Energetske dileme, pred katere je Putin s svojo agresijo postavil Evropo
POSLUŠAJ ČLANEK
Vojna v Ukrajini Evrope ni prestrašila le z vojaškega stališča. Še več. Upravičeno lahko rečemo, da glavni strah Evrope ta trenutek ni vojaški. Tisto, kar trenutno bolj tare staro celino, je njena energetska odvisnost od Ruske federacije. Zato je bilo v teh dneh veliko besed posvečenih tudi temu, kako odstotek, ki pri zemeljskem plinu v številnih članicah Evropske unije presega 40 odstotkov, zmanjšati na varnostno sprejemljivejšo številko.
K sreči bo zime, ko so energetske potrebe držav na severni polobli največje, že kmalu konec. Mnenja energetskih strokovnjakov so, da imamo Evropejci to zimo energetsko že pokrito. Se pa mora Evropa začeti pripravljati že za naslednjo. Ob obstoječem sistemu oskrbe bi namreč ob prekinitvi dobav ruskega plina naši radiatorji ostali hladni.
Paradoks novonastalega stanja je, da je Evropa še do pred kratkim nameravala svoje energetske potrebe zadovoljevati prav s povečanim uvozom energentov iz Ruske federacije. Vojna v Ukrajini pa je razkrila, da gre pri tem vendarle za preveč nezanesljivega partnerja, da bi mu lahko v roke dali našo energetsko usodo. Zato je že kmalu po začetku ruske invazije v Ukrajino sledila panika. EU bi namreč ob prekinitvi dobav morala izjemno odločno odreagirati. Ob takšnem scenariju prav lahkih alternativ za Evropo namreč ni.
Po ocenah energetskih strokovnjakov naj bi evropska skladišča zemeljskega plina v trenutnih razmerah zadoščala za približno šest tednov porabe. To pomeni, da do resnih motenj v oskrbi s plinom pred jesenjo v Evropi ne more več priti. Obenem nič ne kaže na to, ga bi ruski Gazprom trenutno nameraval zmanjševati dobavo. Če bi ruska vlada na ta način nameravala kaznovati Evropo, bi bilo smiselno, da to stori čim prej.
Toda takšen ukrep bi imel drastične posledice tudi zanjo. Rusija bi namreč s prekinitvijo dobav plina izgubila približno 3 % BDP. Plina, ki bi ji ostajal, pa kratkoročno ne bi mogla prodati nikjer drugje, saj bi za to potrebovala nove prenosne zmogljivosti. Takšen drastičen ukrep bi tako izjemno bolel obe strani.
V primeru, da bi do prekinitve dobav res prišlo, bi bil argument, da to škoduje obema stranema, bolj slaba tolažba. Nezmožnost Evrope, da si v primeru stopnjevanja spora zagotovi energetsko varnost, je tako postal njena velika Ahilova peta.
Pomanjkanje plina bi namreč močno podražilo tudi cene električne energije, saj so plinske elektrarne pomemben varnostni element, ki skrbi za to, da te v Evropi ne more zmanjkati. V primeru izpada dobav bi morale to funkcijo prevzeti druge vrste elektrarn, zlasti premogovnih. V minulih energetskih krizah se je namreč izkazalo, da se na obnovljive vire ne gre preveč zanašati. Prepogosto se namreč zgodi, da ravno takrat, ko jih najbolj potrebuješ, sonce ne sije, veter pa ne piha.
Trenutno ruska nafta predstavlja 25 odstotkov evropskega uvoza, delež zemeljskega plina pa je 40-odstoten. Dva tedna po začetku ofenzive je jasno, da Rusija Evrope na takšen način ne želi kaznovati. Pomisleki so se pojavili bolj na ameriški in evropski strani, saj države z odkupovanjem ruskega plina in nafte dejansko financirajo Putinov morilski stroj.
ZDA so tako že prekinile uvoz ruskega plina in nafte. Toda te imajo alternativo v obliki ogromnih nahajališč nafte in plina v skrilavcih. Medtem se morajo nekatere evropske države na prekinitev dobav bistveno bolje pripraviti.
Še zlasti sta na udaru Nemčija in Bolgarija. Prva zaradi svoje ogromne porabe, druga pa zato, ker nikoli ni imela pripravljenih resnih alternativ. Šok pa bi precej bolel tudi ostale države.
Evropske države bodo v naslednjih mesecih morale storiti vse, kar je v njihovih močeh, da bodo njihova plinska skladišča to jesen pričakala popolnoma polna. Drugi nujni korak bo, da se v tem času čim bolj povečajo zmogljivosti za pretovor utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) iz transportnih tankerjev v evropsko plinovodno omrežje. Tovrstne zmogljivosti so bile v zadnjih letih le okoli 50-odstotno zasedene. Zadnja kriza pa je pokazala, da so kljub navidezni predimenzioniranosti nezadostne.
To je tudi ena od točk, kjer je v preteklosti veliko zamudila tudi Slovenija. Napovedani terminal za pretovor UZP v Tržaškem zalivu namreč nikoli ni bil udejanjen. So pa pred leti takšen terminal postavili na hrvaškem otoku Krku. Verjetno bi bila za Slovenijo sprejemljiva rešitev tudi njegova nadgraditev.
Pomemben faktor stabilnosti bi lahko bilo tudi povečanje zmogljivosti obstoječih črpališč na Norveškem in v Severnem morju. V obstoječih razmerah tabu ne bi smel biti niti iskanje novih. Tudi v Sloveniji.
Med dolgoročnejše rešitve pa lahko štejemo tudi gradnjo prenosne infrastrukture med severnoafriškimi in južnoevropskimi državami.
Zanimivo dejstvo ob tem je, da Španija in Portugalska v tem trenutku nimata nikakršnih težav z dobavami. Prav nasprotno. Vendar pa Evropa trenutno nima plinovoda, ki bi bil ta plin sposoben pripeljati na drugo stran Pirenejev. Zato bi morala EU storiti vse za dokončanje plinovoda MidCat (Iz Katalonije do Francije), ki bi odpravil to ozko grlo.
Ob vsem tem pa morajo evropske države misliti tudi na energetski prehod. Prav zato vračanje k premogu ne more biti dolgoročna rešitev. Z njegovim pomanjkanjem namreč v Evropi sicer ni nobenih težav. Težava pa je, ker je to okoljsko nesprejemljivo.
Danes je skoraj že gotovo, da bosta Belgija in Nemčija za nekaj let zamrznili zaprtje svojih jedrskih elektrarn, napovedano za konec letošnjega oziroma prihodnjega leta.
Vse bolj ključno bo tudi, da se v Evropi že v tem desetletju postavi ustrezna infrastruktura, ki bo omogočala shranjevanje električne energije v obliki sintetičnih plinov, zlasti vodika. Obnovljivi viri so namreč lahko zelo izdaten vir električne energije. Težava pa je, ker te še nimamo možnosti shranjevati. Ustrezna infrastruktura za proizvodnjo vodika bi to težavo močno zmanjšala. Poleg tega pri njegovem izgorevanju ne nastajajo nobeni problematični plini, pač pa le voda.
Ob začetku pisanja tega prispevka še ni bilo jasno, kakšen bo odziv Evropske komisije. Toda ob pregledu prvih osnutkov njene energetske strategije lahko rečemo, da je EU sklenila, da svoj strah obrne v čim bolj učinkovito orožje in Rusiji odvzame glavni finančni vir, na katerem sloni njeno gospodarstvo.
Komisija si tako želi čim hitrejšega prehoda v smeri proizvodnje in uporabe sintetičnih plinov, zlasti vodika. Toda ta cilj je bil sprva mišljen dolgoročno. Sedaj pa moramo pomemben energetski prehod opraviti v zgolj nekaj mesecih.
K sreči bo zime, ko so energetske potrebe držav na severni polobli največje, že kmalu konec. Mnenja energetskih strokovnjakov so, da imamo Evropejci to zimo energetsko že pokrito. Se pa mora Evropa začeti pripravljati že za naslednjo. Ob obstoječem sistemu oskrbe bi namreč ob prekinitvi dobav ruskega plina naši radiatorji ostali hladni.
Paradoks novonastalega stanja je, da je Evropa še do pred kratkim nameravala svoje energetske potrebe zadovoljevati prav s povečanim uvozom energentov iz Ruske federacije. Vojna v Ukrajini pa je razkrila, da gre pri tem vendarle za preveč nezanesljivega partnerja, da bi mu lahko v roke dali našo energetsko usodo. Zato je že kmalu po začetku ruske invazije v Ukrajino sledila panika. EU bi namreč ob prekinitvi dobav morala izjemno odločno odreagirati. Ob takšnem scenariju prav lahkih alternativ za Evropo namreč ni.
Evropa v iskanju do sedaj nepredstavljivih odločitev
Po ocenah energetskih strokovnjakov naj bi evropska skladišča zemeljskega plina v trenutnih razmerah zadoščala za približno šest tednov porabe. To pomeni, da do resnih motenj v oskrbi s plinom pred jesenjo v Evropi ne more več priti. Obenem nič ne kaže na to, ga bi ruski Gazprom trenutno nameraval zmanjševati dobavo. Če bi ruska vlada na ta način nameravala kaznovati Evropo, bi bilo smiselno, da to stori čim prej.
Toda takšen ukrep bi imel drastične posledice tudi zanjo. Rusija bi namreč s prekinitvijo dobav plina izgubila približno 3 % BDP. Plina, ki bi ji ostajal, pa kratkoročno ne bi mogla prodati nikjer drugje, saj bi za to potrebovala nove prenosne zmogljivosti. Takšen drastičen ukrep bi tako izjemno bolel obe strani.
Slaba tolažba
V primeru, da bi do prekinitve dobav res prišlo, bi bil argument, da to škoduje obema stranema, bolj slaba tolažba. Nezmožnost Evrope, da si v primeru stopnjevanja spora zagotovi energetsko varnost, je tako postal njena velika Ahilova peta.
Pomanjkanje plina bi namreč močno podražilo tudi cene električne energije, saj so plinske elektrarne pomemben varnostni element, ki skrbi za to, da te v Evropi ne more zmanjkati. V primeru izpada dobav bi morale to funkcijo prevzeti druge vrste elektrarn, zlasti premogovnih. V minulih energetskih krizah se je namreč izkazalo, da se na obnovljive vire ne gre preveč zanašati. Prepogosto se namreč zgodi, da ravno takrat, ko jih najbolj potrebuješ, sonce ne sije, veter pa ne piha.
Kratkoročni in dolgoročni izzivi
Trenutno ruska nafta predstavlja 25 odstotkov evropskega uvoza, delež zemeljskega plina pa je 40-odstoten. Dva tedna po začetku ofenzive je jasno, da Rusija Evrope na takšen način ne želi kaznovati. Pomisleki so se pojavili bolj na ameriški in evropski strani, saj države z odkupovanjem ruskega plina in nafte dejansko financirajo Putinov morilski stroj.
ZDA so tako že prekinile uvoz ruskega plina in nafte. Toda te imajo alternativo v obliki ogromnih nahajališč nafte in plina v skrilavcih. Medtem se morajo nekatere evropske države na prekinitev dobav bistveno bolje pripraviti.
Še zlasti sta na udaru Nemčija in Bolgarija. Prva zaradi svoje ogromne porabe, druga pa zato, ker nikoli ni imela pripravljenih resnih alternativ. Šok pa bi precej bolel tudi ostale države.
Bo Slovenija obudila idejo o plinskem terminalu?
Evropske države bodo v naslednjih mesecih morale storiti vse, kar je v njihovih močeh, da bodo njihova plinska skladišča to jesen pričakala popolnoma polna. Drugi nujni korak bo, da se v tem času čim bolj povečajo zmogljivosti za pretovor utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) iz transportnih tankerjev v evropsko plinovodno omrežje. Tovrstne zmogljivosti so bile v zadnjih letih le okoli 50-odstotno zasedene. Zadnja kriza pa je pokazala, da so kljub navidezni predimenzioniranosti nezadostne.
To je tudi ena od točk, kjer je v preteklosti veliko zamudila tudi Slovenija. Napovedani terminal za pretovor UZP v Tržaškem zalivu namreč nikoli ni bil udejanjen. So pa pred leti takšen terminal postavili na hrvaškem otoku Krku. Verjetno bi bila za Slovenijo sprejemljiva rešitev tudi njegova nadgraditev.
Pomemben faktor stabilnosti bi lahko bilo tudi povečanje zmogljivosti obstoječih črpališč na Norveškem in v Severnem morju. V obstoječih razmerah tabu ne bi smel biti niti iskanje novih. Tudi v Sloveniji.
Med dolgoročnejše rešitve pa lahko štejemo tudi gradnjo prenosne infrastrukture med severnoafriškimi in južnoevropskimi državami.
Zanimivo dejstvo ob tem je, da Španija in Portugalska v tem trenutku nimata nikakršnih težav z dobavami. Prav nasprotno. Vendar pa Evropa trenutno nima plinovoda, ki bi bil ta plin sposoben pripeljati na drugo stran Pirenejev. Zato bi morala EU storiti vse za dokončanje plinovoda MidCat (Iz Katalonije do Francije), ki bi odpravil to ozko grlo.
Izzivi energetskega prehoda
Ob vsem tem pa morajo evropske države misliti tudi na energetski prehod. Prav zato vračanje k premogu ne more biti dolgoročna rešitev. Z njegovim pomanjkanjem namreč v Evropi sicer ni nobenih težav. Težava pa je, ker je to okoljsko nesprejemljivo.
Danes je skoraj že gotovo, da bosta Belgija in Nemčija za nekaj let zamrznili zaprtje svojih jedrskih elektrarn, napovedano za konec letošnjega oziroma prihodnjega leta.
Vse bolj ključno bo tudi, da se v Evropi že v tem desetletju postavi ustrezna infrastruktura, ki bo omogočala shranjevanje električne energije v obliki sintetičnih plinov, zlasti vodika. Obnovljivi viri so namreč lahko zelo izdaten vir električne energije. Težava pa je, ker te še nimamo možnosti shranjevati. Ustrezna infrastruktura za proizvodnjo vodika bi to težavo močno zmanjšala. Poleg tega pri njegovem izgorevanju ne nastajajo nobeni problematični plini, pač pa le voda.
Evropska komisija: Strah je treba obrniti v orožje
Ob začetku pisanja tega prispevka še ni bilo jasno, kakšen bo odziv Evropske komisije. Toda ob pregledu prvih osnutkov njene energetske strategije lahko rečemo, da je EU sklenila, da svoj strah obrne v čim bolj učinkovito orožje in Rusiji odvzame glavni finančni vir, na katerem sloni njeno gospodarstvo.
Komisija si tako želi čim hitrejšega prehoda v smeri proizvodnje in uporabe sintetičnih plinov, zlasti vodika. Toda ta cilj je bil sprva mišljen dolgoročno. Sedaj pa moramo pomemben energetski prehod opraviti v zgolj nekaj mesecih.
Načrt EU za znižanje odvisnosti od ruskega plina za 2/3 že do konca leta. pic.twitter.com/iDWX7SOcCL
— Peter Žerjavič, Delo 🇪🇺 (@ZerjavicDelo) March 8, 2022
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
22 komentarjev
rasputin
Verniki zelenega energetskega prehoda so zdaj dočakali svoj čas, še preden so sploh kaj naredili (itak ne bodo nikoli nič naredili, razen škode):
https://www.youtube.com/watch?v=ISrfM-FESeg&t=183s
slovenc sm
Pospešili bodo prehod v zeleno pri čemer bo temelj jedrska energija, ki so se jo prej otepali.
rasputin
Če me spomin ne vara, so zeleni najbolj nasprotovali atomski energiji. Italija in Avstrija sta se ji odpovedali že več desetletij nazaj, Nemčija pa gre po isti poti. Če Francija ne bi imela več kot 50 jedrskih elektrarn, bi Nemčija in Italija že imeli redukcije...
rasputin
Prehod v zeleno energijo pa je utopija. Vodna, vetrna in sončna energija ne morejo biti jedro elektroenergetskega sistema, ker so podvržene muhavosti narave in sezonskim ter dnevnim nihanjem. Nekaj zdaj govorijo o vodiku kot alternativi, ampak bojim se, da smo še daleč od tehnične realizacije, ki bi bila tudi cenovno ugodna..
slovenc sm
Zeleni niso relevantna politična skupina. Nekaj so želje, drugo je realnost. Ni problem, da se določene države odločajo za drugačne vire energije, pomembno je, da se pusti svobodna odločitev in da možnost večim tehnologijam. Trenutno je že na spisku odobritve v EU kot zelena možnost za prihodnost. Je samo vprašanje časa, kdaj jo bodo potrdili.
Stajerska2021
Zelenski je bil zaslepljen z "naklonjenostjo" Bidena in rezultat je bil ta spopad. Če bi bil Zelenski državnik, kar to ni, bi bil izid drugačen. Spor lahko reši samo diplomacija. Putin je naredil to, kar nikoli ne bi smel in nosil bo posledice. Pa tudi EU in Ukrajina. Le kdo bo to vse plačal?
rasputin
Zelenski je žal mislil, da si lahko privošči spopad z Rusijo, ker mu bo Zahod/Amerika/Nato v tem spopadu stal ob strani. Nič ni naredil, da bi se pogodil z Rusijo. Nasprotno, s topovi je obstreljeval Donbas, kjer so pretežno umirali civilisti. Zatiral rusko manjšino, za nameček je dopustil, da je Pentagon postavil ca 30 bioloških laboratorijev v Ukrajini, kjer so pripravljali smrtonosne patogene. To je priznala Victoria Nulan, državna podsekretarka, pred komisijo ameriškega senata. Dejala je da zaskrbljujoče, ker bodo ti laboratoriji padli v roke Rusom - ker bi jih lahko uporabili kot biološko orožje. Kakšno sprenevedanje! Američani so v Ukrajini razvijali biološko orožje, očitno proti Rusiji, zdaj pa krivijo Ruse, da bi jih lahko uorabili. Zelenski vsekakor ni svetnik...
rasputin
Energetske dileme so jasne: ali končanje vojne v Ukrajini in sprava Zahoda z Rusijo ali cena surove nafte 300$ + za sodček, kar bo pomenilo bankrot mnogih, morda večine svetovnih držav. Turčija, ki je odvisna od uvoza plina iz Rusije za proizvodnjo elektrike, je praktično že pred bankrotom.
Evropa bo morala spoznati, da slepo sledenje ameriškim jastrebom, ki podpihujejo mednarodne napetosti in vojne vsepovsod po svetu, ne vodi nikamor oziroma vodi v katastrofo.
Nemčija misli potrojiti svoj obrambni proračun. Do zob oborožena Nemčija nikoli v zgodovini ni pomenilo nič dobrega. Če se bo oboroževalna tekma nadaljevala, lahko pričakujemo, da se bo tudi v Evropi razvil še bistveno močnejši vojno-industrijski sektor, ki bo potem prevzel vodenje EU, tako kot vodi ZDA. Ljudje bodo delali za energijo, hrano in vojno-industrijski sektor. Happytalism Klausa Schwaba se bo uresničil: Ne boš imel ničesar in boš srečen.
Spomniti se je treba, da je bila prva evropska skupnost Jeklarsko-premogovniška skupnost, ki je nastala po 2. svetovni vojni z namenom, da se evropske države v krizah v tem sektorju ne zatekajo ustvarjanju medsebojnih napetosti in oboroževanju, temveč k racionalnim in miroljubnim ekonomskim rešitvam.
Evropa bi morala najti z Rusijo način mirnega sobivanja, namesto sedanje konfrontacije, ki vodi ves svet v gospodarsko katastrofo.
Če Bruslej ni sposoben ali pripravljen rešiti tega problema, potem kakšen smisel ima EU? Ekonomski propad ni nobena opcija.
rasputin
Arabske države bogate z nafto bojkotirajo ameriške pozive k povečanju proizvodnje nafte. Saudski princ menda sploh ni hotel sprejeti Bidenovega telefonskega klica. To je Bidena prisililo, da se je obrnil na Venezuelo in Iran, ki sta oba pod ameriškimi sankcijami. Seveda pa to niso opcije, ki bi lahko hitro ublažile naftno krizo. To je realnost. Če se Zahod ne bo spametoval, utegne pahniti ves svet v revščino, pri čemer ne bo Rusija nič bolj kaznovana kot vsi drugi.
slovenc sm
Rasputin, tvoje domneve so popolnoma napačne. Drugače smo takšen dvig energentov enkrat že doživeli in svet je preživel. Pozabljaš eno veliko stvar. Obstajajo še alternative. Prva je, da je veliko še delujočih termoelektrarn, ki se jih da uporabiti za vmesno obdobje. Potem pa istočasno vlaganje v jedrsko energijo. V roku 6-8 let so lahko stvari energetsko popolnoma obrnjene. Je pa nafte in plina veliko tudi v Evropi vendar je bil do zdaj problem velikega stroška ''fracking'' postopka. Zdaj z višjo ceno (mislim da nad 100 dolarjev) je ta pogoj izpolnjen. Pa verjetno so še države, kjer bi s tem postopkom prišli do novih virov. Rusija bo pa vsekakor pahnjena v revščino. Tudi dolgoročno bo izgubila koristnike svojih energentov. Največ pa bo izgubila zaradi nezaupanja. Naslednjih 50 let bo morala popolnoma na novo zgraditi svojo oblast in dajati stalne garancije za mirno sobivanje, kar bo pa zanjo zelo drago. Vsa zavarovanja in posli bodo tam postali zelo dragi.
rasputin
Slovenec sm, kar ti govoriš, so vse dolgoročne opcije, ki zahtevajo ogromna vlaganja in leta preden se uresničijo. Medtem pa bo svetal gagal, mnoge države utegnejo bankrotirati. Turčija je že zdaj skoraj pred bankrotom. Po mojem mnenju se bo z višanjem cen energentov, hrane in vsega drugega, to je s pogrezanjem v recesijo in splošno krizo svetovno javno mnenje, vključno na Zahodu, obrnilo proti zahodnemu političnemu razredu, zlasti proti Bidenu, ki doselj ni naredil nič drugega kot škodo. Kot da bi ga hotel Bog kaznovati za ukradene volitve. Edina rešitev je čimprejšnje končanje te nepotrebne vojne in sklenitev varnostnega dogovora med Zahodom in Rusijo, ki bo upošteval tudi ruske varnostne interese. Če do tega ne bo prišlo, se bo svet pogrezal vedno globlje v vsestransko viharno krizo, proti kateri bo pandemija le nedolžna sapica.
slovenc sm
Rasputin, dejstvo je, da bomo ta vojni napad Rusije vsi plačali. Nekateri bolj, drugi manj. So pa zadeve glede energije enostavnejše, kot se zdi. Evropa je zdaj samo pred dilemo ali takoj sfinancirati prehod na ''zeleno'' ali pa uporabiti še obstoječe ''ne-zelene'' vire za prehodno obdobje. Recimo Poljska ima še veliko termoelektrarn, ki še danes delajo na polno. Nemčija jih ima tudi še precej in jih vklaplja, ko jim zmanjka elektrike. Če se vsi ti viri aktivirajo, potem bo zadeva hitro rešena za vmesno obdobje. Nafte bo potem za ostale stvari hitro dovolj. Če pa gremo takoj na ''zelene'' vire, bo pa potrebno več denarja. Evropa bo to sicer plačala vendar se bo to poznalo vsem nam. Je pa dejstvo, da bi ta prehod plačali ne glede na vojno. Glede hrane za Evropo to ni tako velik problem kot je za nekatere druge države iz bližnjega vzhoda in Afrike. Vse to bo vsekakor vplivalo na čas recesije, ki se nam bliža ampak Evropa je to ceno pripravljena plačati, da Rusijo prisili v končanje vojne agresije. Demokracija in mir nista zastonj. Rusija bo v tem obdobju postavljena pred dejstvo, da se sooči s svojo lastno nedemokratično oblastjo in nepotrebnimi vojaškimi agresijami, ki jo pehajo v revščino in mednarodno izolacijo. Morala bo tudi spoznati, da hladne vojne ni več in da ne more svojih interesov več uveljavljati na silo. Namesto ozemeljskih teženj in spominov na staro Sovjetsko zvezo bo morala najti nov smisel svojega obstoja.
Von Mises
Evropa ima dovolj svojega plina, le ne upa si uporabiti hidravljičnega lomljenja. Tudi Slovenija je spodila angleško firmo iz Lendave. Pa bi lahko imeli lasten plin.
slovenc sm
Eden od razlogov je bila tudi cena plina/nafte in strošek tega procesa. Z dvigom cen na svetovnem trgu je zadeva zdaj precej drugačna.
maligur4
Za svet bi bilo najbolje da Rusija in ZDA izmenjata jedersko orožje in se popolnoma uničita. Potem bi morda bil mir nekaj časa. Res je da bi to bila največja katastrofa vseh časov vendar bi končno nehali z grožnjami celemu svetu.
slovenc sm
Nimata samo Rusija in ZDA jedrskega orožja. Grožnja ni toliko orožje kot ureditev države. Vedno je veliko večji riziko, če ima država diktatorsko organizacijo, kot jo ima Rusija. Pomeni, da je vse v rokah ene stranke in enega človeka. V demokraciji se na oblasti stalno menjavajo ljudje in nimajo časa ter možnosti, da bi oblast skoncentrirali na enem mestu za dalj časa.
rasputin
Slovenec sm, v Ameriki, ki naj bi bila vodilna svetovna demokracija, vlada plutokracija s pomočjo tajnih služb. Politiki so le lutke v njihovih rokah. Poglej si predavanje bivšega agenta CIA, Kevina Shippa in ti bo vse jasno Iz prve roke. https://www.youtube.com/watch?v=xO-mcduYCEA
rasputin
Če držijo vesti, da se je Zelenski pripravljen odpovedati članstvu v Natu ter priznati aneksijo Krima in republiki Donetsk in Lugansk, Putin pa je pripravljen pustiti sedanje ukrajinsko vodstvo, potem je kompromis in politični dogovor, ki mu bo sledil konec vojne, lahko blizu.
To je verjetno zasluga diplomacije, najbrž posredovanja predsednika izraelske vlade, Naftali Bennetta, ki je bil pred nekaj dnevi v Kremlju in sta se s Putinom pogovarjala več ur, kot kaže, uspešno. Za posredovanje Bennetta je zprosil Zelenski, ki je tudi sam Jud.
Če bo konec vojne kmalu, bi se morala Evropa oddaljiti od politike, ki jo navdihuje ameriški militarizem, in je Evropo pripeljala v ta absurdni in nepotrebni konflikt oziroma v vojno. Potem tudi ruski energenti, umetna gnojila, redke kovine in podobne zadeve, brez katerih Evropa ne more shajati, ne bodo več problem.
slovenc sm
Ukrajina bo zdaj v bistveno boljšem položaju medtem ko bo Rusija v bistveno slabšem. Pogajalska izhodišča se z vsakim dnem za Rusijo slabšajo. Ko bo Rusija dočakala lastni bankrot, bo zadeva še slabša. Moje mnenje je, da bo Rusija morala pristati na umik iz celotne Ukrajine. Obe problematični pokrajini bosta dobili določeno stopnjo avtonomije vendar v okviru Ukrajine. Podobna zgodba kot BIH. Zanimivo bo še glede Krima. Tukaj pa nimam mnenja, kakšne so možnosti. Rusi so ga sicer zasedli pred leti vendar tega druge države ne priznavajo. Problem pa je, ker Krim brez Ukrajine ne more funkcionirati, ker je brez vode. Tukaj bo še zanimivo.
rasputin
Bosna ni primerljiva z Ukrajino. Tam je Zahod diktiral mirovne pogoje. Sankcije pa tepejo Zahod morda še bolj Rusijo. Slednja ima podporo Kitajske, ki je danes že druga ali celo prva svetovna ekonomija. Zahod je visoko razvit in ne more shajati brez enormnih količin energije za industrijo in gospodinjstva, medtem ko je Rusija še vedno precej nerazvita država, kjer znajo prebivalci preživeti tudi v skromnih razmerah, zlasti to velja za podželje.
Ljubljana
Vlada mora sprejeti omejitev ogrevanja na vec kot 21 stopinj. V vseh javnih stavbah, ter vecstanovanjskih objektih. Ter od 23 do 5 zjutraj. Po blokih so ljudje v kratkih majocah, v trgovinah vroce ! Saj imamo puloverje ?!
Neva
Rusija je šele na osmem mestu po naftnih izvoznih zmožnostih, tako, da je cel kup možnosti, ki so boljše. Problem je embargo na Venezuelsko nafto, vendar se to da veliko lažje rešiti kot vojno v Ukrajini. Na vzhodu je še veliko nafte, ki lahko zapolni "ruski primanjkljaj" - samo trg se mora malce preusmeriti. S plinom je nekoliko težje, predvsem za Nemce in Italijane, ki so zelo odvisni od Rusije.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.