Evropa stavi na električne avtomobile, kar pa ni nujno dobra novica za okolje

POSLUŠAJ ČLANEK
Če gre verjeti do sedaj sprejetim strategijam, potem v Sloveniji po letu 2030, podobno kot v več kot 20 drugih državah po svetu, ne bomo mogli več kupiti novega avtomobila z motorjem na notranje izgorevanje. Leta 2035 pa naj bi se to po zdajšnjih napovedih zgodilo tudi na ravni celotne EU.

Štirinajst (oziroma devet) let pred tem rokom pa je že jasno, da države, ki si želijo doseči ta cilj, čaka še veliko dela. Obenem zares privlačnih električnih avtomobilov, ki bi bili cenovno konkurenčni dosedanjim tehnologijam, še ni.

Vprašljiva je tudi sama okoljska sprejemljivost električnih vozil. Po nekaterih študijah naj bi bil namreč končni ogljični odtis električnega vozila prav tako visok oziroma še višji kot pri tistih z dizelskim oziroma bencinskim motorjem.

Kljub tem pomislekom pa naj bi bila drastična opustitev splošne rabe fosilnih goriv v avtomobilih edina možnost, če želi EU res doseči ničelne izpuste ogljikovega dioksida do leta 2050.

So norveški cilji primerni tudi za druge?


Pri sledenju zadanim ciljem vse države niso enako uspešne. Na pot brezemisijske vožnje je do sedaj najodločneje stopila Norveška, kjer je bilo po podatkih Norveškega združenja za cestni promet (OFV) lani med vsemi na novo registriranimi avtomobili kar 53,4 odstotka električnih vozil. Leto prej pa so ti predstavljali že 42,4 odstotka vseh registracij.

Toda Norveška je ena najbogatejših držav na svetu, zato si prebivalci takšna vozila bistveno lažje privoščijo. Vožnja z njimi pa je smiselna tudi zaradi tega, ker je Norveška z vodotoki izjemno bogata država, strmi padci njihovih rek pa nadvse primerni za gradnjo hidroelektrarn. Zato je ogljični odtis njihove elektrike med najnižjimi na svetu.

Povsem drugače je v južneje ležečih evropskih državah, kjer ugotavljajo, da se podnebni račun, ki bi utemeljeval vsesplošno uporabo električnih vozil, trenutno še ne izide.

Stroga pravila za bencinske motorje


Evropska politika je električne avtomobile uvrstila med tiste z ničelnimi emisijami CO2, medtem ko pri tistih z bencinskim ali dizelskim motorjem meri njihove dejanske izpuste. Povprečne emisije tega plina smejo tako dosegati le še 95 gramov CO2 na prevoženi kilometer. Leta 2030 pa se bo ta meja spustila zgolj na 66 gramov (WTLP).

To pomeni, da bodo takrat avtomobili lahko porabili le še 2,2 litra dizelskega goriva oziroma 2,6 litra bencina na 100 kilometrov. Takšne avtomobile pa je v praksi nemogoče izdelati, zato bodo morali prodajalci prodati več električnih vozil oziroma vsaj delno elektrificirati vse svoje dosedanje modele.

Morebitni kršilci bodo seveda deležni sankcij, ki se jim skušajo proizvajalci izogniti tako, da si odpustke kupujejo pri uspešnejših podjetjih, kot je Tesla.

Toda takšen način zmanjševanja izpustov, kot si ga je zadala evropska politika, prinaša s seboj številne nerazumljive paradokse.

Žalosten konec za mestne malčke


Dodatno tehnologijo je trenutno razumljivo najtežje prodati v majhnih avtomobilih, katerih cena lahko v tem primeru hitro doseže dvajset evrskih tisočakov. Marsikdo tako ugotovi, da si lahko zgolj za nekaj tisočakov več kupi večji in udobnejši avtomobil. Ki pa je v tem primeru tudi težji, zato za svojo vožnjo nujno porabi več energije kot manjši in lažji avtomobil.

Nova pravila tako povzročajo, da proizvajalci s trga množično umikajo manjše avtomobile, kot so Opel Adam in Karl, Citroën C1, Peugeot 108 ter Ford KA+. Nekaterih od njih v kratkem tako sploh ne bo mogoče več kupiti. Namesto njih pa raje spodbujajo prodajo večjih in dražjih modelov s hibridno tehnologijo. Nekateri malčki, kot sta Volkswagnov UP! in Škoda Citigo, naj bi na trgu še naprej ostala, vendar zgolj kot nišna in razmeroma draga električna avtomobila.

Umazana proizvodnja baterij


Enačba Evropske unije ne upošteva tudi, da zgolj proizvodnja baterija za enega najbolj priljubljenih električnih avtomobilov, Teslin model 3, onesnaži ozračje z 11 do 15 tonami CO2. To pa po preračunu, ki so ga opravili na münchenskem inštitutu Ifo pomeni, da avtomobil ob desetletni življenjski dobi baterije in letno prevoženimi 15.000 kilometri v povprečju izpusti med 73 do 98 gramov CO2 na kilometer. Ob upoštevanju ogljičnega odtisa nemških elektrarn pa se izpusti povečajo na območje med 156 in 181 grami CO2 na prevoženi kilometer. To pa so že znatno večji izpusti, ki jih ob tem imajo primerljivo veliki konvencionalni avtomobili znamk Audi, BMW in Mercedes.


Mercedes C200 z dizelskim motorjem ima v Nemčiji manjši ogljični odtis od električne Tesle model 3


Zato bo za zeleni prehod nekoč v prihodnosti nujno, da bo t. i. brezemisijske avtomobile tudi v resnici poganjala elektrika iz obnovljivih virov, tako kot se do sedaj to dogaja na Norveškem. Nujna bo tudi 100-odstotna reciklaža odsluženih baterij.

Električna vozila so primerna zlasti za mestno mobilnost


Glede na vse spremenljivke je v tem trenutku še najbolj smiselno spodbujanje uporabe električnih vozil v mestnih središčih, kjer bi njihova prevlada močno izboljšala kakovost zraka. Pri ostalih vozilih pa bi bilo morebiti smiselneje, če bi se raje osredotočili na maso in samo velikost vozil. Manjši in lažji avtomobil s težo okoli 1.000 kilogramov je namreč v vseh ozirih okolju prijaznejši od velikih 2,5-tonskih električnih "zverin". Pa čeprav evropski birokrati in številni okoljevarstveniki menijo drugače.

Obenem bo takšna politika tudi močno podražila dostop do avtomobila za vse segmente prebivalstva, zaradi česar bodo v naslednjih letih številni Evropejci ugotovili, da si individualne mobilnosti ne morejo več privoščiti. Prav to pa je ena od stvari, ki je najbolj zaznamovala razvoj Evrope po drugi svetovni vojni, kar utegne v prihodnosti povzročiti hude družbene konflikte.

Tudi v Sloveniji, kjer so lansko leto trgovci prodali (za povprečnega slovenskega kupca še predragih) 1.634 električnih vozil.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike