Epidemija osamljenosti
POSLUŠAJ ČLANEK
V Veliki Britaniji že obstaja ministrstvo za osamljenost. Vzpostavljeno je bilo lani (priključeno k ministrstvu za šport in civilno družbo), potem, ko so Britanci z raziskavo ugotovili, da je med njimi 9 milijonov ljudi, ki se počutijo osamljeni. To dejstvo samo po sebi veliko pove o tem, za kako velik družbeni problem gre.
Komisije za osamljenost si sedaj želijo tudi v Berlinu, kjer naj bi osamljenost po mnenju mestnih krščanskih demokratov (CDU) že resno vplivala na zdravje in družbo. V kar polovici berlinskih gospodinjstev živi le ena oseba, mesto pa že ima posebne linije za osamljene, prostovoljno delo za osamljene, Facebook skupine za samopomoč, organizirajo tudi posebne dogodke, namenjene ljudem, ki se v 3,6 milijonskem mestu čutijo osamljene. Ker naj bi mnogi tudi do 300 dni v letu preživeli za štirimi stenami, se je Berlina prijel vzdevek “prestolnica osamljenosti”.
Raziskava, ki jo je zvezna vlada opravila maja, je pokazala, da je od leta 2011 do 2017 število Nemcev, starih med 45 in 84 let, ki poročajo, da se včasih počutijo zelo osamljeni, poskočilo za 15 odstotkov. V nekaterih starostnih skupinah je to število poskočilo za 59 odstotkov, vsak četrti najstnik pa je poročal o vsaj občasnih občutkih osamljenosti, poroča Deutsche Welle. Tudi vsak tretji odrasli Francoz živi sam, približno 12 % prebivalstva te države nad 12 let pa živi brez kakršnih koli družbenih odnosov - pa naj gre za družino, prijatelje ali sodelavce.
Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol. Nikakor ne gre le za nemški ali britanski pojav, niti ne le za evropski problem.
Mnogi govorijo o bolezni 21. stoletja. Na zdravje ljudi naj bi vplivala podobno slabo kot kajenje 15 cigaret na dan. Osamljeni tvegajo visok krvni tlak, srčne bolezni, debelost, oslabljen imunski sistem, tesnobo, depresijo, upad kognitivnih zmožnosti, Alzheimerjevo bolezen in celo smrt.
Presenečajo rezultati raziskave, ki je ugotovila, da so najbolj osamljeni ljudje v Združenih državah Amerike prihajali iz generacije Z, torej mladi, rojeni v poznih 90-ih in začetku 2000-ih. A tudi sicer se skoraj polovica Američanov pogosto čuti osamljene.
Na Japonskem že desetletja obstajajo kavarne, v katerih mladi moški plačujejo, da se pogovarjajo in družijo z ženskami, hodijo na sprehode ali se pretvarjajo, da so na zmenku. Narašča pa tudi število lokalov, kamor se ženske odpravijo na pogovor ali druženje z moškimi.
Na Kitajskem je politika za enega otroka povzročila tako grozo za ravnovesje med spoloma, da se pojavlja vse več poročil o trgovcih z ljudmi, ki ugrabljajo ženske iz sosednjih držav (npr. Mjanmara), da bi zagotovili "neveste" za osamljene mlade moške.
Tudi če imamo vsega na pretek, brez drugih ljudi ne moremo živeti. Brez skupnosti se ne moremo roditi, brez nje ne odrastemo v zdrave ljudi in tudi v odrasli dobi brez družbe ne moremo živeti. Družba pač ne obstane le kot skupek individualizmov.
Osamljeni, ki se druži z drugim osamljenim, je že lahko rešil eno življenje. Zatorej vsakomur, ki bi rad živel in mu je mar za svet, velja poziv, naj se druži, združuje, ima družino, družno počne, kar pač počne, združi moči, da bo z drugimi v dobrih odnosih in nasploh družaben. Vsaka druga možnost je slabša in družbeno destruktivna.
Komisije za osamljenost si sedaj želijo tudi v Berlinu, kjer naj bi osamljenost po mnenju mestnih krščanskih demokratov (CDU) že resno vplivala na zdravje in družbo. V kar polovici berlinskih gospodinjstev živi le ena oseba, mesto pa že ima posebne linije za osamljene, prostovoljno delo za osamljene, Facebook skupine za samopomoč, organizirajo tudi posebne dogodke, namenjene ljudem, ki se v 3,6 milijonskem mestu čutijo osamljene. Ker naj bi mnogi tudi do 300 dni v letu preživeli za štirimi stenami, se je Berlina prijel vzdevek “prestolnica osamljenosti”.
Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol.
Raziskava, ki jo je zvezna vlada opravila maja, je pokazala, da je od leta 2011 do 2017 število Nemcev, starih med 45 in 84 let, ki poročajo, da se včasih počutijo zelo osamljeni, poskočilo za 15 odstotkov. V nekaterih starostnih skupinah je to število poskočilo za 59 odstotkov, vsak četrti najstnik pa je poročal o vsaj občasnih občutkih osamljenosti, poroča Deutsche Welle. Tudi vsak tretji odrasli Francoz živi sam, približno 12 % prebivalstva te države nad 12 let pa živi brez kakršnih koli družbenih odnosov - pa naj gre za družino, prijatelje ali sodelavce.
Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol. Nikakor ne gre le za nemški ali britanski pojav, niti ne le za evropski problem.
Mnogi govorijo o bolezni 21. stoletja. Na zdravje ljudi naj bi vplivala podobno slabo kot kajenje 15 cigaret na dan. Osamljeni tvegajo visok krvni tlak, srčne bolezni, debelost, oslabljen imunski sistem, tesnobo, depresijo, upad kognitivnih zmožnosti, Alzheimerjevo bolezen in celo smrt.
Presenečajo rezultati raziskave, ki je ugotovila, da so najbolj osamljeni ljudje v Združenih državah Amerike prihajali iz generacije Z, torej mladi, rojeni v poznih 90-ih in začetku 2000-ih. A tudi sicer se skoraj polovica Američanov pogosto čuti osamljene.
Na Japonskem že desetletja obstajajo kavarne, v katerih mladi moški plačujejo, da se pogovarjajo in družijo z ženskami, hodijo na sprehode ali se pretvarjajo, da so na zmenku. Narašča pa tudi število lokalov, kamor se ženske odpravijo na pogovor ali druženje z moškimi.
Na Kitajskem je politika za enega otroka povzročila tako grozo za ravnovesje med spoloma, da se pojavlja vse več poročil o trgovcih z ljudmi, ki ugrabljajo ženske iz sosednjih držav (npr. Mjanmara), da bi zagotovili "neveste" za osamljene mlade moške.
Tudi če imamo vsega na pretek, brez drugih ljudi ne moremo živeti. Brez skupnosti se ne moremo roditi, brez nje ne odrastemo v zdrave ljudi in tudi v odrasli dobi brez družbe ne moremo živeti. Družba pač ne obstane le kot skupek individualizmov.
Osamljeni, ki se druži z drugim osamljenim, je že lahko rešil eno življenje. Zatorej vsakomur, ki bi rad živel in mu je mar za svet, velja poziv, naj se druži, združuje, ima družino, družno počne, kar pač počne, združi moči, da bo z drugimi v dobrih odnosih in nasploh družaben. Vsaka druga možnost je slabša in družbeno destruktivna.
Zadnje objave
Ključni dnevi za razdelitev deset tisoč računalnikov
19. 4. 2024 ob 10:45
Pravna država: če imaš 40 poslancev, še ne pomeni, da imaš absolutno oblast
19. 4. 2024 ob 6:00
Vlada spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
3 komentarjev
Teodor
"...ne glede na barvo kože in spol."
A to je potrebno v vsakem članku poudariti? Človek, bi pomislil, da avtor intimno misli, da ljudje druge barve in spola niso povsem ljudje in z miselnimi smetmi prepričuje samega sebe, da nima grešnih misli.
Ali pa avtor le maši članek, da ima le ta dovolj besed, ki jih zahteva urednik.
Pa brez zamere.
Teodor
Ne vem, če je to res problem, poznam veliko ljudi, ki si želijo le tega da bi bili sami in jim gre ves svet na živce. Pa ne zgolj mladih naveličanih staršev.
Ampak to je le moje opažanje.
pozdrav
To je to, ker ni več pristnega druženja.
Moto pa naj bi bil: izkoristi vsako priložnost za druženje. Zlasti še priložnostno oziroma slučajno srečanje z ljudmi.
Pozdravimo jih in spregovorimo z njimi vsaj par besed. Če so pri volji do petja, pa še z njimi zapojmo kakšno veselo ljudsko pesem, ki nas duhovno poveže in duhovno spodbudi za aktivno in srečno življenje!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.