Zadnja izvedba največjega glasbenega tekmovanja na svetu je v enem zamahu dosegla več kot bi se zdelo na prvi pogled mogoče. Uveljavila je nov sistem glasovanja, ki je povzet po švedskem modelu, s tem je prvič zmagala pesem, ki ni bila favorit ne žirije ne gledalcev.
Po nesreči je bila to ravno Ukrajina, ki je – ravno tako po nesreči – premagala Rusijo. In to s pesmijo z zelo globokim, tudi političnim sporočilom. Ne glede na to ali je šlo za naključje ali za skrbno preigrano igro kalkulacij, letošnji Eurosong je povedal več kot bi si morda želeli.
Krim nekoč in danes
Rusi so vsekakor prepričani, da so si zmago zaslužili oni. Dobili so največ telefonskih glasov, kar pomeni, da so oni ljubljenci občinstva. Zmago so jim odnesle žirije, ki so jih prvič uvedli v taki obliki. No, pa da ne boste mislili, da se Rusi zelo žrejo zaradi tega. Eurosong je pač zabavno tekmovanje, na katerem so tudi oni (natančneje Dima Bilan in Jevgenij Pljušenko) doživeli svojih pet minut slave. Malce bolj jih je zbodla tematika zmagovalne pesmi.
Ukrajinska pevka Jamala (beri [dž]) je pesem 1944 posvetila svoji babici in izgonu krimskih Tatarov v tem letu. Avtor: Josif V. Džugašvili. Ne pesmi, pregona, da ne bo pomote. Pesem ima političen podton, čeprav je umaknjen daleč v zgodovinsko preteklost. Zato so pri EBU celo razmišljali, da bi Jamali prepovedali nastop.
Ruska reakcija na ukrajinsko zmago ni bila pretirano ostra, kar morda pomeni, da zadeve ne je jemljejo preveč resno, ali pa med grehi Stalina in svojo zasedbo ne vidijo nobene podobnosti.
Hrvaška = Srbija
Pesmi s političnim ali ideološkim sporočilom imajo na Eurosongu dolgo tradicijo. Konec koncev je celotna prireditev ena sama ideologija. Težava je v tem, da je Rusija pred dvema letoma okupirala in priključila prav polotok Krim, kar Tatarov ni posebej razveselilo.
Ruska reakcija na ukrajinsko zmago ni bila pretirano ostra, kar morda pomeni, da zadeve ne je jemljejo preveč resno, ali pa med grehi Stalina in svojo zasedbo ne vidijo nobene podobnosti.
Zanimivost, ki sem jo opazil na strani ruskega dnevnika Kommersant: pod sliko hrvaške pevke Nine Kraljič so napisali, da gre za predstavnico Srbije. Torej se ne dogaja le nam.
Prava težava je Armenija
Še beseda ali dve o splošni spolitiziranosti Evrosonga. Zaradi zaskrbljenosti pred takšnimi in drugačnimi političnimi izražanji, je EBU letos uvedla celo seznam dovoljenih in prepovedanih zastav.
Dovoljene so na primer države članic OZN in mavrična zastava. Naknadno so ga razširili še za zastavi Walesa in norveške manjšine Samov, saj sta njuna predstavnika zastopala Veliko Britanijo oziroma Norveško.
Težava je nastala, ko je predstavnica Armenije v 2. polfinalu na kratko pomahala s simbolom Nagorno-Karabaha, enklave pod nadzorom Azerbajdžana. »Tole pa ne bo v redu,« sem pomislil isti trenutek. In ni bilo, sprožilo je ostre odzive ministrstva za zunanje zadeve Azerbajdžana, ki je potezo označil za provokacijo.
Pevki so pri EBU zagrozili z diskvalifikacijo, če se bo prestopek ponovil. To je bil torej največji politični škandal letošnjega tekmovanja.
Je vrhunec že mimo?
Tekmovanje za pesem Evrovizije so prvič izvedli leta 1956. Preživel je vse evropske spremembe in se ob tem ves čas širil. Teh 60 let je vseeno minilo v relativnem miru.
Zdaj se v njem kažejo vse večje razpoke. Kjer so problemi največji, tam poka najbolj.
Iz tega lahko potegnemo zaključek, da je vzhodni rob Evrope najbolj problematičen. Se je kdo vprašal, kje je že 4 leta Turčija?
