Ernest Petrič o napaki, ki smo jo storili glede Rusije, o razočaranju po volitvah in svojem članstvu v Zvezi komunistov

Štefan Kržišnik
24

Eden vrhuncev letošnjih 54. študijskih dnevov Draga v Opčinah nad Trstom je bilo gotovo zaključno predavanje dr. Ernesta Petriča, o čemer smo na Domovini že poročali.

Po predavanju se je razvila še zanimiva razprava. V njej je dr. Petrič na pobudo razpravljalcev komentiral aktualne teme, pa tudi delil nekaj spominov iz svojega bogatega življenja. Še posebej zanimivi so bili spomini na čas, ko je bil član vlade Staneta Kavčiča, in opis okoliščin, ki so ga kot mladega fanta pripeljali do vpisa v Zvezo komunistov.

Iz daljše razprave smo pripravili nekaj misli dr. Petriča. Celotne njegove izjave in kontekst, v katerem so bile izrečene, pa si lahko ogledate na posnetku (po 3:06:00).

 

O odnosu do prava in zakonov

»Ko opazujem našo pravno situacijo, ugotavljam, da smo še vedno ujeti v nek pravni pozitivizem. To je iz ljudi, ki odločajo v našem pravosodju, naredilo v veliki meri uradnike, bralce predpisov, ki iščejo rešitev samo v predpisu.

Predpis pa je le sredstvo, ki tebi kot pravniku pomaga, da prideš do resnice. Ampak sodnik je tisti, ki mora iskati pravično rešitev. Sodnik je na nek način v božji poziciji, sodnik je tisti, ki reče: to je prav in to je narobe.

To odločanje pa vedno zahteva močno navzočnost etike. Zato sam nisem pristaš ne vem koliko podrobnih predpisov. Ti lahko zameglijo stvari. Predpisi nam morajo dati temeljno orientacijo. Tisti, ki jih uporabljajo, pa morajo imeti znanje, moralno moč in željo po iskanju pravične rešitve.«

O pravici narodov do samoodločbe

»Na eni strani gre za pravico narodov do samoodločbe v smislu Prešernovega ‘Žive naj vsi narodi’, na drugi strani pa je pomembna vrednota tudi mednarodna stabilnost. Iskati ravnotežje med tema dvema vrednotama je modrost zunanje politike.

Pravica do samoodločbe je pravica vseh narodov. Ampak če pravico do samoodločbe postavimo radikalno, lahko to pomeni ogrožanje obstoja tako rekoč vsake države. Kajti na drugi strani je tudi pravica držav do obstoja, do njihove integritete, temeljna pravica po mednarodnem pravu. Če pa to pravico absolutno postavimo, pa pozabimo na pravico do samoodločbe.

Kje se lahko ti dve enakovredni temeljni pravici srečata? Dejal bi, da v sferi legitimnosti oblasti in spoštovanja človekovih pravic. Če imamo državo, ki je legitimna, potem je treba biti zadržan pri zahtevah po samoodločbi. Če pa imamo državo, kjer je očitno kršenje človekovih pravic in kjer je oblast nelegitimna, pa prevlada pravica po samoodločbi.«

O odnosu do Rusije

»V odnosu do Rusije smo naredili neko napako. Prav je, da negujemo odnose z Rusijo, prav je, da vsako leto ohranjamo slovesnost ob Ruski kapelici … ampak ni pa prav, da si je to ena politična opcija tako rekoč prilastila. Gre za prijateljstvo slovenskega in ruskega naroda in ne prijateljstvo slovenske vlade ali celo kake stranke z Rusijo.

Za našo varnost in blagostanje je še kako pomembno, da imamo poleg čvrste transatlantske povezanosti tudi urejene odnose z Rusijo kot drugim stebrom naše evropske varnosti.

Slovenci imamo v odnosu do Rusije neko določeno prednost. Slovenija lahko kaže Rusiji, da ima v Evropi prijatelje, hkrati pa vzbuja pri njih neko razpravo. Rusi se morajo zavedati, da smo prijatelji, da pa lahko tudi povemo, kar menimo, da ni prav – recimo glede odnosov z Ukrajino.«

O naših sosedih in izgubljenih ozemljih

»Ko sem bil mlad, sem včasih sodeloval v debatah uglednih mislecev na Inštutitu za narodnostna vprašanja. In sem slišal izjave, kot so: ‘Še pride čas, ko bo Koroška naša! Še pride čas, ko bo Trst naš!’

Sam kot mlad asistent na tem inštitutu sem o tem veliko razmišljal in si dejal: ‘Pot do tega je spet pot preko krvi, preko človeških življenj.’ Počasi sem tako postajal zagovornik ne spreminjanja meja, ampak odprave meja, ki ločujejo slovenski narod.

V današnjem predavanju sem posebej izpostavil – pa morda ne dovolj odločno – da imamo danes res vse pogoje za skupni slovenski kulturni prostor! Namesto, da se razburjamo recimo, kaj je dala Madžarska nekemu društvu v Prekmurju, dajmo rajši razmišljati, kaj bomo mi dali Slovencem v zamejstvu, da bomo pripomogli k njihovemu narodnemu obstoju in njihovi kreativnosti.«

O tem, zakaj se je včlanil v komunistično partijo

»V Zvezo komunistov sem vstopil maja leta 1965, kot mlad smrkavec, star 18 let. Bil je zanimiv čas. Mladi ljudje takrat o Teharjih in Hudi jami nismo vedeli nič. Tudi naši očetje niso dosti govorili o svojih partizanskih izkušnjah – običajno ljudje neradi govorijo o težkih časih. To je bil čas, ko smo bili ponosni, da smo nagnali Nemce, Italijane, pa tudi Ruse. To je bil čas, ko so bile v Jugoslaviji razmere, ki so začele kazati na boljše čase.

V gimnaziji sem bil odličen učenec, eden najboljših. Bil sem mlad, naiven fant, ko so prišli k meni in mi dejali: ‘Vi ste zelo dober učenec, dobro bi bilo, vabimo vas, da se priključite zvezi komunistov.’ Mene je takrat mikalo, da bi šel na mornariško šolo. Vedel pa sem, da brez včlanitve v zvezo komunistov to ne bo šlo.

Želim povedati – to so bili časi, ko smo vsi ljudje iskali vsak svojo pot, ob tem pa skušali ohraniti svoje dostojanstvo

O sodelovanju med Slovenci

»Mislim, da se moramo v Sloveniji veliko bolj zavedati, da smo na skupnem čolnu, da veslamo v isto smer. Izhajati moramo iz temeljne predpostavke, da smo skupaj. Potrebno je, da smo tolerantni, široki. Časi, ki so pred nami, utegnejo biti težki, zato bo potrebno veliko storiti, da bomo lahko delali skupaj.

Moram reči – čeprav se bom s tem komu zameril –, da je bilo eno mojih največjih razočaranj po zadnjih volitvah. Ne zato, ker ni prišlo do velike koalicije, ampak zaradi tega, ker je cela vrsta slovenskih političnim strank vnaprej rekla: ‘S temi se sploh ne bomo pogovarjali.’

Meni se to zdi nesprejemljivo, pa naj pride z leve ali desne. Moramo se pogovarjati, skupna je naša domovina, skupna je naša usoda.«

O aktivnem državljanstvu

»Političnemu življenju sem bil blizu dolga desetletja. V preteklih časih se je realno politično odločalo v neformalnih krogih znotraj zveze komunistov. Ostalo je bilo bolj ali manj dekoracija. Ampak moja izkušnja je bila, da je včasih potrebno ostati zraven, lahko celo kdaj kaj rečeš, morda celo kaj dosežeš. Mogoče sem imel preveč iluzij, a bil je čas, ko smo verjeli, da lahko z liberalno Kavčičevo vlado dosežemo bistvene premike. Pozneje se je sicer pokazalo, da veliko od tega bi bilo.

Danes je nekaj podobnega. Če hočeš v današnji demokratično ureditvi nekaj doseči ali spremeniti, je treba biti glasen, prisoten, vzeti si je treba čas, je treba iti na volitve, sodelovati na zborovanjih, komunicirati s poslanci …«

O razmerju med javnim in zasebnim

»Osebno verjamem, da nek javni program lahko izvajajo tako ustanove, ki jih ustanovi država, kot ustanove, ki jih ustanovijo zasebniki. Država, ki potrebuje določeno uslugo (oziroma jo potrebujejo njeni ljudje), lahko za svoj javni program izbere najboljšega ponudnika. In logično bi bilo, da država izbere ponudnika, ki to uslugo dela najceneje.

To se mi zdi jasno kot beli dan. Ampak mi nekatere jasne stvari težko sprejmemo, ker živimo v prepričanju – in tu je tista nezadostna prekinitev s preteklim – da mora za vse skrbeti država

O uresničitvi sodbe ustavnega sodišča o financiranju javnega programa slovenskih zasebnih osnovnih šol

»Sploh ne vidim, v čem je tu resen problem. Ustavno sodišče je reklo – tisto, kar država zahteva od zasebnih šol, to je izvajanje javnega programa, naj plača enako tako v javnih kot zasebnih šolah.

Okrog te odločbe so bile tudi manipulacije, kot denimo, da bo zdaj država plačevala vse v zasebnih šolah. To sploh ni res. V zasebnih šolah se po odločbi ustavnega sodišča financira samo tisto, kar je del javnega programa, to, kar država naroči šolam, da so dolžne izvajati.«

Mislim, da bi bila velika modrost, če bi to lahko uresničili brez vsega tega hrupa, te vojne, ki kaže na to, da zasebna pobuda v tej državi še ni dobrodošla. Osebno pa verjamem vanjo. Verjamem, da razmere v neki državi spreminjajo podjetni in sposobni ljudje, ki so pripravljeni nekaj narediti in ob tem sprejeti tudi določena tveganja

24 KOMENTARJI

      • KREZAVI moram ti opisati dogodek iz leta 1994 v Clevelandu.
        Moj prijatelj je takrat Petriča hotel pozdraviti.Petrič je bil takrat menda slovenski veleposlanik v ZDA.Petrič pa se je do njega obnašal,češ kdo pa si ti ?
        Naslednji dan,ko ga je videl s SLOVENSKIM PREDSEDNIKOM KUČANOM se je pa slinil za njim,tudi podplate bi mu polizal.
        TO JE PETRIČ.

      • A je bilo to takrat, ko je šel Kučan, doktor honoris causa, po naročeni častni doktorat, ki smo mu ga plačaii davkoplačevalci?

      • KREZAVI,tvoj tovariš Janez Janša je postal častni dr.v PRISHTIN,drugje se mu to ne bo zgodilo.Tudi volilno bazo si je s tem razširil.

  1. Gospod Štefan K., je dobro povzel predavanje dr. Ernesta Petriča. Popravila bi samo letnico vključitve v ZK, ki omenja, da se je včlanil pri 18 letih. Če je gospod Petrič rojen 1936, je bilo to 1954, Takrat res večina prebivalstva ni vedela skoraj nič o povojnih pobojih in ZLOČINIH. Vsaj mi na Primorskem ne. O kaki nepravilnosti so sicer moji starši kaj šušljali, toda o množičnih moriščih misli da 99% ljudi na Primorskem ni imelo niti pojma.

    Na to, da je sodeloval v Kavčičevi vladi pa je ČASTNO dejanje. Ta vlada, je bila prva, ki je oznanjala “Pomlad”. Spomnim se, kako je moj računovodja, ki je bil veliko starejši od mene, to vlado zelo hvalil. Tedaj je celo pisal Kavčiču in mu predlagal, kaj bi gospodarstvo nujno potrebovalo. Toda Kavčiča so kmalu pohodili, ker “strici” niso hoteli, da bi se karkoli spremenilo. Spomnim se, da je takrat ostro nastopil proti Kavčiču – Ribičič 1. (major Mitja), ter seveda porazil Kavčiča in tako pamagal ohranjati KOMUNISTIČNO diktaturo, ki je še vedno “živa”.

    Glede zadnjih volitev sem tudi jaz RAZOČARANA. Podobno mislim, kot spoštovani Petrič. Te stranke, ki sedaj vladajo so IZKLJUČEVALNE.
    Rabimo moža, ki bi znal POVEZOVATI. Nujno je, da bi dobili vlado NARODNE ENOTNOSTI, kjer bi lahko vsi sodelovali. Le tako bo Slovenija lahko “zadihala s polnimi pljuči”.

    Ko bi le bilo veliko takih MODRIH mož, kot je gospod Petrič, bi bilo v Sloveniji veliko BOLJE.

    • Friderik, tak je sedaj, ko je starejši in modrejši in ko pozna zgodovino v širši luči. Ko je bil mlajši, ni tako govoril, zato ne glorificirati ljudi, ki so v prejšnjem režimu fajn živeli, si prisvojili bogastvo (pa Petriča nimam za slabega človeka), ugodno živeli. Takih kot je Petrič je veliko v SLoveniji, zato se nikamor ne premaknemo. Ker kljub temu, da zdaj veliko govorijo o napakah, zablodah prejšnjega režima, si kljub temu ne upajo storiti kaj pokončnega, premakniti SLovenijo naprej, saj se verjetno zavedajo, da so v preteklosti naredili kar nekaj napak, za katere vedo tako Kučan, kot ostali komunisti tistega časa.

  2. Ko je bilo videti najbolj rdeče krvavo, je vendarle prišlo do preobrata in tako bo še naprej. Potem je naslednja to v veliki meri zapravila, da bi vjeli zahodne demokracije in s tem tudi njih standard. Ne ve se pa katera generacija bo iskreno “molila” za zdravo pamet.

  3. Da malo zabremzam to evforijo okrog Petriča.

    Če bi vedno govoril in mislil tako kot danes, mar res mislite, da bi lahko bil v prejšnjem režimu na vseh funkcijah, na katerih je bil.

    Pa ne mislim nič slabega o Petriču

  4. Slovenec kremenit, 20:38, popolnoma se strinjam s tabo, kar si napisal. Petrič je sedaj starejši mož, modrejši, pametnejši in z eno mero distance in z veliko več znanja, izkušenj, prebranih knjig gleda na preteklost. Če bi v takratnem obdobju govoril tako kot zdaj, ga verjetno danes ne bi bilo več med živimi, tako kot na tisoče izobraženih SLovencev, pa ni važno, ali so to bili podjetniki, učitelji, duhovniki, odvetniki, kmetje navsezadnje, ker so razmišljali s svojo glavo in se niso hoteli ukloniti. Zato so plačali z mučenjem, ponavadi z življenjem. Kar je grozno.
    V tistem času se je veliko ljudi ustrašilo zase ali pa za svoje družine in so klonili pod pritiskom zato da so si rešili življenje.

    Ampak res kako so nekateri šli z molitvijo na ustnicah v smrt, raje so umrli, kot da bi se podredili komunizmu. Nekateri tudi za orožje niso prijeli (npr. bl. Lojze Grozde), ker jim je bilo to grozno.
    In sedaj v letu 2019 se mi pogovarjamo še naprej o partizanih, domobrancih, kako je bila Juga oh in sploh, kako so vsi super živeli, gledamo maškarade starih in mladih jugonostalgikov, zaslepljenih, neumnih, zadetih od ideologije, ki ne bi smela nikoli obstajati. In s tem se zastruplja naprej mlade, ki bi morali biti neobremenjeni s preteklostjo na način, da bi se jim povedala vsa resnica. Pa se jim ne, saj če jim starši ne povedo resnice, se v šoli začnejo učiti LAŽI. In to se potem nadaljuje v vseh sferah življenja.
    Bog nam pomagaj!

  5. Jezus Kristus je dejal nekako takole:

    “Tisti, ki bo prišel na delo v moj vinograd zjutraj, in oni, ki bo prišel na delo zvečer, bosta prejela enako plačilo.”

    Ernest Petrič je prišel na delo v naš vinograd šele proti večeru, vendar je zamujeno nekako nadoknadil, zato mu ne bomo ničesar trgali pri plačilu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime