Evropa brez krsta tone v malodušje in izgublja istovetnost

Sprejem krsta je pogumno dejanje vredno moža, ki se s polno prisebnostjo odloča za nekaj dokončnega; je odločitev žene, ki se ne boji sprejeti nase vseh posledic odločitve za Kristusa.

Tak je bil tudi Jezusov krst. Odločno je stopil v reko Jordan in sprejel krst po rokah Janeza Krstnika. Pri tem ni šlo za nič zunanjega, za ljudem všečno dejanje, za obred brez usodnih posledic. Ko je bil Jezus krščen, je javno pokazal, komu pripada, nebeškemu Očetu. In glas iz nebes je potrdil to Jezusovo odločitev. Odslej je bila njegova jed, kot je rekel v pogovoru s Samarijanko, da izpolni Očetovo voljo.

Krst, bratje in sestre, ni obred, s katerim bi predvsem nadaljevali družinsko izročilo, ni kaka ohlapna povezava z večinskim prebivalstvom, ki se prišteva h krščanstvu, pač pa je krst osebna odločitev za življenje s Kristusom in po njegovem nauku.

Tako bi morali razmišljati zlasti takrat, ko gre za krst naših otrok. Posebej očetje bi morali ob rojstvu otrok izkazovati odločnost, da hočejo svoje otroke krstiti. To je, kot sem rekel v začetku, dejanje vredno moža, ker pomeni izbiro. Moža nevredno je, da niha, ker ne ve, kaj bi, zato odlaša tudi s krstom svojega otroka in se zateka v popolnoma zmotno razlago, da bo odločitev za krst prepustil svojemu otroku, ko bo ta odrasel.

Samo staršem

Bog staršem, in samo staršem, zaupa najbolj usodne odločitve glede njihovih otrok. Poudarjam: samo staršem. Prva v vrsti takih odločitev je, da starši otroku s polno odgovornostjo podarijo življenje; se odločijo, da bodo orodje v rokah Stvarnika, ki bo po njih ustvaril novo življenje. Zakaj starši pri odločitvi, ali bodo posredovali življenje ali ne, navadno ne omahujejo. Ker so prepričani, da je življenje največji dar in da je zato neskončno bolje biti, kot ne biti, obstajati, kot ne obstajati.

In tako kot so starši po naravi stvari prepričani, da je dobro roditi otroka, so prepričani tudi o tem, da ni dovolj, če nad svojim otrok izrečejo ljubkovalne besede, kot na primer: ti si moj otrok, ti si moje najdražje bitje, ti si moja hči, ti si moj sin, ti si moje vse, ti si moj zlati otrok. Starši po notranjem nagibu, ki jim ga v vesti, v duhu, narekuje Bog Stvarnik, vedo, da za njihovega otroka ni dovolj, da pripada samo njim, da otroku ne zadostuje, da ga varuje samo njihova očetovska in materinska ljubezen. Starši vsaj slutijo, da se mora tudi nad njihovim otrokom zaslišati glas z neba: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.« To je namreč resnica krsta.

Tako kot starši avtonomno odločajo, da bodo otroku podarili življenje, in o tem ne sprašujejo otroka, ker ta takrat še ne obstaja, tako tudi starši v službi posredovanja božjega življenje odločajo popolnoma samostojno. To pristojnost imajo od Boga. Bog jim daje mandat, da odločajo o rojstvu in o krstu svojega otroka.

O tem, ali starši smejo krstiti otroka, ne sprašujejo nikogar; nihče jih nikoli ne more poklicati na odgovornost, če so dali krstiti otroka, ko ta še ni vedel za pomen krsta. Krst je namreč eno od dveh temeljnih dejstev: s telesnim rojstvom smo rojeni za nekaj desetletij zemeljskega življenja, s krstom pa smo rojeni iz Duha, prerojeni za večnost, za večno dediščino.

In za oboje, za obe ravni življenja, za rojstvo za ta svet in za rojstvo za nebesa, starši odločajo absolutno samostojno. Obe rojstvi sta namreč dve dejanji iste bitnosti – življenja, dveh etap v enem: časne in brezčasne. Življenje je v resnici eno, različni sta le dve ravni in dve etapi bivanja. Zato imajo tisti, ki podarjajo življenje, torej starši, mandat za obe ravni in obe etapi. To dvoje bitno ne more biti ločeno.

 Podariti ali odvzeti življenje

Tako kot je med ljudmi danes vse več omahljivosti, ali naj posredujejo življenje, ali naj sploh rodijo več otrok, je vse bolj razširjena tudi omahljivost, zakaj naj bi krstili svoje otroke, ali ne bi tega prepustili njim, za čas, ko bodo o sebi samostojno odločali.

Psihološko ozadje omahljivosti tiči v nerazsodno veliki uporabi kontracepcijskih sredstev in predvsem v množičnih splavih.

Sodobni pari pogosto nihajo med podaritvijo življenja na eni strani ter kontracepcijo in splavom na drugi strani. Oboje dajejo na tehtnico kot dvoje enakovrednih stvari, kar je ontološko nedopustno, ker je neresnično.

Sodobni pari pogosto nihajo med podaritvijo življenja na eni strani ter kontracepcijo in splavom na drugi strani. Oboje dajejo na tehtnico kot dvoje enakovrednih stvari, kar je ontološko nedopustno, ker je neresnično.

Ne pozabimo: splav, kakor se izvaja danes, je nadomestek za vojno, je zakulisna vojna, da milijoni, ki bi lahko živeli, ne živijo, da nam, ki nam je bilo »dovoljeno« živeli, ni treba deliti dobrin s tistimi, ki smo jih legalno usmrtili.

Krst daje človeku možnost, da sprejme svojo življenjsko usmeritev, da po krstu dobi temeljno identiteto, kdo je in kaj je cilj njegovega življenja. Krst je s tem tudi civilizacijsko dejanje, da krščeni ljudje vedo, kakšno družbo naj izgrajujejo, po katerih etičnih merilih naj presojajo osebna dejanja in ravnanje institucij. Nadomestila za krst ni, zato je kriza Evrope, ki podcenjuje krst, temeljna, ontološka. Evropa brez krsta izgublja svojo istovetnost, zato se drobi v množico individualnih pobud, ki jih ničesar več ne povezuje. Zavrnitev krsta je bila naprej nazorska, idejna, končala pa se bo s fizičnimi posledicami, kot bomo videli v nadaljevanju. Brez krsta bomo Evropejci vse bolj podobni tropu ovac brez pastirja, brez zavetja pred volkovi, notranje zbegani in vse bolj bolni.

Evropa brez krsta izgublja svojo istovetnost, zato se drobi v množico individualnih pobud, ki jih ničesar več ne povezuje.

Utopljenci v malodušju

Prav to, o čemer govorim sedaj, je eden od razlogov, da je Drama SNG januarja 2013 postavila na oder klasično tragedijo, Shakespearovega Hamleta. Eduard Miler, režiser te zadnje postavitve Hamleta, želi Hamleta predstaviti kot opomin javnosti, da je defetizem intelektualcev, pa tudi širših množic, simptom našega časa.

Beseda defetizem pomeni malodušje. Ljudje danes tonemo v malodušju. Poglabljata ga  brezposelnost, pomanjkanje perspektiv, tiha grožnja mladim, da postajajo izgubljena generacija, na eni strani, in odsotnost vere, zaupanja v Boga, umanjkanje krsta, izguba pripadnosti Kristusu, da bi lahko ne glede na vse ohranjali veselje in upanje, na drugi strani.

Hamlet je veliki defetist, prežet z malodušjem in zato omahljivec. Nobena priložnost, ki se mu ponudi, se mu ne zdi prava, zato čaka in odlaša. Dela tako, kot ravnajo vsi omahljivci.

Hamlet ni zmožen dejanja. Tako tudi nikoli ne razčisti svojega odnosa do Ofelije. Pred njo je zdaj kot fant, ki ji obljublja ljubezen, potem kot prostak, ki jo spričo namigovanj spravlja v zadrego. Hamlet nikomur ne pripada, zato je kronični defetist, ki povzroča globlje in globlje zaplete, zaradi katerih sledijo novi zločini in blaznost. Nazadnje tujec, norveški princ Fortinbras, na povratku s Poljske, brez boja zavzame Dansko.

Ali sodobna Evropa ne stopa po tragični Hamletovi poti? Ali ni Hamlet ime za Evropo danes? Ali ni morda tudi Fortinbrans pred vrati?

Sprejem krsta in življenja iz njegove milosti je vedno prerojenje. Prerok Izaija ga opisuje z besedami: »Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil se nanj svojega duha. Zvesto bo delil pravico, odprl bo slepim oči in postal luč narodom.«