnost pa je permanentni mlinski kamen okoli vratu civilizacije. Poglejte ZDA – rasno trenje je tam osrednji politični problem že skoraj 200 let.

      • Debela berta, premakni svoje debelo trupelce in se prepričaj na lastne oči. Čisto nič mi ni treba verjeti na besedo.

        Paradoksalno, ampak dandanes imamo ravno svetovljani največ odpora do zahodnega multikulturalizma. To pa ravno zato, ker smo ga imeli priložnost temeljito izkusiti. Pa ne samo na kratkih turističnih potovanjih, kjer “obdelaš” najbolj nujne turistične znamenitosti. Preživel sem kar znaten del svojega življenja na zahodu. In šele tam sem se pravzaprav naučil resnično ceniti našo domovino.

        Takšni zarukanci kot ste vi g. Berta, pa vidite črnce samo na televiziji. Pa še tam ponavadi igrajo samo vloge detektivov, raketnih znanstvenikov in zdravnikov. Ni čudno, da imate potem napačne predstave. Televizija ni realnost Berta!

      • mama ti je zar*kana…

        svetovljan ne razmišlja tako kot ti pišeš. prav tako nimaš blage veze o mojih potovanjih in času v tujini ter poznanjih s tatemnimi.

        še enkrat, po mojem močno pretiravaš v prvem odstavku. razen če si tako naumen da še zemljevida nisi znal brati in si v npr londonu po pomoti res zalezel v kakšno pakistansko-črnsko ulico…

  2. Pa morda bi morali upoštevati tudi kruto dejstvo, da kristjani na vzhodu zaradi totalitarnih režimov nismo mogli in smeli razvijati in modernizirati krščanstva.
    Razlikovanje nastaja predvsem zato, ker smo vzhodni kristjani miselno ostali tam kjer so bili zahodni leta 1948. Poleg tega ima veliko vlogo tudi protestantizem, ki je veliko bolj liberalen kot bi si želeli priznati. V zahodni evropi tudi tam kjer so na oblasti krščanske demokracije prevladuje ideologija liberalizma. Zakaj, ker se je iskazal kot zgodovinsko najuspešnejši mode za razvoj in blaginjo in ker je gonilo kapitalizma.
    Bojim se da smo mi in Madžari ter Poljaki ostali malo za kačami.

  3. Odlično zapisano, kapo dol!

    Zahodne krščansko demokratske stranke (vključno z NSi L. Novakove) ter vatikanska aristokracija (s F Rodetom na čelu) so glavni krivci za dekadenco in propad krščanstva v zahodni Evropi. Sedaj hočejo na silo uničiti tudi vzhodni del EU. Veliki prijatelj NSi Tusk je eden glavnih eksekutorjev, zato ga Poljaki ne marajo. Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si!

    Poljski, češki, slovaški, madžarski,.. kristjani imajo zato pravico in dolžnost ravnati skladno z evangelijem prejšne nedelje:
    Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,15-20)
    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

  4. In potm se te ostarele kščanske demokracije, ki so izdale svojo volilno bazo, čudijo nad Salvinijem, Orbanom, stranko Vox v Španiji, AFD v Nemčiji itd., in jih žigosajo s “skrajna” desnica, populisti ipd.
    Odličen članek.

  5. Bi morda lahko Cerkev z modernim pastoralnim pristopom v teh krščansko usihajočih državah kaj postorila!? Sklicujoč se na Kristusa, ki bo z nami vse dni do konca sveta, je morda ta konec blizu!? Kaj menite cenjeni komentatorji?

  6. Vrh človeškega razumništva je filozofija.
    Prevladujoča sodobna filozofija sloni na marxizmu, na napačnih temeljih.
    Markxistična filozofija namreč ni naravna, zahteva namreč spremembe z revolucijo, ki naj iznedri novega človeka.
    Svet se spreminaj in razvija z evolucijo. Leta, stoletja, tisočletja in še več, je potrebno, da s ekaj spremeni. Spremni pa se zato, ker se spreminjajo okoljnosti in tem se je potrebno
    Vpogled v preteklost nam kaže, kako so se rastline in živali prilagajale in kako so postajale vs eboj on bolj razvite in iz narave se je razvil človek
    Kdo bdi nad tem razvojem?
    Prav gotovo ne Karl Marx s svojimi oboževalci, ki nam prodajajo znanstveni socializem.
    Iz temeljne zablode, da je mogoče nasilno posegati v naravo in spremijati človeka, se rojevajo najrazličnejše neumnosti in svet postaja ena sama velik Prokrustova postelja, na kateri premajne nategujejo, prevelikim pa režejo noge in celo glave.
    Krščanska filozofija temelji na izkušnjah. Te so se razvijale skozi čas in tako veljajo zgodbe svetega pisma za napotke dobrega.
    Takratni misleci pred tisočletji so povzeli vse modrosti, ki so koristili človeštvu in jih v poduk predali ljudstvu, da uravnava družbo.
    Res je da so minila tisočletja in se je narava, pa tudi človeštvo spremenilo.
    Ni pa nikakršne potrebem da človeštvo zavrže sveto pismo, torej krščanstvo in si domisli nekaj novega.
    Nič kaj bistveno novega si ni potrebno izmusliti, morda vnesti le manjše popravke, ki doplonijo tisto, kar je tisočletni razvoj prinesel.
    Eno pa zanesljivo drži, človeška družba me prenaša anarije.
    Prav to pa vzpodbujajo sodobni marksistični filozofi. Iz vseh njihovih tez in globokoumnih razprav veje želja po revoluciji, po novem človeku.
    Revolucija je nasilje. Novega človeka pa je mogoče ustvariti le s slilo. s epravi mu odvzeti svobodo in ga prisiliti da se podredi marxističnim naukom in ne naravi.
    Človek je duhovno bitje. Da bi opustil krščanstvo in kulturo, ki jo je krščanstvo v dveh tisočletjih ustvarilo, je potrebno to kulturo uničiti, zbanalizirati in opustošiti.
    Potem, ko človek ostane brez duhovnosti, začne iskati novo, drugaćno. In danes mo tam, ko ljudtvo rjove, se zvija in se živalsko sprošča, kar imenuje koncert in celo kultura.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime