Epidemija osamljenosti
POSLUŠAJ ČLANEK
V Veliki Britaniji že obstaja ministrstvo za osamljenost. Vzpostavljeno je bilo lani (priključeno k ministrstvu za šport in civilno družbo), potem, ko so Britanci z raziskavo ugotovili, da je med njimi 9 milijonov ljudi, ki se počutijo osamljeni. To dejstvo samo po sebi veliko pove o tem, za kako velik družbeni problem gre.
Komisije za osamljenost si sedaj želijo tudi v Berlinu, kjer naj bi osamljenost po mnenju mestnih krščanskih demokratov (CDU) že resno vplivala na zdravje in družbo. V kar polovici berlinskih gospodinjstev živi le ena oseba, mesto pa že ima posebne linije za osamljene, prostovoljno delo za osamljene, Facebook skupine za samopomoč, organizirajo tudi posebne dogodke, namenjene ljudem, ki se v 3,6 milijonskem mestu čutijo osamljene. Ker naj bi mnogi tudi do 300 dni v letu preživeli za štirimi stenami, se je Berlina prijel vzdevek “prestolnica osamljenosti”.
Raziskava, ki jo je zvezna vlada opravila maja, je pokazala, da je od leta 2011 do 2017 število Nemcev, starih med 45 in 84 let, ki poročajo, da se včasih počutijo zelo osamljeni, poskočilo za 15 odstotkov. V nekaterih starostnih skupinah je to število poskočilo za 59 odstotkov, vsak četrti najstnik pa je poročal o vsaj občasnih občutkih osamljenosti, poroča Deutsche Welle. Tudi vsak tretji odrasli Francoz živi sam, približno 12 % prebivalstva te države nad 12 let pa živi brez kakršnih koli družbenih odnosov - pa naj gre za družino, prijatelje ali sodelavce.
Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol. Nikakor ne gre le za nemški ali britanski pojav, niti ne le za evropski problem.
Mnogi govorijo o bolezni 21. stoletja. Na zdravje ljudi naj bi vplivala podobno slabo kot kajenje 15 cigaret na dan. Osamljeni tvegajo visok krvni tlak, srčne bolezni, debelost, oslabljen imunski sistem, tesnobo, depresijo, upad kognitivnih zmožnosti, Alzheimerjevo bolezen in celo smrt.
Presenečajo rezultati raziskave, ki je ugotovila, da so najbolj osamljeni ljudje v Združenih državah Amerike prihajali iz generacije Z, torej mladi, rojeni v poznih 90-ih in začetku 2000-ih. A tudi sicer se skoraj polovica Američanov pogosto čuti osamljene.
Na Japonskem že desetletja obstajajo kavarne, v katerih mladi moški plačujejo, da se pogovarjajo in družijo z ženskami, hodijo na sprehode ali se pretvarjajo, da so na zmenku. Narašča pa tudi število lokalov, kamor se ženske odpravijo na pogovor ali druženje z moškimi.
Na Kitajskem je politika za enega otroka povzročila tako grozo za ravnovesje med spoloma, da se pojavlja vse več poročil o trgovcih z ljudmi, ki ugrabljajo ženske iz sosednjih držav (npr. Mjanmara), da bi zagotovili "neveste" za osamljene mlade moške.
Tudi če imamo vsega na pretek, brez drugih ljudi ne moremo živeti. Brez skupnosti se ne moremo roditi, brez nje ne odrastemo v zdrave ljudi in tudi v odrasli dobi brez družbe ne moremo živeti. Družba pač ne obstane le kot skupek individualizmov.
Osamljeni, ki se druži z drugim osamljenim, je že lahko rešil eno življenje. Zatorej vsakomur, ki bi rad živel in mu je mar za svet, velja poziv, naj se druži, združuje, ima družino, družno počne, kar pač počne, združi moči, da bo z drugimi v dobrih odnosih in nasploh družaben. Vsaka druga možnost je slabša in družbeno destruktivna.
Komisije za osamljenost si sedaj želijo tudi v Berlinu, kjer naj bi osamljenost po mnenju mestnih krščanskih demokratov (CDU) že resno vplivala na zdravje in družbo. V kar polovici berlinskih gospodinjstev živi le ena oseba, mesto pa že ima posebne linije za osamljene, prostovoljno delo za osamljene, Facebook skupine za samopomoč, organizirajo tudi posebne dogodke, namenjene ljudem, ki se v 3,6 milijonskem mestu čutijo osamljene. Ker naj bi mnogi tudi do 300 dni v letu preživeli za štirimi stenami, se je Berlina prijel vzdevek “prestolnica osamljenosti”.
Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol.
Raziskava, ki jo je zvezna vlada opravila maja, je pokazala, da je od leta 2011 do 2017 število Nemcev, starih med 45 in 84 let, ki poročajo, da se včasih počutijo zelo osamljeni, poskočilo za 15 odstotkov. V nekaterih starostnih skupinah je to število poskočilo za 59 odstotkov, vsak četrti najstnik pa je poročal o vsaj občasnih občutkih osamljenosti, poroča Deutsche Welle. Tudi vsak tretji odrasli Francoz živi sam, približno 12 % prebivalstva te države nad 12 let pa živi brez kakršnih koli družbenih odnosov - pa naj gre za družino, prijatelje ali sodelavce.
Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol. Nikakor ne gre le za nemški ali britanski pojav, niti ne le za evropski problem.
Mnogi govorijo o bolezni 21. stoletja. Na zdravje ljudi naj bi vplivala podobno slabo kot kajenje 15 cigaret na dan. Osamljeni tvegajo visok krvni tlak, srčne bolezni, debelost, oslabljen imunski sistem, tesnobo, depresijo, upad kognitivnih zmožnosti, Alzheimerjevo bolezen in celo smrt.
Presenečajo rezultati raziskave, ki je ugotovila, da so najbolj osamljeni ljudje v Združenih državah Amerike prihajali iz generacije Z, torej mladi, rojeni v poznih 90-ih in začetku 2000-ih. A tudi sicer se skoraj polovica Američanov pogosto čuti osamljene.
Na Japonskem že desetletja obstajajo kavarne, v katerih mladi moški plačujejo, da se pogovarjajo in družijo z ženskami, hodijo na sprehode ali se pretvarjajo, da so na zmenku. Narašča pa tudi število lokalov, kamor se ženske odpravijo na pogovor ali druženje z moškimi.
Na Kitajskem je politika za enega otroka povzročila tako grozo za ravnovesje med spoloma, da se pojavlja vse več poročil o trgovcih z ljudmi, ki ugrabljajo ženske iz sosednjih držav (npr. Mjanmara), da bi zagotovili "neveste" za osamljene mlade moške.
Tudi če imamo vsega na pretek, brez drugih ljudi ne moremo živeti. Brez skupnosti se ne moremo roditi, brez nje ne odrastemo v zdrave ljudi in tudi v odrasli dobi brez družbe ne moremo živeti. Družba pač ne obstane le kot skupek individualizmov.
Osamljeni, ki se druži z drugim osamljenim, je že lahko rešil eno življenje. Zatorej vsakomur, ki bi rad živel in mu je mar za svet, velja poziv, naj se druži, združuje, ima družino, družno počne, kar pač počne, združi moči, da bo z drugimi v dobrih odnosih in nasploh družaben. Vsaka druga možnost je slabša in družbeno destruktivna.
Povezani članki
Zadnje objave
P. Metod Benedik, cerkveni zgodovinar: Škofjeloški pasijon je unikum v svetu
29. 3. 2024 ob 6:31
Svoboda govora ali govor Svobode
28. 3. 2024 ob 7:31
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
APR
01
APR
01
KINO V ŽIVO: OKRONANA
19:00 - 21:00
3 komentarjev
Teodor
"...ne glede na barvo kože in spol."
A to je potrebno v vsakem članku poudariti? Človek, bi pomislil, da avtor intimno misli, da ljudje druge barve in spola niso povsem ljudje in z miselnimi smetmi prepričuje samega sebe, da nima grešnih misli.
Ali pa avtor le maši članek, da ima le ta dovolj besed, ki jih zahteva urednik.
Pa brez zamere.
Teodor
Ne vem, če je to res problem, poznam veliko ljudi, ki si želijo le tega da bi bili sami in jim gre ves svet na živce. Pa ne zgolj mladih naveličanih staršev.
Ampak to je le moje opažanje.
pozdrav
To je to, ker ni več pristnega druženja.
Moto pa naj bi bil: izkoristi vsako priložnost za druženje. Zlasti še priložnostno oziroma slučajno srečanje z ljudmi.
Pozdravimo jih in spregovorimo z njimi vsaj par besed. Če so pri volji do petja, pa še z njimi zapojmo kakšno veselo ljudsko pesem, ki nas duhovno poveže in duhovno spodbudi za aktivno in srečno življenje!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.