Epidemija koronavirusa kot duhovni izziv

V Sloveniji je razglašena epidemija, v svetu pandemija. Štejemo okužene, umrle, presojamo o vladnih ukrepih za zajezitev, o skrbeh, skoraj paniki nekaterih in skoraj posmehljivi brezbrižnosti drugih. Veliko poslušamo o zelo pomembnih navodilih za izogibanje okužbam. O velikih posledicah za turizem in gospodarstvo.

Da gre za precej hujšo bolezen kot je gripa ne dvomi nihče več. In strah, da zdravstveni sistem ne bo zdržal obremenitev ob večjem številu obolelih je vsak dan večji in bolj realen.



Čeprav na prvi pogled mogoče ni opaziti, ima korona epidemija tudi svojo duhovno komponento.

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!

Znani nemški benediktinski menih in pisatelj Anselm Grün, je pred dnevi objavil svoje razmišljanje na to temo.  Pravi, da je grozeča epidemija lahko tudi duhovni izziv. Točka, da se ustavimo in razmislimo o vrednotah naše družbe, načinu življenja in predvsem smislu naših življenj. Gre za priložnost, da na novo premislimo krščansko zapoved ljubezni do sebe in bližnjega ter jo postavimo v središče svojega življenja.

In ravno druga zapoved krščanstva (ki je pogosto napačno razumljena kot zgolj zapoved ljubezni do bližnjega) je pravo zdravilo za epidemijo. Najprej moram zaščititi sebe, da lahko zaščitim tebe!

Ker mi je mar tako zase kot za druge, bom ravnal odgovorno in pazljivo, potrudil se bom in se odpovedal svojim ugodnostim, razvadam, ki bi utegnile ogroziti tako mene kot druge.  Ne bom se izpostavljal in če pride do okužbe, bom storil vse, da je ne bom širil.

Epidemija je tudi šola v ponižnosti. Ljudje smo danes pogosto preponosni in prepričani, da držimo vse niti življenja v svojih rokah. Ta naša samozadostnost se pred grozečo epidemijo sesuje kot hišica iz kart.

Pomni, da si prah in da se v prah povrneš…

Epidemija je tudi šola v ponižnosti. Ljudje smo danes pogosto preponosni in prepričani, da držimo vse niti življenja v svojih rokah. Ta naša samozadostnost se pred grozečo epidemijo sesuje kot hišica iz kart. Okuži se lahko vsak, virus ne izbira revnih in bogatih, lepih ali grdih, tudi resno lahko zboli vsak. Vsak ima ljubljeno osebo, ki je v rizični skupini…

Tukaj je morda čas, da se ustavimo in se spomnimo, da je naše življenje (in življenje naših ljubljenih) minljivo – z virusom korona ali brez- in da čas teče. Ni vseeno, kako živimo svoje življenje in ni vseeno kakšne odnose imamo z bližnjimi. Morda se v teh trenutkih celo spomnimo na Boga. Pa ne na tistega bogeca, ki nas ob Božiču in Veliki noči gleda iz pocukrane baročne slike v cerkvi, in ne na bogeca, ki je prijeten kulturni sopotnik zahodne civilizacije, ne na bogeca, ki mu tam visoko zgoraj v nebesih angelčki igrajo na harfe…

…pač pa na živega Boga, ki je v nekem trenutku predrl čas in v materinem telesu ustvaril moje življenje in ki bo v nekem trenutku moje življenje potegnil nazaj izven časa.

Če bi se to zgodilo drugi teden, sem pripravljen?

Kdo je moj bližnji?

Vsak lahko pade v skušnjavo. Nagrabiti si stvari, se skriti in izolirati. Ignorirati druge. Vse to funkcionira, dokler smo zdravi. Če bomo zboleli, bomo še kako potrebovali druge. Ali pa druga skrajnost, da se požvižgam na opozorila, ker sem mlad in zdrav in se mi zdi, da se meni ne more nič zgoditi.

To epidemijo lahko premagamo samo skupaj. S previdnostjo, razumnim ravnanjem, s solidarnostjo z drugimi, s medsebojno pomočjo (na primerni varnostni razdalji seveda)…

Prihodnji teden se bodo zaprle šole in vrtci. To bo seveda pustilo posledice na gospodarstvu, a kljub temu lahko v vsakem slabem najdemo tudi kaj dobrega. Otroci se časa doma večinoma iskreno veselijo. Pa ne samo ker odpade šola, ampak ker bodo preživeli čas s svojimi starši. Skupaj. Doma. Če vsaj včasih pospravimo v kot še elektroniko… takrat padejo maske in sva jaz in ti resnično skupaj in najin skupni čas postane dragocen trenutek, ki resnične ljubezni in pozornosti lačna otroška (in odrasla) srca napolni z mirom in veseljem.

Morda nas bo ta epidemija malce prevzgojila, nas spomnila na smisel človekovega življenja, na prave vrednote… na dragoceni čas z družino, bližnjimi… vse to kopičenje stvari, beganje po trgovskih centrih, silna potovanja, doživetja…vse to je pogosto tudi beg. Pred samim sabo, pred resničnimi odnosi (kjer se je treba soočiti s manj prijetnimi lastnostmi sebe in bližnjih ter jih ne zadušiti z vedno novimi aktivnostmi… ) in nenazadnje, je tudi beg pred Bogom…

Malo manj divji kapitalizem…

Pod karanteno je celotna Italija. Dovoljeni so le še odhodi na delovno mesto. Druge zahodne države že beležijo upad gospodarske rasti, da o turizmu niti ne govorimo. Zapirajo se šole, odpovedujejo prireditve… posledice brez dvoma ne bodo majhne…

Pa vendar… nad Kitajsko je zaradi gospodarskega zastoja po letih spet modro nebo. Ne glede na vse pluse gospodarske rasti in žalosti ob človeških žrtvah epidemije, človek ob tem dejstvu, na dnu srca, kljub vsemu začuti veselje in notranji glas, da je na dolgi rok edino tako prav.

Morda nas bo korona epidemija prizemljila in nam pokazala, da je divji kapitalizem, ki proizvaja v neskončnost in nam vztrajno sporoča, da brez tega ali onega ne moremo živeti, napačen. Da kapitalizem v katerem je človek velikokrat le številka za tekočim trakom, ni prava pot za človeštvo. Da pravzaprav za lepo življenje ne potrebujemo tako veliko kot nam sporoča oglaševalski aparat. Le hrano, bivališče, prostor, ljubeče odnose… Da na počitnice ni potrebno potovati na drug konec sveta. Da živijo zanimivi ljudje tudi v moji ulici. Da se tudi v domačem mestu da doživeti kaj izjemnega.

Postni čas...

Kristjani smo v postnem času. Letos se nam morda ponuja drugačen post kot smo ga vajeni. Post od potrošništva, post od doživetij, post od pohajkovanja po trgovinah, post od tisočerih vtisov, ki nam jih ponuja sodobni svet… in s tem več časa, resničnega časa zase, za so-zakonca, za otroke, za Boga…

Morda je čas za osebno molitev. Za branje božje besede na pomladnem soncu pred hišo, ki v vrvežu nedeljske maše pogosto odplava mimo mene. Za to, da moje srce zahrepeni po sveti evharistiji, ki mi zdaj v času epidemije ni več kadarkoli dostopna. In da ob naslednjem prejemu obhajila začutim svetost trenutka in božjo bližino, ki se ob preveliki samoumevnosti pogosto izgubi.

Morda je ta posti čas priložnost, kot še nikoli doslej, da odprem svoje srce. Pred sabo, pred svojimi najbližjimi in pred Tistim, v čigar roki sta smrt in življenje.