Pred vrati je Evropsko prvenstvo v košarki, ki se začne s četrtkom, 1. in konča v nedeljo, 18. septembra. Gre za tekmovanje najboljših košarkarjev nacionalnih držav v Evropi, z eno izjemo; vsaka lahko eno mesto dopolni s koremkoli na svetu, kateremu v ta namen dodeli državljanstvo.
Ne glede na to, ali se strinjate z naturalizacijo tujcev za potrebe košarkarske reprezentance ali ne, dejstvo ostaja enako. Večina izbranih vrst, ki se bo od začetka septembra v Nemčiji merila na evropskem prvenstvu, ima v kadru po enega naturaliziranega igralca, kakor dopuščajo pravila Fibe.
Temu od velikih kljubujeta le še Litva in Srbija, nedavni preobrat na Hrvaškem pa namiguje, da gre morda le še za zadnje trmasto upiranje pred dokončno preselitvijo v realnost.
Če je včasih veljalo, da mora nek igralec kar nekaj časa igrati v neki državi in pustiti tam konkreten pečat, da ga reprezentanca naturalizira, pa je današnja praksa naturalizacije v košarki povsem drugačna. Že več let namreč pravila FIBA dovoljujejo, da naturaliziran igralec z državo, za katero nato zaigra, nima nobene povezave. Igralec, ki je potni list države pridobil po dopolnjenem 16. letu starosti, se namreč šteje za naturaliziranega s strani Mednarodne košarkarske zveze. FIBA omejuje pravilo le v eni točki in to je, da je na seznamu za tekmo največ en takšen košarkar.
Pravilo izkoriščajo skoraj vsi, tudi Slovenija
Francija je francoski potni list tako letos izdala Kameruncu Joelu Embiidu. Košarkar igra že nekaj let za NBA ekipo iz Philadelphie in se je v zadnji sezonah boril za naziv najkoristnejšega igralca lige NBA. Na Eurobasketu še ne bo zaigral za Francijo, a drugače naj bi bilo že na SP 2023.
Naturalizacije se že leta poslužuje tudi Španija. Dolga leta sta zanjo izmenično igrala Črnogorec Nikola Mirotić ali pa Serge Ibaka iz Konga. Zdaj so se odločili za naturalizacijo Lorenza Browna, član Maccabija iz Tel Aviva, ki nikoli ni igral za kakšen španski klub. Taki naturalizaciji so se uprli tudi nekateri španski košarkarji, a dejstvo je, da bo Brown na EP skorajda zagotovo zaigral.
Bosna in Hercegovina bo igrala z Američanom Johnom Robersonom. Madžarska ima Američana Mikaela Hopkinsa, Črna gora Justina Cobbsa iz ZDA, Turčija Shanea Larkina iz ZDA. Američan Thad McFadden bo igral za Gruzijo, Dee Bost za Bolgarijo, Tyler Dorsey za Grčijo, Paolo Banchero za Italijo, A.J. Slaughter za Poljsko, Max Heidegger za Izrael, Jaleen Smith za Hrvaško, Maročan Mohamed Kherrazi pa naj bi igral za Nizozemsko.
Slovenija ni nobena izjema - tujec naj bo
Tudi Košarkarska zveza Slovenije je izkoristila možnost, da vrzel v ekipi zakrpa s tujcem. To bo spet Mike Tobey, ki pred slovenskim potnim listom s Slovenijo ni imel nikakršne povezave.
Po mnenju Raše Nesterovića, nekdanjega reprezentanta in sedanjega direktorja reprezentanc, pri nas iščemo v naturaliziranem tujcu predvsem dodano vrednost: “Po naših razmišljanjih mora biti naturalizirani tujec dodana vrednost in ne vodja. Nosilci morajo biti drugi košarkarji. Tujec je pika na i. Tisto, kar nam manjka. Predstavlja pomoč, da smo konkurenčni. Prihod naturaliziranega košarkarja ne pomeni odvzemanje mesta, ampak pomeni dodatek enajstim košarkarjem, saj jim ravno takšna oseba manjka, da bi lahko naredili odločen korak na velikem tekmovanju.”
To je pri nas mogoče od leta 2017, ko so poslanci na pobudo Petra Vilfana in prav na željo košarkarske reprezentance spremenili zakon o državljanstvu. Športnik lahko od takrat dobi slovensko državljanstvo brez tega, da sploh kadarkoli živi v Sloveniji. Do takrat je veljalo, da je moral v Sloveniji prebivati vsaj eno leto.
A zanimivo je, da je košarkarska reprezentanca edina, ki ji spremenjen zakon iz leta 2017 sploh pride prav zaradi ohlapnih pravil svetovne košarke. Kot pogoj za pridobitev pravice nastopa tujca Rokometna zveza Slovenije namreč zahteva eno leto bivanja v državi, hokejska 16 mesecev, smučarska in odbojkarska 2 leti, nogometna pa kar 5 let.
Absurd: Na evropskem prvenstvu morda celo 13 Američanov
Na Sportklubu so ugotovili, da je od 24 reprezentanc, ki bodo zaigrale na EP 2022, kar enajst v zadnjem obdobju uporabljalo naturaliziranega igralca, od tega je enajst Američanov in en Maročan.
Številka Američanov bi tako lahko narasla vse do 13, lahko tudi višje, v kolikor bi se naturalizacije poslužili še v kakšni od preostalih reprezentanc. Povsem mogoče je torej, da bodo imele Združene države Amerike na evropskem prvenstvu več košarkarjev kot Slovenija.
Tujcem (predvsem Američanom) koristi, da dobijo evropski potni list, saj s tem v državah EU nastopajo kot domači igralci, kar jim olajša bivanje v EU, klubu pa omogoči, da na ta račun dobijo drugega tujca, saj se jim sprosti eno mesto v kvoti tujih igralcev.
Srbija in Litva striktno proti naturalizaciji
Zadnja reprezentanca, ki je klonila pod pritiskom uporabe možnosti naturalizacije "kar nekoga", je Hrvaška ...
Le redke so košarkarske zveze, ki se tako odločno upirajo nekoliko klubskemu obnašanju in v reprezentance tujcev ne novačijo. Ena takšnih je Srbija, kjer so podobne angažmaje v drugih izbranih vrstah tudi že večkrat ostreje obsodili.
Do nedavnega je bila med njimi tudi Hrvaška, a se je z odhodom direktorja Dina Rađe spremenilo tudi njihovo upiranje naturalizaciji. Naturalizacije pa vsaj v preteklosti tudi niso podpirali v Litvi. Za prvenstvo so si "prisvojili" MVP-ja nemške lige 2021, ameriškega playmakerja Jaleena Smitha.
Vse omenjene države so stavile vedno predvsem na lastne košarkarske šole, ki so v košarkarskem svetu zelo cenjene in v naturalizaciji prepoznavajo pljuvanje v lastno skledo in na lasten nacionalni in košarkarski ponos. Medtem ko Srbi in Litvanci še vztrajajo, je serija neuspehov pometla s tistimi na hrvaški zvezi, ki v tem niso videli smisla.
3 komentarjev
AlojzZ
Gospod Tomaž,
nima smisla to tekmovanje, kajne? Kruha in iger oziroma preusmerjanje pozornosti.
debela_berta
Seveda ima smisel, eurobasket je zakon, komaj čakam! Gremo naši!!!
AlojzZ
Ja, preusmerjanje pozornosti je eno od orodij masovnega pranja možganov.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.