Eno glasovanje po zdravi pameti še ne prinese nujno pomladi

vir foto: dz-rs.si
Ko se je državni zbor seznanil z odstopom vlade Marjana Šarca, je glasoval še o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Tako se je samo reklo, da bi se lepše povedalo, da se z zakonom v resnici samo prestavlja denar iz desnega v levi žep, saj po predlogu dopolnilno zdravstveno zavarovanje sploh ne bi bilo ukinjeno, ampak le prestavljeno s komercialnih zavarovalnic na ZZZS. V padcu zakona so mnogi že videli obrise nove koalicije, a pojdimo lepo po vrsti.

Da je državni zbor obravnaval ta zakon istočasno kot odstop vlade, je svojevrstna ironija, saj je bil ravno ta zakon začetek zaključne faze 13. slovenske vlade. Na agendo ga je vsilila Levica, ko je še bila nadkoalicijski vladni koordinator, s čimer je želela doseči, da bi bil še zadnji del prispevkov za zdravstvo urejen progresivno, torej manj revni plačajo več od bolj revnih, zdravstvene storitve pa so za vse enako nedostopne.

LMŠ je predlog spremenila do te mere, da je predlagala pavšalni znesek za vse, ki bi ga z zasebnih zavarovalnic prenesli na javni ZZZS. Blagajni, ki že zdaj pri upravljanju dobrih treh milijard uspe izgubiti skoraj pol milijarde na leto, bi dodali še pol milijarde, ki je trenutno v rokah komercialnih zavarovalnic, kar deluje. Zraven pa ustvari še malo dobička, ki je legalen in še zdaleč ne znaša 50 milijonov, kot sanja Luka Mesec, ampak verjetno okrog 20, ko odštejemo operativne stroške. To niti ni tako veliko, glede na promet, ki ga imajo, in vsekakor bistveno manj od izgub v javnem delu zdravstvene blagajne. Zavarovalnice manj zasledujejo interese zdravstveno dobaviteljske mafije.

Zakon, ki naš denar iz manj luknjaste prenaša v bolj luknjasto malho, je tako padel, mnogi poznavalci pa so v tem videli obrise nove koalicijske večine. Jani Möderndorfer, prvak v menjavanju strank, je hitel sveto zatrjevati, da ni tako, a kar politiki tako zanikajo, običajno drži. Pa vendarle ima Jani tudi delno prav, koalicija zagotovo ne bo takšna, kot je pokazalo glasovanje, saj bi bila prevelika in preveč raznolika.

Da so proti zakonu glasovale stranke opozicije, ni nobeno presenečenje. Verjetno pa si je precej oddahnil SMC, saj je zdaj, ko ga ni več vezala koalicijska disciplina, lahko glasoval po zdravi pameti. Nekaj te je pokazal tudi Desus.

Obrisi nove opozicije, ne pa nujno koalicije


Zdrave pameti si ni mogla privoščiti LMŠ, ki je bila predlagateljica zakona, pa tudi Levica, ki ga je vsilila, saj bi v njihovi Indiji Koromandiji ta zakon odvzel denar hudobnim zavarovalnicam in ga dal prijazni, čeprav raztreseni državi. Z Levicino sapo na vratu je podporo zakonu stisnil tudi SD. In tukaj je napoved analitikov povsem točna, ko so govorili o obrisih nove koalicije, le da gre v resnici za obrise morebitne nove opozicije.

Marjan Šarec zaradi svojega ega ne bo šel v koalicijo, v kateri ne bo premier, kar si obeta od volitev. Za Levico je bila že koalicija petih odtenkov rdeče premalo skrajno leva, SD pa v konkurenci z Levico trenutno ne more v koalicijo, ki bi kakorkoli segla čez sredino.

V zanimivem precepu se je znašla Alenka Bratušek. Z zbiranjem podpisov za spremembo ustave na škodo zasebnih šol in paradiranjem po Dražgošah kaže svojo »socialističnost«, na katero stavi v primeru volitev, a v potencialni novi koaliciji ji bolj koristi glasovanje po zdravi pameti.
Glasovanje za je tako postavilo obris morebitne opozicije, glasovanje proti pa nabor potencialnih strank, ki so dovolj razumne, da ne nasedejo vsaki socialistični agendi in se morda utegnejo dogovoriti za prehodno vlado.

Dileme parlamentarcev


Z glasovanjem delno proti in delno vzdržano SAB skuša sedeti na dveh stolih in si pušča vrata odprta na obe strani, saj za razliko od Židana Bratuškova v ponedeljkovih Odmevih ni sveto prisegla proti koaliciji z Janšo. A ravno to ravnanje ji utegne prinesti najslabšo opcijo: novo koalicijo brez nje, s čimer ostane brez službe, saj v parlament ni bila izvoljena.

Glasovanje ZA je tako postavilo obris morebitne opozicije, glasovanje proti pa nabor potencialnih strank, ki so dovolj razumne, da ne nasedejo vsaki socialistični agendi in se morda utegnejo dogovoriti za prehodno vlado.

Govoriti o novi koaliciji je mnogo prezgodaj in je s strani navijačev za volitve predvsem namenjeno vršenju pritiska na morebitne partnerje strank desno od sredine, ki se že pripravljajo na volitve.

Kar je, glede na njihovo verjetnost, edino pametno. Lahko pa pomeni tudi dviganje cene pred pogajanji, saj imata SDS in NSi načeloma na volitvah manj izgubiti kot SMC in SAB. Tvegajo pa tudi Erjavcu zvesti poslanci DeSUS-a. Nova koalicija je načeloma v interesu vseh, ki so danes glasovali proti.

SDS in NSi imata verjetno v tej konstalaciji sil v parlamentu več možnosti za sestavo vlade kot po morebitnih predčasnih volitvah. SMC je trenutno lahko odločilen faktor v vladi, po volitvah ga verjetno ne bo več, podobno tudi SAB. Pri stranki velikosti Desusa pa se kaj lahko zgodi, da po volitvah pridejo v hram demokracije drugi obrazi. Volitve vselej predstavljajo tveganje.

Hkrati pa tveganje prinaša tudi sestavljanje nove koalicije. Mediji ji zagotovo ne bodo naklonjeni, kaj šele, da bi jo čehljali kot so Šarca, del simpatij zaradi sodelovanja z drugo stranjo pa utegnejo izgubiti na obeh straneh sredine, če se uspejo povezati.

Ali bodo voditelji strank, ki so se danes poenotili v enem glasovanju, uspeli premostiti ovire sodelovanja v lastno in nenazadnje tudi nacionalno korist, saj nove volitve ne bi prinesle bistvenih sprememb, pa bodo pokazali prihodnji dnevi in tedni, ko bomo priča prvovrstnemu političnemu šovu, pogajanjem in boju za interpretacijo. Pokovka bo v naslednjih dneh še prišla prav, s "tekočimi posli" pa nikar ne pretiravajte.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike