Vir zajema slike: spletna stran predsednika republike

Pred dnevi je v slovenski javnosti odjeknila vest, da evropsko razgledan pravnik, dr. Anže Erbežnik, manj kot mesec dni po imenovanju zapušča mesto državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje.

Kot je razvidno iz njegove odstopne izjave, odhaja “zaradi nezmožnosti strokovnega dela na način spoštovanja prava EU, vladavine prava in pravne države ter človekovih pravic.” Minister Dikaučič po njegovem namreč nima “osnovnega znanja prava EU”

Čeprav je vsaj osnovno znanje področja, ki mu načeluje, potrebno za vsakega ministra, pa je pomembno izpostaviti, da je ministrski položaj v prvi vrsti politična in ne strokovna funkcija. A problem pri Dikaučiču je, da očitno ni niti strokovnjak, niti politik, pišemo v komentarju uredništva. 

Kot v svoji odstopni izjavi, ki jo je objavil časnik Delo, piše Erbežnik, je kljub zapleteni politični situacij v Sloveniji in logističnim izzivom (selitev v Slovenijo iz Bruslja) zadevo sprejel zaradi občutka dolžnosti, da Slovenija izvede dobro in dostojno predsedovanje glede pravosodja.

Zdaj ugotavlja, da “žal to ne bo mogoče”.

Dr. Anže Erbežnik: “Evropska unija je v resni eksistenčni krizi, ki se kaže na primer na področju pravosodja skozi konflikte med Sodiščem EU in nekaterimi nacionalnimi ustavnimi sodišči, različno pojmovanje 4. člena PEU glede koncepta nacionalne identitete in vladavine prava, pogojevanje izplačil z vladavino prava itd. Predsedovanje v takšnih okoliščinah ni in ne more biti tehnično predsedovanje, temveč resno vsebinsko predsedovanje poskusa rešitve teh vprašanj, saj je od tega lahko odvisen nadaljnji obstoj te zveze.”

Erbežnik, sicer izredni profesor na Evropski pravni fakulteti in svetovalec Evropskega parlamenta v odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, z žalostjo ugotavlja, da “politično vodstvo ministrstva (minister) nima osnovnega znanja prava EU.”

Po njegovih besedah pa predsedovanje v opisanih okoliščinah ne more biti samo branje vnaprej napisanega s strani uprave s papirjev in elektronskih naprav na pogajanjih in sestankih, brez poznavanja osnov pravne vsebine.

“Menim, da je skrajno neodgovorno, če minister vodi zahteven kazenskopravni trilog/pogajanja, ki zadeva neposredno čezmejno posredovanje občutljivih elektronskih informacij, brez osnovnega znanja o tako kompleksnem instrumentu in ob nepoznavanju osnov kazenskega prava EU (npr. (ne)poznavanje koncepta evropskega pripornega naloga),” dodaja.

Minister ne vodi ministrstva, temveč ministrstvo vodi ministra

Glede na pomanjkanje osnov pravnega znanja EU po njegovem prepričanju vodstvo ministrstva tudi ne more vzpostaviti ustreznega vodstva uprave na ministrstvu, temveč nasprotno, uprava vodi ministrstvo in vodstvo (ministra). Kot ugotavlja Erbežnik, je na zadevnem ministrstvu to prisotno že dlje časa na način, da se uprava (posamezni direktorji) celo norčuje iz vodstva (ministra). “Na primer z navedbami ob robu sestankov v Bruslju, kot je »ne ve veliko, ima pa dobro srce« in podobno,” je karikiral odstopljeni državni sekretar.

Na tak način po njegovem ni zagotovljen uravnotežen odnos med vodstvom in upravo, kar se kaže tudi v avtorizacijah stroškovno nepotrebnih potovanj v tujino posameznikov iz uprave.

Profesor Erbežnik še opozarja, da se glede bistvenega vprašanja evropskih delegiranih tožilcev na ministrstvu poskušajo prikriti lastne napake iz preteklega neuspešnega postopka imenovanja, na primer s cenzuriranjem pravnih obrazložitev medijem in drugim akterjem. “S tem se onemogočata ustrezna komunikacija in razplet vprašanja teh tožilcev po zakoniti in mirni poti, brez pravnega spora. Grozi namreč celo tožba evropske komisije.”

Zaradi navedenega po njegovem mnenju na stranskem tiru ostajajo bistvene pristojnosti tega ministrstva, na primer izročitve tretjim državam, kjer po njegovi oceni ministrstvo v posameznih primerih ne spoštuje obvez po 3. členu EKČP in posameznike želi izročiti tretjim državam kljub nevarnosti mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

“Prav tako nikogar na ministrstvu ne zanima strategija zoper antisemitizem in se strokovne službe otepajo priprav zaradi neodzivnosti političnega vodstva.”

Kot še dodaja Erbežnik, ne more sodelovati pri vodenju ministrstva, kjer se “potencialno prepletajo zasebni interesi in pravni spori vodstva (ministra) s posameznimi odločitvami ministrstva (npr. glede notarskih mest).”

“Glede na vse navedeno zaključujem, da mi ni omogočeno strokovno delo na način spoštovanja prava EU, pravne države in človekovih pravic, ter nemudoma odstopam kot državni sekretar,” Erbežnik zaključuje svojo odstopno izjavo.

Profesorja kazenskega prava dr. Anžeta Erbežnika je javnost sicer imela priložnost bolje spoznati ob njegovi kandidaturi za ustavnega sodnika oktobra lani. Za mesto na ustavnem sodišču sta ga predsedniku Pahorju predlagala nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice profesor dr. Boštjan M. Zupančič in predsednik omenjenega odbora EP, Juan Fernando López Aguilar. Kljub podpori koalicije, ki je takrat formalno še segala preko 46 glasov, jih je dr. Erbežnik na tajnem glasovanju prejel “le” 44 in na mesto ustavnega sodnika ni bil izvoljen.

Po izteku mandata Dunji Jadek Pensa to mesto še vedno staja nezasedeno, saj je nedavno en glas zmanjkal tudi zaslužnemu profesorju dr. Janezu Kranjcu.

Problem Dikaučiča ni toliko, da ni strokovnjak, temveč da tudi ni politik
Profesor Erbežnik je torej po slabem mesecu na ministrstvu za pravosodje podal diagnozo stanja in hkrati javnosti omogočil vpogled v modus operandi visokega uradništva, kadar na čelu nima močnega vodstva.

In to je, takšen je pač sistem parlamentarne demokracije, po defaultu politično. Profesor Erbežnik morda zato v strokovnem smislu od ministra pričakuje preveč; gre pač za politično in ne strokovno funkcijo. Kar pa še ne pomeni, da vsaj osnovno poznavanje področja za resornega ministra vendarle ni nujno.

Najbrž je bil dr. Erbežnik na funkcijo državnega sekretarja (ki je, mimogrede, tudi politična funkcija) vendarle pripeljan ravno zaradi zavedanja ministrove šibke strokovne podkovanosti. Kombinacija močne, karierne politične osebnosti na čelu ministra ter strokovno podkovanega državnega sekretarja bi morala zadostovati, da se kroti tudi neredko samozadostno in vase zagledano visoko uradništvo, ki vedri na direktorskih položajih v ministrstvih in si domišlja, da so nedotakljivi kralji svojega vrtička.

A problem Marjana Dikaučiča je, da ni ne eno ne drugo – ni niti strokovnjak, niti politik. Kaj potem Dikaučič sploh je, je vprašanje na mestu. Odgovor, da je priložnostni posameznik, ki se je pravi čas znašel na pravem mestu, da je postal rešitev v sili za položaj izven njegovega realnega dometa, je najbrž še najbližje resnici.

Vse lepo in prav, navsezadnje bo minister zgolj kakšno leto. A to nedvomno ni okolje za ljudi z iskrenimi nameni, ki pridejo z ambicijo dejansko nekaj narediti, spremeniti, ne pa zgolj vedriti na delovnem mestu in v CV vpisati novo referenco. In prav v tem kontekstu lahko razumemo Erbežnikovo kratko avanturo na ministrstvu za pravosodje ter, po točni diagnozi realne situacije, njegovo hitro slovo.

43 KOMENTARJI

  1. Uredništvo odlična analiza in komentar, ki pa na žalost pomeni prej pravilo kot izjemo pri kadrovanju na odgovorne ”politične” položaje v državi.
    ” A problem Marjana Dikaučiča je, da ni ne eno ne drugo – ni niti strokovnjak, niti politik. Kaj potem Dikaučič sploh je, je vprašanje na mestu. Odgovor, da je priložnostni posameznik, ki se je pravi čas znašel na pravem mestu, da je postal rešitev v sili za položaj izven njegovega realnega dometa, je najbrž še najbližje resnici.
    A to nedvomno ni okolje za ljudi z iskrenimi nameni, ki pridejo z ambicijo dejansko nekaj narediti, spremeniti, ne pa zgolj vedriti na delovnem mestu in v CV vpisati novo referenco. In prav v tem kontekstu lahko razumemo Erbežnikovo kratko avanturo na ministrstvu za pravosodje ter, po točni diagnozi realne situacije, njegovo hitro slovo.
    V tej luči je gesta dr. Erbežnika več kot razumljiva in pohvale vredna. Problem Erbežnika in nas državljanov je in bo v tem ker politika ne ceni visoko etičnih in strokovnih ljudi, temveč nasprotno išče , želi in vzgaja kimavce ter jih nato namešča na odgovorne položaje.

    • Verjetno je Dikaučič res kompromis za manj kot eno leto aktivnega dela. Vsi vedo, da se v tako kratkem času ne da kaj bistvenega narediti in so zato sprejeli njegovo kandidaturo, da ostali del vlade dela normalno. Politično korektna rešitev. Mislim, da bi se sam odločil enako.

  2. Čestitke za pokončno držo, dr. Erbežnik.

    Verjamem, da je težko delati v takšni skupini, kjer je razumevanje omejeno.

    Ni važno, da je pismen, glavno, da je naš.

  3. Ne, tudi dr. Erbežnik me ni v ničemer prepričal. Če ni želel biti kimavec aktualnemu ministru (ga ne poznam, zato ga ne bom presojal, pa tudi prekratek čas je za oceno), je v svoji obrazložitvi odstopa več kot jasno nakazal, da pa bi hotel biti kimavec Evropske komisije in tako imenovanega evropskega prava. Sicer pa je ne samo v pravosodnem ministrstvu, ampak v celem pravosodnem sistemu (pa še v ustavnem sodišču povrh) toliko neverodostojnosti, da se pošten človek sprašuje, kaj je temu botrovalo: ali frankfurtska ali ljubljanska šola (beri: pravna fakulteta).

    • Zelo dobro povedano.
      Tudi v Bruslju je marsikaj na majevih nogah, kot v našem sodstvu.
      Preveč je poslanih v Bruselj, ki tam samo kimajo.

      Za razliko od drugih držav, je Šarec tja poslal KOMISARJA, ki tam preprečuje, da bi Slovenija dobila denar za okrevanje po Covudu. Tega v drugih državah še sanjajo ne. SLOVENSKA Levica pa bi vse ZRUŠILA (celo sodni sistem), le da bi sama ZAVLADALA.

      Če Erbežnik slučajno podpira Levico, kot Lenarčič – potem….?

  4. Minister je politik, državni sekretar pa bi moral biti strokovnjak. Seveda je dolžnost državnega sekretarja kot strokovnjaka, da korektno sodeluje z ministrom, ki sprejema končne odločitve. Če ima državni sekretar supremacistične predsodke, potem seveda ne more biti desna roka ministra. Ampak napaka je v tem primeru njegova, ne ministrova.

  5. Erbežnik je odšel,ker ni imel pojma kaj je JANŠEVIZEM.
    V vladi katero vodi prekaljeni KOMUNAJZAR morajo vladni uslužbenci samo prikimavati in potrjevati IZUME,tovariša Janeza Janše.Zavedati se morajo,da samo na tak način dobijo plačilo,sicer morajo oditi.Za pravo in demokracijo,tam ni prostora.
    Sedaj je spoznal.In bolje prej,kot nikoli.

  6. Škoda, da gremi (če ga je kaj, ali ne dr. Gorenak) v SDS-u nima toliko smisla za timsko delo in deluje po principu – Ubogaj šefa in se ti bo dobro godilo! – in zraven še kakšen mefisto iz Grosuplja, ki je delal in še vedno dela največjo škodo sicer resni stranki.
    Potem pa pride človek iz vasi, ki je delal pravno fakulteto pa čisto dobro ne ve zakaj je diplomiral (podobno kot Vrtovec, odličen za PR! ) pa se je odločil da pride v mesto. Niti ne pozna strukture državne uprave, misli, da bi rad nekaj dobrega naredil, pa pravijo, da imajo ministri dobro plačo in avto za osebne namene, pa si pravi to pa bi bilo nekaj za mene.
    Potem pa sreča študiranega človeka, misleca, ki ga v prvih petnajstih dneh razkrinka, da je pač samo “dober” človek, drugače pa nerazgledan in nenačitan in ta mu ne pove v obraz, kar napiše mu, da lahko prebere v miru čez vikend.
    In če Janša želi imeti take ljudi naj samo tako gre naprej, stroj se ustavi sam po sebi.
    Če je šef brihten še ni rečeno, da tisti ki brišejo kljuke okoli njega vedo, kako se zavežejo vezalke ali kdaj se nosijo manšetni gumbi.
    Na takšen način bo ta vlada sama sebe pokopala.
    Škoda, malo več intelekta in manj poslušnosti pa bi zvozili, tako pa vse podirajo, kar so dobrega storili.

    • Brezvezno nabijanje. Veliko nas je prišlo iz vasi v mesta, več kot obratno. Pa smo vseeno veliko dobrega naredili. Ja, pa ministrske plače za najmanj 18-urno garanje na dan so tudi bajne, kajne? Vsak večji obrtnik zasluži več. Ja, pa Erbežnik je tudi primer misleca svetovnega kova, modrijan, nenadomestljivi. Ah, dajte no! Že to, da se je izpovedal Delu, pove vse.

      • Če smem: zadnjič so bile objavljene plače v okviru policihe, so javno dostopne z imeni in priimki, in je zanimivo, da ima na stotine zaposlenih v policijski upravi dvakratnik plače policijskega ministra. Da o javnih agencijah in zavodih niti ne govorimo. O plači enga potuhnjenega Miloševićevca Veselinovića lahko minister ali šef vlade pri nas le sanja. Da bo jasno. In medtem ko prvi ne delajo nič in so bogato nagrajeni, drugi nosijo vso breme politične odgovornosti in ne poznajo 8-urnega delivnika. Tako je to. Je vseeno dobro vedeti, kako so si v javni upravi posamezniki lepo uredili plače. Policistu 700 EUR, šefeku v upravi pa 8 tisoč EUR na mesec. S čim si jo zasluži, če tudi ministru ne pripada biti pol njegove plače, pa je za vse odgovoren, je res težko doumeti. Ampak tako je, državna blagajna je za ene samopostrežna, medtem ko je drugim sposobna zaseči hišo in celo družino s šoloobveznimi otroki vreči na cesto zaradi 209 EUR dolga. Komunistični raj, ni kaj.

  7. Nekaj ne razumem!

    Erbežnik ni bil na ministrstvu za pravosodje od včeraj, pa se to ni nikjer popznalo.

    Tudi prejšnja ministrica za pravosodje se ni mogla pohvaliti s kakim posebnim pravnim znanjem in uporabnostjo, razen ko je bila senca izjemnega pravnega strokovnjak, etika in moralika Mira Cerarja.

  8. Vem, da je Domovina blizu levemu krilu NSi.

    Po trendu, ki ga ubira ta portal, ugibam, ali se NSi pripravlja na izstop iz koalicije ali pa se resno pripravlja na vstop v koalicijo levih sleparjev in plenilcev, ki jo želijo oblikovati po volitvah.

    V taki koaliciji pa se bo NSi morala odpovedati ministrstvom z največ denarja, ki jih sedaj vodijo nadmerski sanjsko dobri ministri.

  9. Bravo Mihec odličen komentar.
    Tudi sam sem bil pred leti predlagan za svetovalca ministrice brez listnice za EU sredstva in lokalno samoupravo.
    PO 20 minutnem pogovoru sem ugotovil, da gospa, ki jo je kandidiral Desus nima pojma ne o pridobivanju EU sredstev in ne o lokalni samoupravi, zato ponujen ega mesta nisem sprejel.
    Čez 4 mesece je gospa sama odstopila, ker je rabila malo več časa da bi to ugotovila.

  10. Ostra kritika uredništva. Po drugi strani pa nam je vlado nekaj let nazaj vodil najetičnejši in najkompetetnejši pravnik na svetu, Cerar, celo profesor prava, ki si je privoščil takšne pravne zdrse, da se mu je smejal cel svet – njegovi direktorji seveda ne, saj je vendar bil “naš” in biti “naš zadostuje, da Mujo od metle presedla na možgansko kirirgijo, če le kima in dela, kar mu ukažejo.

    Eberžnik je vedel, v kaj se spušča in je škoda, da je tako hitro vrgel puško v koruzo. Bi se že nekako dogovorili med seboj, da bi mu neizkušeni minister dal ustrezna poosladtila, da bi ukrotil, nadziral in discipliniral preplačano in skorumpirano birokratsko govedo, ki je tam že po 30 let in “mulja” slehernega ministra, ki se ga ne boji, je pa nedotakljivo in se ga praktično ne da odpustiti, pa če njihove napake, namerne ali kot posledica nestrokovnosti, še toliko stanejo državni proračun. Vselej sem trdila in trdim, da so po ministrstvih najhujša korupcijska gnezda osredotočena okrog večnih stednjih vodij in njihovega najožjega kroga sodelavcev, ki potem dalje muljajo direktorje ali skupaj z njimi vse do vrha, in ministrom nastavljajo v podpis zadeve, ki jih ti, če bi dobro poznali njihove pasti in ozadja, niti v sanjah ne bi podpisali. Spomnim se primera pred leti, ko so novega direktorja njemu podrejeni “ekskomunicirali” in mu niso dali naprej niti ene same informacije, zato direktorata sploh voditi ni mogel. Ali ministra, če se prav spomnim, je to bil enomesečni (ali nekaj takega) Stepišnik, ki so se mu v fris lagali in podtikali razpise, spisane za točno določena omrežja, ko je prvič vdaril po mizi (če je), pa so ga tako rekoč odstopili. Desnosredinska vlada – ponavadi ohranja vodje sektorjev in tudi direktorje, če se z njimi da delati, bi morala nujno začeti pometati prav tukaj, od srednjega nivoja naprej. Gre za ljufi, ki že 30 let izdajajo odločbe in pišejo javne razpise za točno določena interesna omrežja. Teh ljudi se odpustiti ne da, vodenje pa se jim lahko odvzame in tudi iste metode, ki jih uporabljajo sami proti tistim, ki jim niso po godu, se da uporabiti proti njim. Za par let v informacijski “bunker”, popolnoma jim odrezati informacijske kanale in prekiniti tokove komunikacij med njimi in vodstvom, pa bo. Oni sami nimajo težav z uporabo teh metod in nagajanjem, ko njihovi niso na oblasti. Zato je edini učinkovit način, da te ljudi nevtraliziraš, ta, da barbarske udbovske metode, ki so jih sami razvili, brez milosti uporabiš proti njim samim. Ni druge. Kdor misli, da gre po ministrstvih za visoko strokovnost in nek visok nivo delovanja in komuniciranja, se moti. Tam je zabetonirana rdeča drhal, ki neusmiljeno “drhali”. Pa če to drhaljenje poteka proti ministrom ali pa posameznim zaposlenim, ki niso “naši” in zato delajo vse, kar je mogoče, da bi ti ljudje bodisi izgubili zaposlitev bodisi sami odšli spričo nevzdržnosti razmer. Tako je krog plenjenja brez nadzora fino sklenjen, realna moč pa se ohranja ne tam, kjer je koncentrirana politična odgovornost (vodstva ministrstev), temveč tam, kjer ni nobene odgovornosti, a se razpolaga in upravlja z izjemno velikim vplivom in davkoplačevalskim denarjem. Če se kaj razkrije, politično odgovarja minister, skorumpiranemu birokratskemu govedu pa se ne zgodi nič in se veselo smejijo, ker tudi njim kapljajo procenti od korupcije pri javnih razpisih, dovoljenjih itn.

    • Ula, čestitke, za tako dober prikaz stanja na ministrstvih!

      Res je tam problem “skorumpirana Levičarska ADMINISTRACIJA”, ki meče polena pod noge – Desni vladi.

      Levičarji imajo vse pore napolnjene s “svojimi”, tako doma, kot v Bruslju.
      Čestitam sedanji vladi, da kljub nenehnim napadom vseeno kar solidno dela!
      V normalnih pogojih (brez Covida in Ustajnikov) bi ta vlada lahko še veliko dobrega naredila.

      • Draga Kraševka, na žalost je vse, kar sem opisala, res. Kako vlada (sem prištevam tudi ministre, jadno) deluje s temi javnosektorskimi potuhnjenci, je sam čudež, da je še “v sedlu” in vsaj kolikor tolikor operativna. Ponavadi se malo potuhnejo, če se ministra bojijo, a takoj, ko zavohajo najmanjšo slabost, napadejo pri živem truplu, kot bi dejali. Grozljivo in resnično, s čim se soočajo ministri. Predstavljajte si, s kakšno korumpirano komunistično zalego ima opravka g. Simonitti na MK ali g. Hojs na MNZ, pa je tako povsod. Čimbolj vitek, debirokratiziran in depolitiziran bo javni sektor, tem bolje za vse državljane. Sedaj so nedotakljiva nadkasta. Mafijska država v državi.

  11. Briga me EU in njeno politikantsko “pravo”. Partijske štale tukaj v sodstvu se niti dotaknil še ni noben minister ali državni sekretar. Tudi ta se je ne bo in zato so ga nastavili (to nima nič z Janšo, če bi on odločal, bi štalo kompletno razgonil). V politiki se nič ne zgodi slučajno, profesorja so pač podkupili, da škodi tej vladi.

    • Pravzaprav ni čudno, da so komiji tako nervozni, da jih je zdaj začela zanimati celo “strokovnost” pravosodnega ministra, čeprav so bili njihovi vedno samo poslušne marionete za betoniranje statusa quo v zločinskem partijskem sodstvu; aktualni minister je npr. tako “nestrokoven” in evropsko nerazgledan, da komijem še vedno ni uspelo inštalirati dveh udbovskih tožilskih šalabajzerjev, čeprav so v ta namen mobilizirali poleg tukajšnje še vso evropsko udbovsko infrastrukturo (Vera Jourova in Dunja Mijatović prav zdaj nabijata z vso silo). Gre ze veliko denarja, za evropske milijarde, zato ni čudno, da tako cvilijo. Morda pa so tega profesorja samo prestrašili, da jo je raje urno pobrisal.

    • Ta čas je že 30 let, pa se te javnosektorske skorumpirane levaške gnilobe nihče niti od daleč ne upa dotakniti. Te njihove šefeke pokvarjene naj na šefovanje, vključno s pomočjo šefekov (pomočniki ali namestniki vodij in direktorjih) omejijo na en največ štiriletni šefovski mandat v 10.ih letih, da se ne bodo uspevali dovolj omreževati. Sedaj. pa en šefe piše javni razpis na primer za agencijo, ki jo nato nadzira pri izvajanju tega istega razpisa, ločen9sti tu ni, eni drugim vzdržujejo šefovska/direktorska mesta, skrbijo za ustrezen denarni tok in vzvratno črpajo v lastne žepe bodisi preko obvodnih firm, pisanih na sorodnike, bodisi neposredno “pod mizo”…. Ni mi jasno, zakaj za zaposlene v javni upravi ni finančnih/premoženjskih kartic, da bi se točno vedelo, s koliko ptemoženja so vstopili v javni sektor, koliko zaslužijo in ali imajo zakonito pokritje za lastno potrošnjo. Ne pa, da si zaposleni z dvema tisočakoma plače brez posojil lahko privošči novo hišo, prestižni avto in jahto, pa se ne ve, kako je to mogoče… Od kod mu viri. To ni faušija, to je za preprečevanje korupcije nujno. Mi pa imamo FURS, ki preganja kurje tatove, niti enkrat samkrat pa se ne vtakne v čudno bogato potrošnjo javnih uskuźbencev, tudi KPK to ne zanima. Seveda, saj so “njihovi”, s tem. pa tapravi in upravičeni do nezakonitega izčrpavanja državnega proračuna, procentov za ustrezno pripravljen razpis, prostorsko dovoljenje ali karkoli že…

  12. Na uglednem portalu sem prebral tudi tale komentar, ki kljub robatosti ni brez zrnca soli:

    “Oh in ah, tudi tako prepotentni državni uslužbenci obstajajo. Čutil je, da ga bo minister brcnil iz ministerstva, pa je prej odstopil.
    Revež, le osmešil se je.”

  13. Ne poznam ministra, vendar pa sem v zadnjem času slišal precej negativnega glede njegovega ravnanja. Tako je npr. iz čistega revanšizma, ker v lanskem letu ni bil imenovan na notarsko mesto v Žalcu, zavrnil podaljšanje delovanja obatoječega notarja v Žalcu. Žal se moram strinjati s komentarjem uredništva. Je pa res, da v preteklosti pravosodni ministri niso bili nujno strokovnjaki (npr. Ivo Bizjak je bil matematik). Mislim, da je največji problem, če je nekdo ravno toliko podkovan v nečem, da misli da nekaj ve in zna, v resnici pa ve le na pol. Tak primer je bil recimo tudi Karel Erjavec kot državni sekretar na ministrstvu za pravosodje…
    Upam, da se motim, ampak se bojim, da nas bo zaradi odločitev tega ministra še bolela glava…

    • To je minister iz kvote SMC in če je tako samosvoj, kot ste zapisali, potem očitno je dovolj strog vodja, ki zna zaposlene pripeti na uzde, če je treba. Če slefimo komentarju Uredništva, je to dovolj, da je minister uspešen, za ostalo poskrbi stroka. Zdaj pa, če je Eberžnik želel sam odločati in presojati, kako bondoločene stvari peljal (in v katero smer), potem ne razume vloge ministra. Ki je tam, da zagotovi kreiranje in izvajanje takšnih politik, ki so skladne s strategijo vlade, ki jo zastopa, oz. programom politične stranke, kot je potrjen v pogodbi koalicihske vlade. Vsi so totej damo ozvrševalci usmeritev in direktiv in bi morali biti. Če tega ni, je imenovati ministre čisto brezveze, bodo javni usluźbenci vse gonili po svoje, zapravljali naš denar in za nič odgovarjali. Minister pa odgovarja. Dikaučiča sploh ne poznam, a bo za vse, kar pične, nosil politično odgovornost. On in vlada. Ne pa Eberžniki ali drugi javni uslužbenci in funkcionarji. Za to gre. Zato smatram, da je ta odstop g. Eberžnika z utemeljitvijo, kakršna nam je bila pladirana v javnost z njegove strani, nenavaden, celo čuden, obrazložitev pa za lase privlečena.

  14. Bil sem relativno visoko v slovenski državni birokraciji. Seznanil sem se z njenim poslovanjem in prepričan sem, da se do sedaj ni kaj dosti spremenilo.
    Karkoli je bilo potrebno narediti, ni bilo mogoče, ker se ne da, ker zakoni to ne dopuščajo.
    Tako nismo reševali perečih problemov, ampak iskali pravno pot za reševanje problema.
    Ko birokracijo opazujem danes, vidim, da je mnogo časa poteklo, spremenilo pa se ni nič.
    Najlepši primer, kako birokracija deluje, je nabava zašitne opreme ob nastopu sedanje vlade.
    Bilo je vojno stanje, izredne razmere in general je ukazal, kaj je potrebno storiti. Dobesedno čez noč je ustanovil krizni štab, ki je nemudoma začel delovati in v nakrajšem možnem času so bili znani rezultati. Prav ukrepanje, krizni štab in politična podpora so rešili Slovenijo.
    Kasneje pa smo lahko spremljali agonijo tistih, ki so se žrtvovali, garal noč in dan in zagotovili potrebno opremo. Nastopili so pravni strokovnjaki in pokazali in dokazali, kaj vse je šlo narobe. Če bi jih upoštevali med delovanjem kriznega štaba, bi zadnje pošilke potrebne opreme prihajale šele sedaj v skladišča.
    Dr. Erbežnika ne poznam. Popolnoma jasno pa mi je, kakšno stanje vlada med birokrati na pravosodnem ministrstvu. Miistrstvo na katerem sem bil zaposlen, je oddaljeno od prava, pa so vseeno pravne sence preganjale birokrate do te mere, da so nenehno dvomili o najbolj bizarnih zadevah. Ubadali so se že z matematično operacijo 1+1 in rezultat preverjali cele tedne. Predsatvljam si, kako mora biti na pravosodnem ministrstvu, od kjer prihajajo sence in vzpodbujajo birokrate k največji previdnosti, kjer niso odločilne le besede, temveč posamezne črke.
    Tudi ministra ne poznam. Lahko da je preprosti kmečki sin s kmečko pametjo in skuša z njo reševati probleme. Ko nekaj naroči, mu birokrati nemudoma pojasnijo: to ne gre! Zakoni tega ne dopuščajo! Ustava tega ne dopušča! EU tega ne dopušča! In potem pride dr. Erbežnik, ki potrdi, da imajo birokrati prav. In tako gre svet naprej. Tako teče že celo večnost in očitno bo tekel celo večnost še naprej.
    In smo sredi pravljice o cesarjevih novih oblačilih.
    Če se nič ne sremeni, je dobro, če se kaj, se mora res minimalno, skoraj nič.
    V kakšem svetu živimo pa nam kaže EU z vrhunskim dosežkom, nekakšnim pasošem za prestop mej ob epidemiji.Prepričan sem, da je tak pasoš sposoben izdati navadni sanitarni tehnik v enem tednu. Slavna in mogočna EU je to dosegla v ene letu s skrajnimi napori, številnimi usklajevanji, ekspertizami in konferencami. Ob neštetih drugih problemih, ki so bili zato v drugem planu, so sprejeli tak dokument.
    To je pravo, to so obligacije, ki narekujejo birokratom učinkovitost in si lomijozobe ob matematični operaciji 1+1 =?.

    • APMMB2, jep, dobro ste povedali. Tudi sama dobro poznam delovanje po ministrstvih od znotraj. Nič se ne da, inovacije so nezaželjene, iskanje in predstavitev učinkovitih rešitev tudi. Imela sem v pisarni celih osem let sodelovca, težkega primitivca brez sleherne delovne in osebne kulture, ki teh celih osem let ni imel ene same zadolžitve, zato je surfal po netu, ostalih nekaj “izbrancev”, tako imenovanih delivnih mul, pa smo se utapljali od dela. Večina pa se je čohala, ker so notri. prišli. po politični liniji tako kot ta nesrečni primitivec, celo z srednjimi šolami so jih nezakonito, mimo vednosti kabineta, po dogovoru s kadrovniki zaposlovali na visoko strokovna delovna mesta z zahtevano najmanj univerzitetno izobrazbo, nato pa jim plačevali šolanje, da so to zakrili, s tistimi dvemi leti bolonjskega faksa (rabili pa so za zasedbo svojih mest vsaj 4 leta faksa), za vsak slučaj, če bi kdo ob menjavi oblasti kaj preverjal… Ti zaupniki so nato delili strdstva omrežjem in v službi nesramno obogateli, tiste, ki nismo dopuščali nepravilnosti, pa so najprej tako obremenili z delom, da so ljudje raje sami odšli, če se še tu nismo dali, pa insceniranja situacij i grupno laganje, ekskomunikacija teh zaposlenih, grupno šikaniranje, poniževanje, odvzem strokovnih nalog in razvrednotenje na nivo neizobraźenega kadra, da omenim le nekaj njim ljubih pristopov. Maji zgoraj očitno nič ni, ker bodisi izpolnjuje pričakovanja omrežij (morda niti sama ne ve), bodisi o niçemer bistvenem ne odloča, sploh pa ne o državnih miljončkih, ki naj bi šli v “ta prave” žepe, bodisi spl9h ne dela na tako interesno izpostavljenem področju ali pa ima zelo. močno politično zaščito in jo raje pustijo pri miru. Pri nas so člane NSI šikanirali, a niti primerljivo tako močno, kot člane SDS, nekatere pa so samo sumili, da smo desni, ker de facto nismo bili člani nobenih strank, in je bilo dovolj, da smo opleli. Pri nas smo bili trije desno usmerjeni in pri vseh treh enaki pritiski in enaki vzorci šikaniranja. Se je prav videlo. Javna uprava potrebuje ne le temeljito očiščenje temveč že kar pravi Peeps insekticid proti rdeči tatinski gamadi, ki se je tam zalegla in jo vodi ter krade naš denar. Imam kar dolgo kilomertino z delom po ministrstvih v finančno poželjivih sektorjih za omrežja, zato dobro vem, o čem govorim. Za nerdeče je tam biti zaposlen pekel, za nekorumpirane nerdeče, ki ne popustijo pod pritiski, pa najgliblja globina pekla, kamor še Lucifer redko zaide. Fuj.

      • P. S. Sem pizabila povedati, da so tiste na hitro skracane diplome prav vse bile podeljene pri enem in istwm profesorju, ki je t. i. “hišni” podelitelj za leve, pri njem pa se brez težav, če si le “ta pravi”, podeli diploma (ki jo pišejo sodelavci drug drugemu v pisarnah kar med delovnim časom v stilu copy/paste), magisterij, ni da ni…
        Da ne govorim o tem, kako so eni od sodelavk v moji pisarni dovolili, da se je namesto, da bi xelala, 14 dni hodila v službo in prejemala plačo in se tam učila za nek izpit (jaz sem morala dati dopust, da sem k svoji dirwktorici šla na razgovor o zaposlutvi na drugem delovnem mestu v svojem direktoratu, kar je prav, vendar so ostali sodelavci te iste razgovore opravili kar med delovnim časom), drugi je svoje podjetje vodil kar med delovnim časom z uporabo sluźbenega telefona, faksa, računalnika, interneta… Vse se da, če si njihov, če ne, pa te bodo že odpravili in ti zagrenili življenje do smrti. Če bi imela količkaj zaupanja v organe pregona, pa ga nimam miti malo, bi vsenepravilnosti in kazniva dejanja v mojem tedanjem delovnem okolju že zdavnaj razkrila, tako pa lahko posameznik zgolj nemočno opazuje in ne more nič, da bi se zaustavilo in omejilo zločinsko ropanje državljanov, pa če se na glavo postavi…

  15. V “vladavini prava po slovensko” je ministrstvo za pravosodje najverjetneje le “vrh ledene gore” odtujenega in oholo samozadostnega državnega birokratizma ter vztrajnega ponavljanja mantre vseh birokratskih nesposobnežev – “Pekel so drugi!”.
    Izgovor, da se izvršna veja oblasti ne sme “vtikati” v avtonomne procese sodne veje oblasti, je imeniten alibi za ministra, državne sekretarje in ostale visoke državne uradnike na ministrstvu za pravosodje, da so že v izhodišču razbremenjeni odgovornosti za vse sodne ekscese, šlamparije in zaostanke v nedotakljivih sferah avtonomne sodne veje oblasti ter da so “čisti” celo pred lastno – človeško in profesionalno – vestjo.
    Če pobrskamo nekoliko po spominu, lahko ugotovimo, da je bil zadnji minister za pravosodje, ki je imel ustrezne najvišje strokovne in človeške reference za to izpostavljeno funkcijo in ki je nekaj prebojnih ukrepov tudi uveljavil, prof. dr. Štrum, Vsi njegovi nasledniki so prevzeli ministrsko vlogo kot pravniški in politični anonimneži in kot taki so jo praviloma tudi zapustili. V tem ni zadnji in najnovejši minister za pravosodje, žal, nikakršna izjema. Kar pa seveda pomeni, da od ministra in od ministrstva za pravosodje tudi poslej ne smemo in ne moremo pričakovati nikakršnih prebojnih strokovno domišljenih ter demokratično usklajenih zakonskih in podzakonskih poskusov nujnih reform pravosodnega sistema ter pravosodne prakse.
    Na kratko rečeno: tako ministrstvo za pravosodje kot avtonomno pravosodje v RS bosta še naprej ( brez slabe vesti) – “v leru”.

  16. Ne spominjam se, da bi “desničar” Erbežnik ( po Požarju) pred časom z dolgim pismom v Delu objavil, da prevzema funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje in opisal, kaj bo na tej fukciji dobrega ter koristnega postoril.

    Na svoj način se je pač vključil v pogrom nad aktualno vlado in koalicijo ter si skušal pridelati kakšno prednost, ko bo v nesrečo naroda oblast prevzela sleparska in plenilska levica.

    Docela zaman pa le ni bilo njegovo pismo. Prekinil je lastno anonimnost. Mnogi smo namreč prvikrat slišali za njega.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime