Energetske dileme, pred katere je Putin s svojo agresijo postavil Evropo

Gradnja plinovoda Balkanski tok Foto: depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Vojna v Ukrajini Evrope ni prestrašila le z vojaškega stališča. Še več. Upravičeno lahko rečemo, da glavni strah Evrope ta trenutek ni vojaški. Tisto, kar trenutno bolj tare staro celino, je njena energetska odvisnost od Ruske federacije. Zato je bilo v teh dneh veliko besed posvečenih tudi temu, kako odstotek, ki pri zemeljskem plinu v številnih članicah Evropske unije presega 40 odstotkov, zmanjšati na varnostno sprejemljivejšo številko.

K sreči bo zime, ko so energetske potrebe držav na severni polobli največje, že kmalu konec. Mnenja energetskih strokovnjakov so, da imamo Evropejci to zimo energetsko že pokrito. Se pa mora Evropa začeti pripravljati že za naslednjo. Ob obstoječem sistemu oskrbe bi namreč ob prekinitvi dobav ruskega plina naši radiatorji ostali hladni.

Paradoks novonastalega stanja je, da je Evropa še do pred kratkim nameravala svoje energetske potrebe zadovoljevati prav s povečanim uvozom energentov iz Ruske federacije. Vojna v Ukrajini pa je razkrila, da gre pri tem vendarle za preveč nezanesljivega partnerja, da bi mu lahko v roke dali našo energetsko usodo. Zato je že kmalu po začetku ruske invazije v Ukrajino sledila panika. EU bi namreč ob prekinitvi dobav morala izjemno odločno odreagirati. Ob takšnem scenariju prav lahkih alternativ za Evropo namreč ni.

Evropa v iskanju do sedaj nepredstavljivih odločitev


Po ocenah energetskih strokovnjakov naj bi evropska skladišča zemeljskega plina v trenutnih razmerah zadoščala za približno šest tednov porabe. To pomeni, da do resnih motenj v oskrbi s plinom pred jesenjo v Evropi ne more več priti. Obenem nič ne kaže na to, ga bi ruski Gazprom trenutno nameraval zmanjševati dobavo. Če bi ruska vlada na ta način nameravala kaznovati Evropo, bi bilo smiselno, da to stori čim prej.

Toda takšen ukrep bi imel drastične posledice tudi zanjo. Rusija bi namreč s prekinitvijo dobav plina izgubila približno 3 % BDP. Plina, ki bi ji ostajal, pa kratkoročno ne bi mogla prodati nikjer drugje, saj bi za to potrebovala nove prenosne zmogljivosti. Takšen drastičen ukrep bi tako izjemno bolel obe strani.

Slaba tolažba


V primeru, da bi do prekinitve dobav res prišlo, bi bil argument, da to škoduje obema stranema, bolj slaba tolažba. Nezmožnost Evrope, da si v primeru stopnjevanja spora zagotovi energetsko varnost, je tako postal njena velika Ahilova peta.

Pomanjkanje plina bi namreč močno podražilo tudi cene električne energije, saj so plinske elektrarne pomemben varnostni element, ki skrbi za to, da te v Evropi ne more zmanjkati. V primeru izpada dobav bi morale to funkcijo prevzeti druge vrste elektrarn, zlasti premogovnih. V minulih energetskih krizah se je namreč izkazalo, da se na obnovljive vire ne gre preveč zanašati. Prepogosto se namreč zgodi, da ravno takrat, ko jih najbolj potrebuješ, sonce ne sije, veter pa ne piha.

Kratkoročni in dolgoročni izzivi


Trenutno ruska nafta predstavlja 25 odstotkov evropskega uvoza, delež zemeljskega plina pa je 40-odstoten. Dva tedna po začetku ofenzive je jasno, da Rusija Evrope na takšen način ne želi kaznovati. Pomisleki so se pojavili bolj na ameriški in evropski strani, saj države z odkupovanjem ruskega plina in nafte dejansko financirajo Putinov morilski stroj.

ZDA so tako že prekinile uvoz ruskega plina in nafte. Toda te imajo alternativo v obliki ogromnih nahajališč nafte in plina v skrilavcih. Medtem se morajo nekatere evropske države na prekinitev dobav bistveno bolje pripraviti.

Še zlasti sta na udaru Nemčija in Bolgarija. Prva zaradi svoje ogromne porabe, druga pa zato, ker nikoli ni imela pripravljenih resnih alternativ. Šok pa bi precej bolel tudi ostale države.

Bo Slovenija obudila idejo o plinskem terminalu?


Evropske države bodo v naslednjih mesecih morale storiti vse, kar je v njihovih močeh, da bodo njihova plinska skladišča to jesen pričakala popolnoma polna. Drugi nujni korak bo, da se v tem času čim bolj povečajo zmogljivosti za pretovor utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) iz transportnih tankerjev v evropsko plinovodno omrežje. Tovrstne zmogljivosti so bile v zadnjih letih le okoli 50-odstotno zasedene. Zadnja kriza pa je pokazala, da so kljub navidezni predimenzioniranosti nezadostne.

To je tudi ena od točk, kjer je v preteklosti veliko zamudila tudi Slovenija. Napovedani terminal za pretovor UZP v Tržaškem zalivu namreč nikoli ni bil udejanjen. So pa pred leti takšen terminal postavili na hrvaškem otoku Krku. Verjetno bi bila za Slovenijo sprejemljiva rešitev tudi njegova nadgraditev.

Pomemben faktor stabilnosti bi lahko bilo tudi povečanje zmogljivosti obstoječih črpališč na Norveškem in v Severnem morju. V obstoječih razmerah tabu ne bi smel biti niti iskanje novih. Tudi v Sloveniji.

Med dolgoročnejše rešitve pa lahko štejemo tudi gradnjo prenosne infrastrukture med severnoafriškimi in južnoevropskimi državami.

Zanimivo dejstvo ob tem je, da Španija in Portugalska v tem trenutku nimata nikakršnih težav z dobavami. Prav nasprotno. Vendar pa Evropa trenutno nima plinovoda, ki bi bil ta plin sposoben pripeljati na drugo stran Pirenejev. Zato bi morala EU storiti vse za dokončanje plinovoda MidCat (Iz Katalonije do Francije), ki bi odpravil to ozko grlo.

Izzivi energetskega prehoda


Ob vsem tem pa morajo evropske države misliti tudi na energetski prehod. Prav zato vračanje k premogu ne more biti dolgoročna rešitev. Z njegovim pomanjkanjem namreč v Evropi sicer ni nobenih težav. Težava pa je, ker je to okoljsko nesprejemljivo.

Danes je skoraj že gotovo, da bosta Belgija in Nemčija za nekaj let zamrznili zaprtje svojih jedrskih elektrarn, napovedano za konec letošnjega oziroma prihodnjega leta.

Vse bolj ključno bo tudi, da se v Evropi že v tem desetletju postavi ustrezna infrastruktura, ki bo omogočala shranjevanje električne energije v obliki sintetičnih plinov, zlasti vodika. Obnovljivi viri so namreč lahko zelo izdaten vir električne energije. Težava pa je, ker te še nimamo možnosti shranjevati. Ustrezna infrastruktura za proizvodnjo vodika bi to težavo močno zmanjšala. Poleg tega pri njegovem izgorevanju ne nastajajo nobeni problematični plini, pač pa le voda.

Evropska komisija: Strah je treba obrniti v orožje


Ob začetku pisanja tega prispevka še ni bilo jasno, kakšen bo odziv Evropske komisije. Toda ob pregledu prvih osnutkov njene energetske strategije lahko rečemo, da je EU sklenila, da svoj strah obrne v čim bolj učinkovito orožje in Rusiji odvzame glavni finančni vir, na katerem sloni njeno gospodarstvo.

Komisija si tako želi čim hitrejšega prehoda v smeri proizvodnje in uporabe sintetičnih plinov, zlasti vodika. Toda ta cilj je bil sprva mišljen dolgoročno. Sedaj pa moramo pomemben energetski prehod opraviti v zgolj nekaj mesecih.



KOMENTAR: Blaž Čermelj
Treba bo nastaviti na kakšno stopinjo manj
Naslednjo zimo se bomo žal morali navaditi, da bodo temperature v naših stanovanjih precej nižje. Precej pomembno bo po tem načrtu tudi letošnje poletno obdobje, ki ga bo treba izkoristiti za energetsko sanacijo stavb in vgradnjo toplotnih črpalk. Na takšen način bi lahko do konca leta privarčevali 14 milijard kubičnih metrov plina. Toda to ne bo dovolj za zmanjšanje odvisnosti, še dodatnih 60 milijard ga bo treba uvoziti bodisi po plinovodih bodisi preko terminalov za utekočinjeni zemeljski plin. Z nezmanjšanim tempom naj bi nadaljevali tudi z gradnjo vetrnih in sončnih elektrarn. Trenutna kriza je zato lahko tudi priložnost, da Evropa zbere pogum in udejanji zeleno revolucijo. Ne le z lepimi besedami, ampak dejansko z vključitvijo vsega znanja, ki ga ima na voljo. Med drugim tudi na področju jedrske energije, čemur so so se v zadnjih letih v državah, kot so Nemčija, Avstrija in Belgija, skušali čim bolj izogniti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30