Evangelist Marko in dopust

p. Jona Vene
8

Današnja božja beseda, današnji evangelij, je iz Markovega evangelija. Če bi zdaj odprli Sveto pismo in bi ga listali, dokler ne bi prišli do evangelija po Marku in nato začeli na glas brati, bi v nekako 45 minutah prebrali celoten evangelij. Tako zelo kratek je.

Poznamo Mateja, Marka, Luko in Janeza, vendar je Marko tisti, ki naj bi prvi napisal evangelij. Matej in Luka pa ga kopirata – večino svojih evangelijev sta tako kot »dobra učenca« prepisala od Marka.

Pravijo, da sta Markova mati in oče tista, ki sta takrat živela v Jeruzalemu, in da se je morda prav v njunem domu zgodila zadnja večerja. Vse to so zanimivi podatki, teorije in govorice …

A kaj je resnica? Kaj je tisto, kar je pomembno za nas, za sodobnega človeka kakšnih 2000 let kasneje?

Poglejmo širšo zgodbo današnjega odlomka.

Smo na začetku Jezusovega delovanja med ljudmi. Janez Krstnik je bil prijet in usmrčen. Ubiti ga je dal Herod, ker je to obljubil svoji pastorki. Janezovi učenci so prestrašeni. Kaj bo sedaj, ko voditelja ni več med nami, kdo nam bo pridigal in nas vodil v življenju? Toda vsi, ki so dobro poznali Janeza, so vedeli, da je on v bistvu kazal na Jezusa, saj je bil Janez sam tisti, ki je rekel: “Glejte, Jagnje Božje,” ko je Jezus prihajal. In njegovi učenci so mu bili zvesti, zvesti vse do konca in še celo kasneje, vendar so vedeli, da je Janez prišel na svet zato, da bi pokazal na Mesijo, dolgo pričakovanega Mesijo, ki bo spremenil usodo vsega sveta.

In Jezus nam preprosto vzame vse, čisto vse. Tako preprosto.

In tako se začenja današnji evangelij. Je precej kratek. Apostoli so bili zbrani skupaj z Jezusom in Jezus jih je učil, jim pridigal in jim govoril … Kaj točno jim je govoril, ne vemo, vemo le, da je to počel. Marko nikoli ne pove, o čem je Jezus pridigal. Zelo redko reče: “Jezus je rekel to, to in ono.” Postavil bo nekakšno situacijo, nato pa bomo ugibali: kaj to pomeni za razumevanja Jezusa in razumevanje vloge Markovega evangelija …

Za zdaj imamo pred seboj dvanajst ribičev, morda eden ali dva nista bila ribiča. In Jezus jih je poslal same gor v Galilejo, da bi oznanjali prihod Mesije, prihod novega sveta in vse to.

In pošiljal jih je po dva. Mislim, da jih je poslal po dva, kajti če bi jih poslal po enega, se nihče ne bi vrnil. Verjetno bi posamezniki izgubili upanje. In šli so ven, dva po dva. Tako se v današnjem odlomku dvojice vrnejo.

Bog je ubog, Bog je potreben, Bog je ranljiv. Zato je lahko ljubezen.

Niso imeli denarja. Niso imeli dveh kompletov oblačil. Niso imeli niti palice za hojo. Pravzaprav niso imeli ničesar, razen sebe. In to je začetek spreminjanja sveta.

To je neverjetno, ko pomislimo, kako bi se tega danes lotili, kako bi to organizirali. Najprej bi se odločili, da bomo začeli organizirati prihod Mesije po vsem svetu. Nato bi naredili veliko nabirko in skušali pridobiti čim več denarja, dobili bi najpametnejše in najsposobnejše ljudi, poskrbeli bi, da bi bili teološko trdni itd. itd. itd., ker to so ljudje, ki bodo gradili novi svet.

In Jezus nam preprosto vzame vse, čisto vse. Tako preprosto.

Kaj hoče s tem Marko povedati? O tem razmišljajte naslednji teden. Kaj hoče Marko povedati?

Morda preveč kompliciramo, da bi razumeli pomen Mesije, ali da bi lahko financirali ta projekt, ki naj bi rešil svet. Logično, kajne?

Toda to ni Božja pot. Bog je ubog, Bog je potreben, Bog je ranljiv. Zato je lahko ljubezen.

To je Bog, ki se ga nekoliko bojimo. Všeč nam je tisti tam zgoraj v nebesih, ki sodi, ali so dobri fantje dobri in slabi fantje slabi in bodo šli v pekel. Vendar to ni Jezusov Bog. To je Bog, ki smo si ga morda izmislili zaradi lastnih strahov ali iskanja neke varnosti.

Kajti vse, kar Jezus je in ima, je nič. “Sin človekov nima kam položiti glave.” Sin človekov, torej Mesija, nima kam položiti glave.

Kakorkoli že, učenci odidejo in rečeno jim je: “Pojdite po domovih ljudi in jim povejte, kaj ste videli.”

In Jezus, ne vemo, kam je šel, vendar ne gre z njimi. Voditelj ne gre z njimi, sami so …

Bolj ko razmišljajo o tem, bolj se sprašujejo o tem.

A se ne sprašujejo predolgo, saj se vrnejo, in namesto da bi bili prestrašeni in zgroženi, so resnično srečni. Imeli so se čudovito.

Šli so k ljudem. Sprejeli so jih popolni neznanci. Ostali so nekaj tednov, po dva in dva, v vsakem od teh domov. Niso naleteli na noben odpor. Srečali so se z veliko upanja. Vrnili so se in komaj čakali, da to povedo Jezusu, kar je začetek današnjega evangelija.

Apostoli so se zbrali skupaj z Jezusom in poročali o vsem, kar so storili in učili. In potem je bil Jezus tako vesel, da jih je vse videl nazaj. Rekel jim je: “Učenci so se vrnili k vam, da bi se naučili, kaj je bilo treba storiti, ‘Pojdite sami na samoten kraj in si malo odpočijte.'” Odšli so na umik. Saj veste, kako hodimo na odmike, na počitnice in dopuste, se za nekaj časa odmaknemo od dela, začnemo obnavljati svojo energijo, svoje sposobnosti, in smo skupaj.

In seveda bi bil tam tudi Jezus, ki bi jih učil in jim pridigal ter jim povedal vse stvari, ki jih morajo storiti na svojem naslednjem potovanju itd. In to je način, kako je to načrtovano. To je dober načrt, ki ga podpira tudi Jezus sam: pojdite na miren, zapuščen kraj.

Vendar ko so Jezus, čoln in učenci pristali, kaj so našli?

Pet tisoč ljudi, ki so čakali, samo čakali. Zdaj bi si mislili, da bo Jezus precej jezen, saj bi bili tudi mi, če bi se odpravili na umik in bi nenadoma vsa ta skupina ljudi kričala in jokala ter želela biti postrežena.

In mi bi rekli: “No, pozneje ali naslednji teden ali v torek popoldne ob treh bom tam, vse, kar potrebujete, vam bom dal.” Toda Jezus jih pogleda in se počuti grozno, žal mu je za njih. Sočustvuje z njimi, saj so kot ovce brez pastirja, kot pravi.

In kaj naredijo? No, umik, dopust se je izjalovil. Čas za počitek se je iztekel. Vse je izginilo.

Jezus pravi: “Hočejo, da poskrbimo zanje. Mi bomo poskrbeli zanje.” In to tudi stori. In vsi sedijo na travi, vseh pet tisoč, in Jezus začne učiti in pridigati ter biti z njimi. In seveda sem prepričan, da bi vsi radi vedeli, kaj je govoril in kako se je tega lotil in ali si je delal zapiske, da bi jih lahko uporabili pri svojih prizadevanjih za poučevanje in pridiganje in vse to. Vendar ni bilo zapisanega ničesar, ker se Marku ne zdi pomembno, kaj je Jezus rekel. To se zdi nenavadno, kajne?

Toda če bi se mu zdelo pomembno, kaj je Jezus rekel, bi to zapisal. Toda to, kar je rekel, je bilo nekaj povsem drugega.

Pridigamo tako, da smo drug z drugim. Tako pridigamo. Ne pridigamo nauka. Če hočemo nekoga, ki ga imamo radi, zares prepričati, naj postane z nami eno v tej čudoviti družini, v tej novi Božji družini, ne iščemo programov, ne iščemo čudovitih bitij, ki nas bodo dvignila. Iščemo prijateljstvo. Iščemo, da bi se usedli z ljudmi, ki imajo toliko težav, kot jih imamo mi. In Jezus, Jezusova navzočnost je tista, ki jih potegne iz njihovih strahov in iz njih počasi in postopoma naredi ljudi, ki se pogovarjajo drug z drugim na tem praznem in zapuščenem kraju na drugi strani Galilejskega jezera.

Vemo, da bistvo Jezusovega sporočila ni dogma, ni učenje. Nima nobene zveze z obvladovanjem novega načina življenja. Povezano je le z eno stvarjo, in sicer z novim načinom ljubezni. In kaj je ta novi način ljubezni? Ne gre za to, kar nam Jezus govori ali želi, da počnemo. Nov način ljubezni je: ljubi me, bodi z menoj, hodi z menoj. Tukaj bom, ne samo zdaj, ne samo naslednji teden, ampak bom tukaj vse dni, vse do konca sveta. Tukaj sem, da bi se lahko učili, da, vendar ne iz knjig.

Učiti se morate drug od drugega. Učiti se morate iz vaše medsebojne prijaznosti, skrbi drug za drugega, ljubezni drug do drugega. Ne smete kopičiti knjižnice. Ustvariti morate svet, v katerem se bodo ljudje enkrat za vselej počutili eno z drugimi, eno z Bogom, eno s svetom.

In zato Jezus v Markovem evangeliju ne pridiga toliko, ampak umre na križu, saj je smrt na križu največja žrtev, ko daš vse svoje življenje temu, v kar verjameš.

Nekoč so mi rekli, da grešiti pomeni nikoli ne ljubiti.

In od takrat naprej križ, namesto da bi postal sovražen predmet uničenja najhujših ljudi, postane nova pot k novemu življenju, življenju v ljubezni, življenju z Bogom in življenju drug z drugim.

Morda so najboljše lekcije, ki se jih naučimo od Marka, te: da je branje pomembno, da pa je razumevanje z glavo še pomembnejše. Vse, kar počnemo pri liturgiji, v knjigah, v šolah, vse to so dobre stvari, ki jih moramo še naprej početi.

Vendar si moramo zapomniti: če se ne učiš ljubiti, ne sodeluješ v igri. To se sliši kruto, toda če se ne učite ljubiti, tega ne boste nikoli razumeli in lahko se izjalovite.

Druga stvar, ki jo morate razumeti, je ta: to je prostor samo za grešnike. Jezus ni umrl za nikogar drugega, razen za grešnike. Zato moramo vsi biti grešniki.

Kdo je grešnik?

Nekoč so mi rekli, da grešiti pomeni nikoli ne ljubiti. Gre za pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje seganja v roke in skrbi.

Kaj smo torej mi?

Mi smo odpuščeni grešniki. In odpuščeni smo vsak dan in ne samo enkrat.

In tukaj smo, da se učimo iz ponižnosti, iz skrbi za druge ljudi, iz združevanja z upanjem, Božjim upanjem, z vero, Božjo vero, in z ljubeznijo, Božjo ljubeznijo do vseh nas.

In tako ljudje nadaljujejo in nadaljujejo in nadaljujejo. Rečemo, koliko kristjanov imate letos in koliko je tega in onega. Vse to so številke na tabli.

Kar se dogaja, je to, kar pravi Jezus: “Nikoli vas ne bom zapustil. Z vami bom vse dni, vse do konca sveta.”

In to je edina resnica, ki ji sledimo: hoditi z njim, kamorkoli nas pelje, živeti z njim na način, kot živi, in se učiti ljubiti z njim na način, kot ljubi. In to je naše življenje.

Biti učenec pomeni slediti učitelju, toda naš učitelj je ponižni mali tesarjev sin iz Nazareta, ki je spremenil ves svet.

8 KOMENTARJI

  1. Vprašanje je, če Marko ni zares zapisal, kar je govoril Jezus. Ko je krščanstvo postalo uradna religija v Rimskem imperiju (Imperum Romanum), so evangelije priredili potrebam oblastnikov, ki so ustoličili novo vero. Jezusov nauk je bil radikalno duhoven, namenjen resničnim iskalcem Boga, ki so se bili pripravljeni odreči vsemu, da bi našli Boga. Takšna radikalna religija je bila seveda neprimerna za potrebe oblastnikov, usmerjenih v ta svet. Zato je bilo treba Jezusov nauk prilagoditi potrebam običajnih ljudi.
    Obstajala naj bi tudi neskrajšana verzija evangelija po Marku (https://www.gotquestions.org/Secret-Gospel-of-Mark.html), ki pa se je izgubila ali je morda kje ohranjena in skrita. Prav tako naj bi obstajali drugi, nekanonski evangeliji, ki naj bi vsebovali Jezusova učenja, ki jih v uradnih evangelijih ni.
    https://gospel-mysteries.net/lost-gospels.html
    Je pa dejstvo, da ima Jezusovo učenje, kolikor ga je znano javnosti, veliko podobnost s hinduizmom, zlasti kar zadeva tega, da je Bog ljubezen. Starozavezni bog Jahve, je nekaj čisto drugega, je zloben in maščevalen bog in je kot tak očitno antropomorfen. Njegovo učenje je bilo zob za zob in oko za oko, kar je v radkalnem nasporotju z Jezusovo maksimo: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe. Judovska duhovščina, ki je zahtevala Jezusovo smrt, je najbrž tudi iz tega razloga nasprotovala Jezusu.

  2. Ja, med ljudi, tudi z mediji, toda oseben zgled in stik, to velja.
    “Uspeh” političnega kriminala, kadar se to zgodi, je rezultat prevlade onesnažene družbe, duha… in domnevna ogroženost za onesnaženost narave, je proti temu duhovnemu onesnaženju malenkostnega pomena.

  3. “……toda naš učitelj je ponižni mali tesarjev sin iz Nazareta,…
    ———————————-
    Veliko je primerov napačnega prevajanja biblije. Tako naprimer beseda tesar, za katero eni menijo , da je nepravilno prevedena. Jožef naj bi bil izučen obrtnik.
    Najznamenitejši ponesrečen prevod je prevod Izaijeve hebrejske besede “mladenka” (almah) v grško “devico” (parthenos).
    Zdaj razumete, zakaj je bila Jezusova mati devica!

    Pa brez zamere.

  4. “Pravzaprav niso imeli ničesar razen sebe. In to je začetek spreminjanja sveta.”

    “Biti učenec pomeni slediti učitelju, toda naš učitelj je ponižni mali tesarjev sin iz Nazareta, ki je spremenil ves svet.”

    BRAVO!

    • Pravijo, da so skoraj vsi vladarji spreminjali svet, le tako, da so si roke umazali s krvjo.

      Kristus pa je spremenil svet le z DOBRIMI nauki in dobrimi DELI – in ni nikor ubil, ali pa vrgel v “BREZNA”, kot mnogi revolucionarji.

      Njegovi NAUKI so tudi po 2000 letih, še kako pomembni in uporabni.
      Koliko let bodo živele ZAPOVEDI “Vrednot EU-Komisije”, pa je vprašanje ?

  5. fantje slabi in bodo šli v pekel. Vendar to ni Jezusov Bog. To je Bog, ki smo si ga morda izmislili zaradi lastnih strahov ali iskanja neke varnosti.

    G. Jona, tudi to je naš Bog niso samo naše bedne predstave..

    Mr 9,43
    Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.

  6. Spoštovani pater Jona, hvala lepa za čudovito besedilo!
    Spoštovani gospod Ostrovrhar, glede krutosti starozaveznega Boga nimate prav. T. i. talionsko načelo (zob za zob,…), ki so ga Izraelci prevzeli od Hamurabija, je predstavljalo zmehčanje prejšnjih drastičnih kazni – zgornja meja kazni se je znižala na največ “ena na ena”! Kaznovalni standard je bil torej nižji kot pred tem. V branje iz Stare zaveze med drugim predlagam tudi preroka Ozeja.

  7. Kdor misli in dela le s svojimi močmi, rokami, bo nazadnje ostal praznih rok in razočaran.
    Življenje je rodovitno, kadar je prežeto z božjim- nečem večjim od človeškega dela in muma. Potem napreduje v smislu bivanja. TO JE ŽIVA PITNA VODA – JEZUSOVA BOGOČLOVEŠKA LČJUBEZEN V SVWETEM DUHU.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime