Ernest Petrič o napaki, ki smo jo storili glede Rusije, o razočaranju po volitvah in svojem članstvu v Zvezi komunistov

Privzeta profilna slika
Štefan Kržišnik

POSLUŠAJ ČLANEK
Eden vrhuncev letošnjih 54. študijskih dnevov Draga v Opčinah nad Trstom je bilo gotovo zaključno predavanje dr. Ernesta Petriča, o čemer smo na Domovini že poročali.

Po predavanju se je razvila še zanimiva razprava. V njej je dr. Petrič na pobudo razpravljalcev komentiral aktualne teme, pa tudi delil nekaj spominov iz svojega bogatega življenja. Še posebej zanimivi so bili spomini na čas, ko je bil član vlade Staneta Kavčiča, in opis okoliščin, ki so ga kot mladega fanta pripeljali do vpisa v Zvezo komunistov.

Iz daljše razprave smo pripravili nekaj misli dr. Petriča. Celotne njegove izjave in kontekst, v katerem so bile izrečene, pa si lahko ogledate na posnetku (po 3:06:00).



 


O odnosu do prava in zakonov


»Ko opazujem našo pravno situacijo, ugotavljam, da smo še vedno ujeti v nek pravni pozitivizem. To je iz ljudi, ki odločajo v našem pravosodju, naredilo v veliki meri uradnike, bralce predpisov, ki iščejo rešitev samo v predpisu.

Predpis pa je le sredstvo, ki tebi kot pravniku pomaga, da prideš do resnice. Ampak sodnik je tisti, ki mora iskati pravično rešitev. Sodnik je na nek način v božji poziciji, sodnik je tisti, ki reče: to je prav in to je narobe.

To odločanje pa vedno zahteva močno navzočnost etike. Zato sam nisem pristaš ne vem koliko podrobnih predpisov. Ti lahko zameglijo stvari. Predpisi nam morajo dati temeljno orientacijo. Tisti, ki jih uporabljajo, pa morajo imeti znanje, moralno moč in željo po iskanju pravične rešitve.«

O pravici narodov do samoodločbe


»Na eni strani gre za pravico narodov do samoodločbe v smislu Prešernovega 'Žive naj vsi narodi', na drugi strani pa je pomembna vrednota tudi mednarodna stabilnost. Iskati ravnotežje med tema dvema vrednotama je modrost zunanje politike.

Pravica do samoodločbe je pravica vseh narodov. Ampak če pravico do samoodločbe postavimo radikalno, lahko to pomeni ogrožanje obstoja tako rekoč vsake države. Kajti na drugi strani je tudi pravica držav do obstoja, do njihove integritete, temeljna pravica po mednarodnem pravu. Če pa to pravico absolutno postavimo, pa pozabimo na pravico do samoodločbe.

Kje se lahko ti dve enakovredni temeljni pravici srečata? Dejal bi, da v sferi legitimnosti oblasti in spoštovanja človekovih pravic. Če imamo državo, ki je legitimna, potem je treba biti zadržan pri zahtevah po samoodločbi. Če pa imamo državo, kjer je očitno kršenje človekovih pravic in kjer je oblast nelegitimna, pa prevlada pravica po samoodločbi.«

O odnosu do Rusije


»V odnosu do Rusije smo naredili neko napako. Prav je, da negujemo odnose z Rusijo, prav je, da vsako leto ohranjamo slovesnost ob Ruski kapelici ... ampak ni pa prav, da si je to ena politična opcija tako rekoč prilastila. Gre za prijateljstvo slovenskega in ruskega naroda in ne prijateljstvo slovenske vlade ali celo kake stranke z Rusijo.

Za našo varnost in blagostanje je še kako pomembno, da imamo poleg čvrste transatlantske povezanosti tudi urejene odnose z Rusijo kot drugim stebrom naše evropske varnosti.

Slovenci imamo v odnosu do Rusije neko določeno prednost. Slovenija lahko kaže Rusiji, da ima v Evropi prijatelje, hkrati pa vzbuja pri njih neko razpravo. Rusi se morajo zavedati, da smo prijatelji, da pa lahko tudi povemo, kar menimo, da ni prav – recimo glede odnosov z Ukrajino.«

O naših sosedih in izgubljenih ozemljih


»Ko sem bil mlad, sem včasih sodeloval v debatah uglednih mislecev na Inštutitu za narodnostna vprašanja. In sem slišal izjave, kot so: 'Še pride čas, ko bo Koroška naša! Še pride čas, ko bo Trst naš!'

Sam kot mlad asistent na tem inštitutu sem o tem veliko razmišljal in si dejal: 'Pot do tega je spet pot preko krvi, preko človeških življenj.' Počasi sem tako postajal zagovornik ne spreminjanja meja, ampak odprave meja, ki ločujejo slovenski narod.

V današnjem predavanju sem posebej izpostavil – pa morda ne dovolj odločno – da imamo danes res vse pogoje za skupni slovenski kulturni prostor! Namesto, da se razburjamo recimo, kaj je dala Madžarska nekemu društvu v Prekmurju, dajmo rajši razmišljati, kaj bomo mi dali Slovencem v zamejstvu, da bomo pripomogli k njihovemu narodnemu obstoju in njihovi kreativnosti.«

O tem, zakaj se je včlanil v komunistično partijo


»V Zvezo komunistov sem vstopil maja leta 1965, kot mlad smrkavec, star 18 let. Bil je zanimiv čas. Mladi ljudje takrat o Teharjih in Hudi jami nismo vedeli nič. Tudi naši očetje niso dosti govorili o svojih partizanskih izkušnjah – običajno ljudje neradi govorijo o težkih časih. To je bil čas, ko smo bili ponosni, da smo nagnali Nemce, Italijane, pa tudi Ruse. To je bil čas, ko so bile v Jugoslaviji razmere, ki so začele kazati na boljše čase.

V gimnaziji sem bil odličen učenec, eden najboljših. Bil sem mlad, naiven fant, ko so prišli k meni in mi dejali: 'Vi ste zelo dober učenec, dobro bi bilo, vabimo vas, da se priključite zvezi komunistov.' Mene je takrat mikalo, da bi šel na mornariško šolo. Vedel pa sem, da brez včlanitve v zvezo komunistov to ne bo šlo.

Želim povedati – to so bili časi, ko smo vsi ljudje iskali vsak svojo pot, ob tem pa skušali ohraniti svoje dostojanstvo

O sodelovanju med Slovenci


»Mislim, da se moramo v Sloveniji veliko bolj zavedati, da smo na skupnem čolnu, da veslamo v isto smer. Izhajati moramo iz temeljne predpostavke, da smo skupaj. Potrebno je, da smo tolerantni, široki. Časi, ki so pred nami, utegnejo biti težki, zato bo potrebno veliko storiti, da bomo lahko delali skupaj.

Moram reči – čeprav se bom s tem komu zameril –, da je bilo eno mojih največjih razočaranj po zadnjih volitvah. Ne zato, ker ni prišlo do velike koalicije, ampak zaradi tega, ker je cela vrsta slovenskih političnim strank vnaprej rekla: 'S temi se sploh ne bomo pogovarjali.'

Meni se to zdi nesprejemljivo, pa naj pride z leve ali desne. Moramo se pogovarjati, skupna je naša domovina, skupna je naša usoda.«

O aktivnem državljanstvu


»Političnemu življenju sem bil blizu dolga desetletja. V preteklih časih se je realno politično odločalo v neformalnih krogih znotraj zveze komunistov. Ostalo je bilo bolj ali manj dekoracija. Ampak moja izkušnja je bila, da je včasih potrebno ostati zraven, lahko celo kdaj kaj rečeš, morda celo kaj dosežeš. Mogoče sem imel preveč iluzij, a bil je čas, ko smo verjeli, da lahko z liberalno Kavčičevo vlado dosežemo bistvene premike. Pozneje se je sicer pokazalo, da veliko od tega bi bilo.

Danes je nekaj podobnega. Če hočeš v današnji demokratično ureditvi nekaj doseči ali spremeniti, je treba biti glasen, prisoten, vzeti si je treba čas, je treba iti na volitve, sodelovati na zborovanjih, komunicirati s poslanci ...«

O razmerju med javnim in zasebnim


»Osebno verjamem, da nek javni program lahko izvajajo tako ustanove, ki jih ustanovi država, kot ustanove, ki jih ustanovijo zasebniki. Država, ki potrebuje določeno uslugo (oziroma jo potrebujejo njeni ljudje), lahko za svoj javni program izbere najboljšega ponudnika. In logično bi bilo, da država izbere ponudnika, ki to uslugo dela najceneje.

To se mi zdi jasno kot beli dan. Ampak mi nekatere jasne stvari težko sprejmemo, ker živimo v prepričanju – in tu je tista nezadostna prekinitev s preteklim – da mora za vse skrbeti država

O uresničitvi sodbe ustavnega sodišča o financiranju javnega programa slovenskih zasebnih osnovnih šol


»Sploh ne vidim, v čem je tu resen problem. Ustavno sodišče je reklo – tisto, kar država zahteva od zasebnih šol, to je izvajanje javnega programa, naj plača enako tako v javnih kot zasebnih šolah.

Okrog te odločbe so bile tudi manipulacije, kot denimo, da bo zdaj država plačevala vse v zasebnih šolah. To sploh ni res. V zasebnih šolah se po odločbi ustavnega sodišča financira samo tisto, kar je del javnega programa, to, kar država naroči šolam, da so dolžne izvajati.«

Mislim, da bi bila velika modrost, če bi to lahko uresničili brez vsega tega hrupa, te vojne, ki kaže na to, da zasebna pobuda v tej državi še ni dobrodošla. Osebno pa verjamem vanjo. Verjamem, da razmere v neki državi spreminjajo podjetni in sposobni ljudje, ki so pripravljeni nekaj narediti in ob tem sprejeti tudi določena tveganja
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30