Evropska kriza ali zaustavitev evropske integracije?

Peter Jerman
20

Prejšnjo nedeljo se je v Münchnu končala 56. varnostna konferenca, kjer so voditelji različnih držav govorili o aktualnih mednarodnih zadevah, med drugim tudi o prihodnosti Evrope. Kljub simbolnemu premiku v težkem in napornem procesu normalizacije odnosov med Kosovom in Srbijo, pa je konferenca pustila grenek priokus v evropski politiki. Poleg Macronove kritike do nemškega nedelovanja pri evropski integraciji, je konferenca pokazala arogantnost ameriške, kitajske in ruske zunanje politike do Evropske unije. V vsem tem je Slovenija, podobno kot druge manjše države, govorila veliko, a vsaj na prvi pogled, s praznimi besedami.

 Neučakanost Macrona

Najvidnejši dogodek same konference je bila Macronova kritika nemške kanclerke Merklove v zvezi s podporo nadaljevanja evropske integracije. Odkar je Macron predsednik Francije, Francija aktivno podpira globlje evropsko sodelovanje na področju finančne in vojaške integracije. Dolgoročni cilj je izgradnja skupne Evropske vojske in centralizacija monetarne unije.

Posnetek komentarja Petra Jermana je na voljo na koncu prispevka.

Kljub temu Macronova kritika ostaja šokantna in si jo lahko razložimo samo na dva načina. Na eni strani je mogoče, da se Macron kritično opredeljuje do nemške polovice francosko-nemškega para, ki dejansko vodi Evropo, zaradi domače politike. Trenutno je francoska politična scena razburkana, in Macron verjetno ve, da lahko zviša nizko podporo javnosti le preko aktivnejše zunanje politike.

Macron poskuša prevzeti vodenje francosko-nemškega motorja evropske integracije in se pokazati evropski javnosti kot vodilni reformator.

Tako si je brez dvoma pridobil že nekaj točk s svojimi ostrimi izjavami o nedavnem Brexitu. Na drugi strani si prav tako lahko Macronova izjavo razlagamo kot javen pritisk na nemško kanclerko. Ta kritika kaže, da Macron poskuša prevzeti vodenje francosko-nemškega motorja evropske integracije in se pokazati evropski javnosti kot vodilni reformator. Kaj je resnica, je najbrž skrito v obeh argumentih in se torej nanaša na domačo in tujo publiko.

Čeprav sta v zadnjih letih oba spodbujala obuditev procesa evropske integracije, Nemčija ostaja s tem bolj tiha. Razloga za ta zastoj sta dva: aktualne spremembe v nemški notranji politiki in vprašanje nemškega financiranja Evropske unije.

Še pred nekaj tedni je bila Nemčija bolj stabilna od obeh partnerk, a s škandalom v Turingiji, kjer sta CDU in FDP sodelovala z AfD, se je situacija očitno poslabšala za Angelo Merkel. Njena naslednica na mestu vodje stranke, Annagret Kramp-Karrenbauer je bila prisiljena odstopiti, ker naj ne bi bila sposobna obvladati strankine centrale v Turingiji, s čemer je tudi odprla stare rane v CDU.

Zdi se, da je ta fiasko Merklove Macron skušal oportunistično izrabiti v svojo korist in se s tem pripraviti na podreditev novega nemškega vodstva, ki bo predvidoma zamenjalo Merklovo naslednjo leto.

Poleg stisk iz domače politike se trenutna nemška vlada previdno opredeljuje o Macronovih reformah tudi zaradi ekonomskih razlogov. Evropski trg se počasi ohlaja in nove nemške investicije v evropske projekte, ki neposredno niso povezane z gospodarstvom (ustvaritev Evropske vojske) v Nemčiji niso zaželene.

Vloga Slovenije v evropskem gledališču

 Dinamika v Evropski uniji se spreminja. Revitalizacija evropske integracije in nasprotovanje ZDA, Rusiji in Kitajski že deli Evropo. Na eni strani se prikazuje Francija, ki se zavzema za nove reforme, s katerimi bi ekonomsko in vojaško okrepili Evropo. Na drugi strani pa ostaja nekakšna stara Evropa, ki poskuša ostati racionalna in diplomatsko sodelovati z vsemi globalnimi akterji.

V tej dramatični perspektivi je treba tudi ostati realističen, konferenca v Münchnu kaže bolj na to, da Francija počasi prevzema motor evropske integracije, medtem ko se Nemčija ukvarja z domačo politiko in sledi Franciji pri zunanji. To se še posebej vidi pri izjavah nemškega predsednika Steinmeierja, ki se je približal francoski retoriki glede zunanjih zadev.

Kaj to pomeni za Slovenijo? Evropska dinamika se zagotovo spreminja, zato bi se tudi Slovenija morala premestiti v tej debati. Nenazadnje je ena najbližjih sprememb Evropske unije pred nami in blizu Slovenije. Govorimo seveda o širitvi Evropske unije na Zahodni Balkan.

Med samo konferenco v Munchnu je Francija sporočila, da umika svojo blokado začetka pogajanj za pristop Severne Makedonije in Albanije v Evropsko unijo, kar bi pomenilo, da bi ta pogajanja ponovno zagnali. To bi lahko pomenilo, da bi lahko v naslednjih letih postala članica EU še tretja nekdanja jugoslovanska republika. Pri tem se morajo Slovenija in aktualni slovenski politični akterji zavedati, da je to priložnost in izziv.

Potrebno je, da Slovenija ostane prva južno-slovanska država v Evropski uniji in da pri tem ne pustimo, da nas druge države prihitijo.

Doniraj

20 KOMENTARJI

  1. Balkane spada v EU.

    Tako trdim in pri tem ostanem.

    Tudi za Slovenijo se je govorilo, da bo kot najrazvitejša dežela potegnila Balkan iz dreka, pa se je zgodilo, da je Balkan njo potegnil za seboj.

    Vsaj v EU bi rad imel mir pred Balkanom in balkanci.

  2. Šarec, ki menda ima korenine v Makedoniji, se skupaj s poslanko Jovevo, ki tudi korenini v Makedoniji, sta že v VOLILNI kampanji, na zadnjih volitvah za EU poslanko, imela v programu za glavno točko naše vlade, da pride Makedonija, čim prej v EU.

    Zgleda, da sta pri tem, uspela Šarec in Joveva. Kaj je sa Slovenijo dobro, pa njima sploh ni pomembno.

    Macron, pa mi deluje, kot neodrasel fantek. Je pa res, da je Merklova “z odpiranjem vrat”, Evropo pomagala poteptati.

    • Kraševka, Macron je res neodrasel fant, sicer ne bi servisiral stare mame.

      Tudi sicer ne obvladuje Francije, ki bo zaradi njega nehala biti Francija, kakršno smo poznali, kar je škoda za celo Evropo.

  3. Osmansko cesarstvo je bilo trdno kot skala, ko je temeljilo le na plemenski ureditvi in šeriatskem pravu. Postalo pa je opotekajoče, ko so pritekali vzorci iz Balkana. V času prodora Srbov v istambulsko čaršijo in z njimi ” navike”, pa je hitro shiralo. Dobro bi bilo, ko bi evropski politiki malo pobrskali po zgodovini in se od tam kaj naučili.
    Sicer pa komur so stvari kaj jasne bo podpiral vse konzervativne napore in ljudi, ki želijo ohraniti to izobilje miru in materialnega blagostanja, ki ga imamo sedaj. Na tem mestu in krajih še nikoli ni bilo tako lepo, kot je sedaj.

  4. S Trumpovo egocentrično zunanjo in obrambno politiko “USA first!” se je javnostim znotraj EU razkrila vsa neodgovornost večine evropskih držav za lastno varnost ter nemotiviranost za izpolnjevanje dogovorjenih deležev nacionalnih BDP za lastno vojsko. Pri tem niti gospodarsko in socialno bogata Nemčija s komaj 1,2 % BDP za svojo menda precej slabo organizirano vojsko nikakor ne more biti nikomur zgled.
    Logično je torej, da zlasti po izstopu evro-atlantske velesile VB oz. Združenega kraljestva prevzema večji in odločilnejši vpliv znotraj EU prav Macronova Francija, saj je edina jedrska sila znotraj EU, ki pa je za razliko od gospodarsko-ekološko-vojaško preračunljive Nemčije z zadostnim številom jedrskih elektrarn poskrbela tudi za enako pomembno dolgoročno energetsko neodvisnost in trdnost. Ni naključje, da prav Macron govori kritično o neučinkovitem obrambnem zavezništvu Nato ter vztrajno ponuja kot boljši nadomestek novo evropsko vojaško zavezništvo, znotraj katerega bi imela na osnovi doslej zgrajenih in razvitih vojaških kapacitet prvo besedo brez dvoma Francija.
    Kje se v teh mednarodnih strateških zunanjepolitičnih, varnostnih in obrambnih premikih ter spremembah giblje in skuša varno umestiti slovenska zunanja in obrambna politika, najbrž v času mrtvoudnega brezvladja Šarčeve vlade in Cerarjeve zunanje politike v odstopu nikogar ne vznemirja? Dalj časa ko bomo trpeli politično, zunanjepolitično in diplomatsko brezvladje, manj dejavno in avtonomno se bomo lahko vključevali v mednarodne strateške premike, manj si bomo lahko zagotovili primernih zavezništev in zaveznikov ter bolj bomo izpostavljeni polaščevalskim imperialističnim interesom sil izven skupnosti držav EU in evro-atlantskega obrambnega zavezništva Nato (Ruska federacija, Turčija, Kitajska …).

    • Težko bi verjema Macronu, da vi pripravil skupno EVROPSKO OBRAMBO, saj še svojo državo ne popolnoma obvlada. Mislim, da so ga doma celo “rumeni jopiči” potisnili v kot.

      Zelo pomembno je, da pride v vsaki državi, na najvišje mesto – SPOSOBEN ČLOVEK.

      EU, bi veliko naredila že s tem, da ne bi onemogočala držav, ki branijo svojo OČETNJAVO.
      To se v zgodovini vedno počeli vsi državniki, kralji in CESARJI. Varovati ozemlje in državljane, je bilo od vedno sveto.

      Ta, ki hoče podreti MEJE Evrope, krši ZAKONODAJO in bi moral biti kaznovan. Sorosa, pa bi morali spoznati kot ZLOČINCA, ker bo povzročil RAZPAD Evrope, ki so ji včasih rekli KRŠČANSKI SVET.
      Vsekakor bi morali razlikovati, kdo se BRANI in kdo NAPADA. Mislim, da veliko državnikov tega danes ne razume.

      Ali je Macron povedal, pred kom bi se Evropa branila?

  5. Makaron bi kot Napoleon vladal Evropi. To ni EU v katero smo vstopili. EU je bila uspešna dokler je imela le skupni trg, ko pa se je začela vmešavati v notranje zadeve članic so se začeli prepiri. VB je prva odšla, verjetno bo še kdo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime