Dobrodošli v zagrebški… pardon, cirkuški areni!

Embed from Getty Images
Rokometna tekma evropskega prvenstva med Slovenijo in Nemčijo je povzročila vihar v evropskem rokometu. Slovenska zveza se je na odločitev litovskih sodnikov, ki sta po koncu tekme dosodila sedemmetrovko za Nemčijo, pritožila dvakrat in zagrozila s protestnim odhodom s tekmovanja. Zaplet kaže na širši problem v rokometu, odstira pa tudi plasti razmerij moči v športu in svetu sicer.

Medtem so z RZS sporočili, da Slovenija ostaja na Evropskem prvenstvu: “Predsedstvo je soglasno odločilo, da nadaljujemo s tekmovanjem. Za nami sta dve tekmi, ki sta bili krivični za slovensko reprezentanco. Na prvi je šlo za vprašanje kriterija, na drugem pa za materialno kršenje pravil rokometne igre. Žal sta bili obe pritožbi zavrženi. Nismo bili presenečeni. A odločili smo se v korist športnikov, navijačev in javnosti, da nadaljujemo,” je odločitev predsedstva pojasnil predsednik RZS-ja Franjo Bobinac

Kdo se iz koga norca dela?

Zadnje sekunde tekme in dogajanje po njenem izteku so bile hkrati mučne in komične. Za koga morda tudi zabavne. Poleg očitnih bedarij, ki so jih zakuhali sodnika in delegat (v službi evropske zveze EHF), se tudi slovenska klop ni odrezala najbolje. Živce je izgubil selektor Slovenije Veselin Vujovič, ki se je kar sam postavil med vratnici, da bo branil strel Nemcev.

Vujovič je vrhunski strokovnjak, ki pa bi moral v takih trenutkih ohraniti mirno glavo. Včasih imam občutek, da se obnaša kot mesija, ki ga bomo le gledali in poslušali, ter se čudili njegovim modrostim.

Črnogorski strokovnjak (nekdaj tudi izvrsten rokometaš) je že po prvi tekmi proti Makedoniji za poraz krivil romunska sodnika in dejal, da po 45 letih v rokometu očitno ne pozna pravil. To ga ne bi smelo presenetiti.

Rokomet je glede pravil ena najbolj nedorečenih moštvenih iger. Sodniki imajo izjemen pomen za končni razplet. Za primer, odločitev o neaktivnosti napada je stvar povsem individualne presoje.

To Veso iz Cetinja pač dobro ve, morda je le za kakšen trenutek pozabil. Mogoče pa je tudi, da še nikoli ni bil v takšnem položaju, ko vodi reprezentanco Slovenije. Jugoslavija in Barcelona, za kateri je igral, sta bili pač velesili, Srbija, Ciudad Real, katera je treniral, prav tako. Dobrodošel torej v naš svet. Nam ni potrebno razlagati, da je svet nepravičen do majhnih. Mi to že vemo.

Javna skrivnost je, da se na rokometne tekme da vplivati in da bolj kot karkoli drugega na velikih tekmovanjih šteje prednost domačega terena. Pa ne tista na tribunah.

Šport malih mest (in držav)

Rokomet je najbolj priljubljen v manjših krajih (pri nas Celje, Velenje, Ribnica!), tudi na evropski ravni je velemest z močnim rokometnim klubom malo. Zaradi takšnih dogodkov pa mu preti, da bo postal povsem nepomemben, da ga ljudje ne bodo več hoteli spremljati, da nikogar več ne bo zanimal. Ljudje nočem(j)o gledati športa, ki ima vnaprej znan razplet, vedno iste zmagovalce in nejasna pravila.

Javna skrivnost je, da se na rokometne tekme da vplivati in da bolj kot karkoli drugega na velikih tekmovanjih šteje prednost domačega terena. Pa ne tista na tribunah. Se spomnite katarskega vzpona tik pod svetovni vrh leta 2015? Od vključno leta 2005, ko je svetovno prvenstvo gostila Tunizija, se je domačin vedno prebil v polfinale. Ali pa slovensko srebro na domačem evropskem prvenstvu 2004? Predsednik slovenske zveze je bil takrat Zoran Jankovič.

Novinarski kolega Jože Pepevnik je po tekmi v ponedeljek zapisal: »Težko najdeš igro, v kateri so pravila tako ohlapna in prepuščena ‘prosti presoji’ sodnikov kot v rokometu in kjer je dovoljeno toliko grobega kontakta in obenem uvajanje tako ‘striktnih’ kvazi-pravil kot je bil ta primer«.

Vseeno pa ni treba izgubiti trezne perspektive. Pristranske odločitve litovskih sodnikov in sporna video analiza, ki je trajala predolgo in dala občutek, da na vsak način skušata najti nepravilnosti v zadnjih dveh akcijah, ne pomenijo, da se je cel svet zarotil proti Sloveniji. Poskrbeti je treba tudi za jutrišnji dan.

Bojkot bi bil »navijaški« ukrep, ki ne bi rešil ničesar, kvečjemu bi zaprl vsa vrata.

Vsak poraz je nova priložnost

Čeprav večina športnih navdušencev misli drugače, je po mojem mnenju bojkot nepotreben. To bi bil »navijaški« ukrep, ki pa ne bi rešil ničesar, kvečjemu zaprl vsa vrata. Dovolj je če ostane pri opozorilih. Internetni komentariat je zahteval celo preklic sponzorske pogodbe Gorenja. A tu prave povezave ne vidim. Gorenje je podjetje, ki se težko prigaranemu in uspešnemu poslu ne bo odpovedalo zgolj zato, ker ima rokomet težave.

Energijo, ki se je nabrala v igralcih, naj ti izkoristijo za naslednje tekme. Najprej za zmago proti Makedoniji. Motivacije imajo dovolj za štiri zaporedne zmage, ki bi zagotovo prinesle uvrstitev v polfinale. Tudi sodniki bodo zdaj s težkim srcem (in vestjo) sodili v škodo naše izbrane vrste.

Potem pa sledijo naslednji koraki na funkcionarski ravni. Rokomet, če želi preživeti in ostati vsaj na podobni ravni, kot je zdaj, potrebuje resen poseg v pravila in pristojnosti sodnikov. Slovenska reprezentanca pa selektorja, ki ne bo le jadikoval, pač pa vodil izbrano vrsto kot gospod. Kot Igor Kokoškov košarkarje, denimo.

3 komentarji

  1. Torej pač sprejmimo stvari takšne kot so. Smo pač mali in bomo pustili, da vsak, ki ima 5 minut časa z nami pometa?

    Sicer je jasno, da je bilo pravilo narobe aplicirano, saj se 7 m dosodiu samo, če se izvedba meta s sredine s strani obrambe prepreči. Stanje v krogu se pa kaznuje z 2 min in prostim strelom, za kar je šlo v tem primeru.

    Avtorjev komformistični pristop je samo tiha podpora tovrstnemu ravnanju EHF.

  2. Rokomet je igra, pri kateri so nasprotni igralci tako rekoč kar naprej v v bolj ali manj tesnih, da ne rečemo grobih telesnih kontaktih in kot sami igralci pravijo, jih trenerji nenehoma spodbujajo in trenirajo, da bodo igrali “na robu prekrška”. In tu se začne vprašanje, kje je ta meja, kdo jo je določil v paragrafih in kdo te paragrafe uporablja in interpretira “v živo”, neposredno sredi vročičnega bojevanja, včasih prave rokoborbe, na igrišču.
    In kdor verjame, da sredi včasih tudi zelo nepreglednega in čustveno ekstremno nabitega dogajanja človeške napake, spregledi in popolnoma napačne interpretacije niso mogoče, ve zelo malo o človeku in negotovih mejah njegovih intelektualnih, čutnih in čustvenih sposobnosti. No, in če k vsemu temu prištejemo še povsem človeška navijaštva, da o možnostih korupcije ali prisile nad “interpreti” pravil na igrišču ne govorimo posebej, potem postane zadeva več kot nepregledna in zapletena.
    Koliko lahko pri tem pomaga (ali škoduje) sodniška samovoljna uporaba sodobnih video posnetkov spornih trenutkov in situacij, je najbolj nazorno pokazal ravno primer uporabe videa po formalno končani tekmi Slovenije z Nemčijo, ko sta sodnika zavrtela video posnetek in tudi fiktivni čas tekme nazaj ter tudi ukrepala po uradnem koncu tekme “za nazaj”, kar se zdi več kot vprašljivo. Pri video posnetku je vselej vprašanje, ali je sporna akcija ali reakcija posneta iz optimalnega zornega kota ter ali je vidna v takem izrezu, da omogoča jasno in nesporno odločitev.
    Predvsem pa je pri uporabi video pomoči ključno vprašanje, kdo lahko predlaga ali zahteva uporabo videa, kdaj in na kakšen način ter kolikokrat med tokom tekme. Po mojem prepričanju je namreč video kot pomoč mogoče uporabiti le le med veljavnim časom odvijanja tekm oz. med sodniško prekinitvijo, po odpiskanem koncu tekme pa nikakor ne, saj bi sicer prišli do možnosti “virtualnega” ponovnega sojenja posameznih napak ter “popravljanja” veljavno sprejetih odločitev in celo spreminjanja rezultata po veljavno končani tekmi. Kar bi pripeljalo do popolnega absurda!
    Vsekakor lahko slovenska rokometna organizacija upa na nujne spremembe v evropski organizaciji le pod pogojem, če bo reprezentanca vztrajala na uradnem evropskem prvenstvu ter če bodo funkcionarji naše zveze aktivni v vseh organih te organizacije, še posebej na osnovi temeljito analiziranih in jasno predstavljenih slabih izkušenj z dosedanjim sojenjem na letošnjem prvenstvu v Zagrebu.

Komentiraj