Ernest Petrič za Siol.net o problemu neuravnoteženosti slovenske družbe

Uredništvo
1

“Takrat sem bil zagovornik t. i. soft landinga. Nisem razumel, koliko prejšnje mentalitete je ostalo v glavah ljudi,” o času osamosvojitve za Siol.net pravi ustavni sodnik Ernest Petrič, ki je bil takrat veleposlanik v Indiji in ZDA ter dekan na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. “Zdelo se mi je, da bomo hitro dojeli, da gremo zares v neki nov čas, v demokracijo in tržno gospodarstvo. Očitno ni šlo tako gladko.”

Uspešno smo zaplavali, toda kmalu se je nova elita začela zgledovati po stari

Za osamosvojitev je bil poleg mladih sil pomemben naklonjen historičen trenutek, saj bi Jugoslavija v vsakem primeru razpadla. Kljub temu je ta moment Slovencem vlil veliko samozavesti, meni Petrič, ter nas spodbudila, da smo “uspešno zaplavali, postaviti novo državo v modernem svetu pa je bilo težje, še posebno, ker je del elite začel posnemati prejšnjo po privilegijih in zlorabi oblasti.”

V politiki, družbi, akademiji premalo desnice, neuravnoteženost slaba, predvsem za majhen narod

Pomembno je, da je v družbo vključena tudi desnica, ki je bila desetletja diskriminirana, pravi Petrič. “Kot levičar se čutim dolžnega skrbeti, da se prav tiste z desnice obravnava pošteno,” in opominja, da zaradi zgolj ene alternative v prejšnjem sistemu ob osamosvojitvi desnica ni imela ljudi z znanjem in izkušnjami. V tem vidi tudi razlog, da je levica prevzela monopol v gospodarstvu, akademiji, medijih in zaradi česar ni ravnotežja v družbi, temveč zgolj spopadanje za ohranitev monopola z mreženji.

Intervju si deloma lahko preberete na Siol.net ter v celoti v knjigi Slovenija in pika!, ki bo izšla 15. junija.

1 komentar

  1. Slovenija je invalidna, kakor človek, ki mu izrežejo eno polovico pluč. Polovica naroda je izločena iz družbenega življenja. Žal pa druga polovica živi brez kontrole.
    Če je ob osamosvojitvi ta pomanjkljivost bila sokrajda neopazna, se je livica postopoma v Sloveniji utrjevala in danes dosegla bistveno bolj kritično raven, kot je bila za časa Jugoslavije, ko je bila dovoljena le ena politična stranka.
    Takrat je bilo dvoje: komunisti so se nekako čutili odgovorne za vodenje države in so vsaj deklarativno sprejemali usmeritve, ki naj vodijo državo v blaginjo. Niso dopuščali prevelikega razslojevanja in so se zadovoljili, da so ljudje kolektivno živeli v skromnosti.
    Kljub vsemu je bila v tistih časih močna opozicija. Mnogo ljudi je bilo še živih, ki so živeli še v demokraciji, mnogo ljudi je imelo sorodnike po svetu in vzdrževalo stike z njimi, mnogi so kot gastarbajeterji delali v inozemstvu in še nekja zalo pomembnega: zaradi nenehnega pomanjkanja dobrin široke potrošnje so ljudje bili prisiljeni kupovati v tujini.
    To je ljudi nekako silio ohranjati stik s tujino. Slehernemu je bilo jasno, da doma nekaj ni v redu, če je potrebno po malenkosti v tujino. Pa ni bila to le kava, ali morda riž. V tujino je bilo potrebno po rezervne dele, na servis avtomobila, ali kakšnega stroja, pa po najrazličnejše tehnično blago, ki je primanjkovalo celo državnim podjetjem. Doma ni bilo rumenega tiska,TV program je bil slab in nezanimiv, pa so ljudje gledali v glavnem avstrijsko, ali italijansko televizijo.
    Danes je stik s tujino skorajada popolnoma pretrgan. Tudi nobene prave volje ni, da bi se s tujino primerjali, kaj šele kosali. Zadovoljujemo se s poročili dopisnikov iz tujine, ki nam v glavnem čitajo poročila napisana v Ljubljani.
    Vzgojno izobraževalni sistem je uspel izoblikovati množico debilov, ki so popolnoma nesposobni. Nimamo več izučenih obrtnikov, imamo pa množico družboslovcev izobraženih levičarjev, ki kot papagaji ponavljajo marskistične neumnosti. Da imam popolnoma prav, se lahko vsakdo prepriča, ko spremlja dikretne prenose iz parlamenta. Najodličnejši študentje Kumrovca lahko zardevajo pred podvigi naših poslancev. Če pa vemo,da so ti še univerzitetni profesorji, potem resnično nismo daleč od Severne Koreje.
    Pretresljivio je to, da je rod, ki je imel stike s tujino in si jih želel, izumrl, mladina pa je zadovoljna s tem, da živi na račun svojih staršev v brezdelju in skupaj z njimi objokuje brezposelnost. Starši so ponosni na svoje “univ. diple”, ki pa so praktično debili, skopljenci, ki niso sposobno ničesar. Še upreti se jim ne ljubi. Morda jih požene na cesto kakšna neumnost, kot je recimo Rog.
    Pomembne so le “čage” in “žurke” ki se začnejo nekako ob polnoči, pa trajajo vse do poznih jutranjih ur. Nato sledi zdravljenja mačka in gnitje čez dan vse do poznega večera, ko se utegne “žurka ” ponoviti.
    Vzgojno izobraževalni sistem pa strogo bdi nad mladino, da le ne bi skrenila, da bi začela misliti s svojo glavo in si zaželela ustvarjalnosti. Naučijo jih “kopipejstati” in jim s tem omogočajo klišejske izdelave diplom, magisterijev in doktoratov. S takšnimi sokrajda ničvrednimi papirji pa Slovenijo uvrščajo v sam vrh izobraženih nardodov in držav, kar utrjuje šolnike na položajih, ki jih neupravičeno zasedajo.
    Bodi dovolj.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime