Foto: Kozjansko.info

Evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson je v torek v Bruslju predstavila novo strategijo za vzpodbujanje prostovoljnega vračanja zavrnjenih prosilcev za azil. EU si bo po njenih besedah prizadevala zapolniti veliko vrzel v migracijski politiki s spodbujanjem ukrepov za prostovoljno vrnitev nezakonitih migrantov v svoje države v skladu s strategijo.

A velik problem predstavlja predvsem podatek, da se samo tretjina tistih, ki nimajo pravice, da bi ostali v EU, dejansko vrne nazaj v svoje domovine. Kar povzroča velike preglavice predvsem državam, ki sprejemajo veliko število migrantov ter celotni EU, saj ta niti ne ve, kje se ti migranti nahajajo.

Zato smo na primeru Grčije pokazali, kaj se dogaja, ko se od migranta pričakuje, da zapusti EU. V Sloveniji pa je včeraj začela veljati zaostrena azilna zakonodaja.

“Vsi vemo, da je prostovoljna vrnitev precej lažja, precej cenejša in precej boljša za vse, ki so vpleteni vanjo,” je dejala komisarka na novinarski konferenci v Bruslju. Strategija, s katero naj bi pospešili tovrstno vračanje zavrnjenih prosilcev za azil, je sicer del večjega paketa o migracijah in azilu.

Ključno za strategijo komisije je prepričevanje izvornih držav, naj sprejmejo nazaj migrante, ki jim je bil zavrnjen azil in morajo zapustiti EU. Del tega je zagotavljanje pomoči pri reintegraciji v samih izvornih državah, Frontex pa bo od naslednjega meseca začel izvajati pilotni program za vse posameznike, ki se bodo prostovoljno vrnili. Strategija predvideva tudi program, ki ga je oblikoval Frontex za usposabljanje “svetovalcev za vračanje” v vseh državah članicah. Načrt želi premagati razdrobljen pristop posameznih držav članic pri ravnanju z vračanjem in podporo reintegraciji.

Evropska komisija poziva k “hitremu in pravičnemu” skupnemu pristopu k azilnim pravilom in vrnitvi, boljšemu zbiranju statističnih podatkov, večjemu financiranju in boljšemu usklajevanju med različnimi organi in agencijami na mednarodni, nacionalni in lokalni ravni. Komisija je strategijo predstavila kot en člen v verigi pobud, ki jih je treba pripraviti za prenovo splošnih migracijskih in azilnih pravil bloka.

Zakaj prostovoljno vračanje nikakor ne deluje na primeru Grčije

Glede na podatke Evropske komisije se prostovoljno vrne le tretjina tistih, ki jim je bila prošnja za azil v kateri izmed članic EU zavrnjena. Leta 2019 je tako na primer pol milijona ljudi dobilo ukaz, naj zapustijo države članice, vendar jih je to storilo le 142.000.

Prisilno vračanje pa povprečno državo članico stane 3.414 evrov, medtem ko prostovoljno stane povprečno 560 evrov.

Ena izmed najbolj prizadetih držav v tem oziru je zagotovo Grčija, kjer je pred kratkim minister za migracije Notis Mitarakis dejal, da je ta hip v državi okoli 60 tisoč migrantov in beguncev, medtem ko jih je bilo lani 96 tisoč. A to ni dober podatek, saj gre med njimi predvsem za 32 tisoč »izginulih« migrantov, ki so jim zavrnili prošnjo za azil. Sedaj veljajo za izgubljene, ker se spretno skrivajo ali pa so že nezakonito prestopili mejo in vstopili v druge evropske države ter jih je nemogoče izslediti.

Grčija pa ima poleg neznano kam izginulih migrantov še en problem, in to je turška nepripravljenost, da bi nazaj vzela migrante, ki v Grčiji ne dobijo azila, prišli pa so iz Turčije. Grčija je EU sicer uradno zaprosila za pomoč pri vračanju v Turčijo okoli 1.500 migrantov, ki jih Turčija še vedno noče sprejeti. Sporazum s Turčijo je bil podpisan leta 2016, ko je slednja za ustavitev vala proti Evropi ponudila šest milijard evrov pomoči za sirske begunce na njenem ozemlju.

Turčija bi morala v skladu s sporazumom poskrbeti za vrnitev migrantov, ki v Grčiji niso dobili azila. Dejansko pa je bilo na tem področju narejenega malo in Atene trdijo, da je bilo v letu 2020 vrnjenih samo 139 migrantov, ker je Turčija zaradi pandemije nehala sprejemati begunce.

Slovenija začela zaostrovati migrantsko zakonodajo

Tudi v Sloveniji imamo od včeraj nekaj novosti glede migracij, saj je začela veljati novela zakona o tujcih, ki zaostruje pogoje za bivanje tujcev v Sloveniji in uvaja pojem kompleksne krize. DZ je zakon sprejel konec marca, z njim pa uvedel institut kompleksne krize, s katero bi bilo ob zaostrenih migracijskih razmerah mogoče začasno suspendirati izvajanje zakona o mednarodni zaščiti in tako omejiti dostop do azila.

Zakon med drugim uvaja tudi zahtevo po znanju slovenskega jezika, če želijo pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, in sicer na osnovni ravni za tujca, ki prvič vstopa v državo, in na ravni A2 za tiste tujce, ki v Sloveniji že prebivajo več let. Določbe, ki se nanašajo na pogoj znanja slovenskega jezika, se bodo sicer začele uporabljati dve leti od uveljavitve novele.

Poleg tega se zaostrujejo pogoji za združitev družine. Po novem bodo tujci to pravico lahko uveljavljali po dveh letih prebivanja v Sloveniji, medtem ko so to doslej lahko storili po enem letu. Prav tako se pri izkazovanju zadostnih sredstev za preživljanje iz teh sredstev izloča povračilo stroškov v zvezi z delom.

4 KOMENTARJI

  1. “EU bo vzpodbujala prostovoljno vračanje zavrnjenih migrantov”

    Tako se govori! Dela se pa na izpuščenem prostovoljnem. Sicer je prispevek žalitev za naš IQ.

  2. Zakon med drugim uvaja tudi zahtevo po znanju slovenskega jezika, če želijo pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, in sicer na osnovni ravni za tujca, ki prvič vstopa v državo, in na ravni A2 za tiste tujce, ki v Sloveniji že prebivajo več let. Določbe, ki se nanašajo na pogoj znanja slovenskega jezika, se bodo sicer začele uporabljati dve leti od uveljavitve novele.
    Kje pa so zajeti tisti državljani bivše YU, ki že imajo stalno prebivališče v Slo in celo Slovensko državljanstvo pa še vedno ne znajo Slovenščine na osnovni ravni ?
    Slovenija je do teh tako širokogrudna, da je po tihem celo spremenila abecedo in uvedla mehki Č, da bi se že na zunaj ločili kot večvredni državljani, ki jim ni treba znati Slovenščine.

    • Ti slovensko nikoli ne bodo znali. Živim v stanovanjskem bloku, kjer je sosed, bivši komunajzerski direktor, po Jazbinšku poceni prišel do osmih stanovanj, ki jih oddaja v glavnem priseljencem s Kosova. Sama nikoli nisem bila nacionalistka in sem vzgojena v tolerantnosti do lnudi drugačnih kultur in vere, me pa strašno moti, da od treh kosovskih dfužin niti v eni ne govorijo besede slovensko. Moški iz teh treh družin, ena je zelo mlada, partnerja sta v srednjih dvajsetih, delajo v Avstriji in imajo najboljše avtomobile daleč naokoli, res drage mašine. Pa da kdo ne bi pomislil, da me daje favšija, žene so medtem, ko možje delajo, angažirane na Rdečem križu, Karitasu in drugih humanitarnih organizacijah, kjer cuzlajo, kar se cuzlati da, in zanimivo, pakete vlečejo v stanovanja vsak teden, čeprav jih tako Karitas kot Rdeči križ posameznikom v stiski dodelita le enkrat na mesec. Pa te družine živijo na zavidljivem nivoju, nič jim ne manjka. Jaz s sosedo včasih kaj pokomuniciram, a ne razume nič, le da je “dober dan” ali “zdravo” pozdrav. Od treh otrok pri njenih rosnih 20-ih je eden že šoloobvezen, kako se v šoli obnese glede na to, da ne zna slovensko in ali sploh hodi – to mi ni jasno. Seveda pa so otroci nedolžni in tudi tem ljudem ne moremo očitati pomanjkanja interesa za integracijo, če le-te od njih nihče ni zahteval. Pozdravljam novo azilno zakonodajo in dopolnitve Zakona o tujcih v smeri zaostritve zahtev po znanju jezika in sredstev za preživljanje. V Sloveniji imamo vrsto ljudi brezposelnih, marsikdo od teh bi tudi delal, a pač ne more konkurirati bosanskemu delavcu, ki se ga da super lepo izkoriščati in držati na minimalcu. Kosovci pa so druga zgodba. V Slovenini preko mreže zelenjadarjev in sladoledarjev zlahka dobijo zaposlitev, to pa nato koristijo kot odskočno desko za delo v Avstriji. Ker gre za številčne skupine, se tudi zlahka uspešno potegujejo za neprofitna stanovanja. V našem mestu Romi niso problem. Večinoma so integrirani in tudi zaposleni ali pa služijo “na črno”, tudi pri socialnih transferjih jih ni več tako pogosto zraven – z državo pač ne želijo več dosti opravka in imajo raje, da jih ta pusti na miru. Kosovski s fiktivnimi zaposlitvami v Sloveniji pa so kot veliki koristniki socialnih transferjev in popolnoma neintegrirani v naš kulturni in civilizacijski sistem po malem kar problem. Ne vsi, tisti, ki tu živijo in so celo rojeni v Sloveniji, niso enaka zgodba. Govorim izključno o delovnih migrantih, ki so v Slovenijo prišli v obdobju zadnjih desetih let ali nekaj takega. Velik problem s temi priseljenskimi družinami, tokrat predvsem iz Bosne, pa so burke, ki jih je zadnje čase pri nas kar pogosto zaslediti. Ni redko, da v mestu vidiš moškega, ki izgleda kot Taliban (nosijo tiste dolge arabske tunike) ali žensko, povsem zavito od glave do peta. Zadnjič me je v gozdu na sprehodu “prestrašila” ženska srednjih let, v črnem, z burko na glavi, ob hoji pa je poslušala neko srhljivo arabsko petje po telefonu… Nič ne rečem, vsakemu svoje, toda ali res nimamo pravice od teh ljudi pričakovati integracije, tako kot v Švici? In nošenje teh burk v Sloveniji prepovedati? Sama tega ne vidim kot nestrpnost, saj ni razloga, da se te ljudi črti, če so miroljubni, temveč kot civilizacijsko nujo in nujnost.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime