Enakost med spoloma končno zagotovljena z ženskimi silhuetami na ljubljanskih semaforjih

Pred dnevi so mediji izpostavili novost v prometni signalizaciji, ki je vidna na štirih križiščih v bližini Centra Stožice. Povezana naj bi bila z ženskim evropskim prvenstvom v rokometu, ki se bo letos novembra odvijalo v naši prestolnici. Ta noviteta vključuje 28 semaforjev, kjer so mesta »človečkov« zamenjale podobe ženske silhuete.

Na prvi pogled posrečena gesta, ki bi si jo lahko razlagali, da pešca ob pogledu na rdeče ali zelene »like v krilu« spominja na prihajajoči športni dogodek ali pa na sestro, hči, ženo ali mamo, toda resnica je, žal, daleč od tega. Tovrstne sprememba so del večdesetletne propagande vsiljevanja umetne enakosti med moškimi in ženskami, iskanja problemov tam, kjer jih ni, in prepričevanja javnosti, da je generična podoba človeka v prometni signalizaciji še ostanek patriarhata.

Ideja ni nova

Kdo je bil prvi, ki je prišel na idejo, da bi iz nevtralnih podob na prometnih znakih naredil ideološki problem, ni znano. Vemo pa, da se je začelo na Nizozemskem. V mestu Amersfoort so leta 2000 simbole ljudi na semaforjih nadomestili z žensko figuro s čopom in jo poimenovali Sofija. Čez nekaj let so nekaterim mestom na Nizozemskem sledila še mesta v Španiji, Nemčiji, v Avstraliji, Švici, Angliji, pred dvema letoma tudi v Mumbaju v Indiji.

Nekatera mesta so se trudila, da bi zamenjala ravno polovico vseh »napačnih« silhuet in prometnih znakov, spet druga so se odločila samo za simbolno zamenjavo. V Ženevi so tako kar polovico prometnih znakov za pešce nadomestili s kar šestimi različnimi silhuetami ženskih likov - z nosečnico, žensko s palico, žensko afriškega porekla in dvema ženskama, ki se držita za roke. In da bi bili še bolj »vključujoči«, so na nekaterih znakih ženske oblekli v hlače, drugih pa v krilo.

Tudi v Sloveniji smo šli po isti poti. V času, ko je ministrstvo za infrastrukturo vodila Alenka Bratušek, so v zakonodajne spremembe uvrstili tudi silhuete z ženskim likom v krilu oziroma kombinacijo ženskega in moškega lika. Prvi takšen semafor so pri nas postavili 8. marca 2019 v Kranju.

Zakaj je pravzaprav »človeček« na semaforju problematičen?

Vodilna sila za spreminjanje silhuet na semaforjih in znakih niso razjarjeni meščani oz. meščanke, ki bi se jim podobe na njih zdele neprimerne času, ampak lobistične skupine za enakost spolov, ki v generičnih človečkih vidijo izključno moški lik. Čeprav nam logika pove, da je človeček na prometni signalizaciji enostavno izrisan, da bi ljudje čim hitreje opazili, da se prometni znaki tičejo nas, aktivisti to vidijo drugače.

V izrisani glavi, trupu, dveh rokah in nogah, kar si delimo tako moški kot ženske, vidijo (le in samo) moškega. S tem, da je po njihovem mnenju na prometni signalizaciji upodobljen samo en spol, interpretirajo, da je drugi spol (v tem primeru ženski) v javni sferi še vedno diskriminiran, neviden in izključen. Skratka, za dosego enakosti spolov je zanje treba tudi spolno uravnotežiti prometno signalizacijo.

Pri vsem tem pa ostaja zanimivo, da ženske silhuete umeščajo samo v tiste znake, ki so aktivistom všeč oziroma za katere so prepričani, da ne bodo ujezili svojih sledilk in sledilcev. Kajti, obstajajo znaki s človečki, ki ponazarjajo »delo na cesti« (delavec z lopato), »promet za traktorje« (človek na traktorju), »promet za vprežna vozila« (človek na vozu, ki ga vleče konj), itd. Tu še nihče ni dodal ženskih predstavnic ...

Vprašanje, ki si ga mnogi zastavljamo, je, kako bi lahko, »spolno-uravnotežena« prometna signalizacija dejansko izboljšala položaj ženske?

Bodo semaforji doprinesli k večji »enakosti« med spoloma?

Vprašanje, ki si ga mnogi zastavljamo, je, kako bi lahko, »spolno-uravnotežena« prometna signalizacija dejansko izboljšala položaj ženske? Kakšen smisel je izdatno porabljati javna sredstva za znake na semaforjih, ko pa imamo v družbi dejanske potrebe in probleme žensk? Bo ženska po tem bolj spoštovana, obravnavana enakopravno, njena morebitna nosečnost za delodajalca ne bo več problem, bo njeno mnenje bolj slišano, njen projekt enakovredno sprejet, njeno delo doma priznano itd.?

Del odgovora, zakaj so aktivisti usmerjeni v semaforje in znake in ne v konkretne probleme današnjih žensk, dobimo kar pri njih samih. V interesu jim je predvsem, da preko simbolov (še več ženskih silhuet) vplivajo na spremembo mišljenja. Kakor je za medije pred leti povedala takratna avstralska ministrica za ženska vprašanja Fiona Richardson: njihov cilj je zmanjšati »nezavedno pristranskost« in uravnotežiti moško in žensko reprezentacijo v javnosti. Kar z drugimi besedami pomeni, tako dolgo bomo dejavni, dokler polovica žensk ne bo »odrešena« domačih opravil, skrbi za otroke in prevzela več odgovornosti v javnem prostoru.

Kar pa je povsem utopična ideja o enakosti med spoloma, saj si spola nikoli ne bosta enaka, še manj pa je za pričakovati »uravnoteženo« (tj. 50 : 50) zastopanost moških in žensk v istih sektorjih, saj študije kažejo, da bolj kot je država razvita, svobodna in stremi k enakopravnosti, bolj se človek odloči za tisto, kar ga veseli in kar si želi - in odločitve so močno vezane prav na biološki spol.

Do kod se bo vsiljevala politika enakosti?

Številni kritiki po vseh državah, kjer so uvedli tovrstno noviteto, pravijo, da so nove silhuete na prometnih znakih povsem nepotrebne in zapravljanje denarja (ženevska pobuda je denimo mesto stala skoraj 54.000 evrov).

Tudi župan Melbourna Robert Doyle je pred leti novinarjem dejal, da je sicer pripravljen, da za enakost spolov naredi vse, kar je v njegovi moči, ampak je glede spreminjanja podob na prometnih znakih mnenja, da je to le »draga vaja«, ki bo bolj verjetno »povzročila posmeh«. Mnogi so se ob tem še spraševali, zakaj mora podoba ženske nositi obleko, ko pa mnoge ženske nosijo hlače, češ, ali ni to spodbujanje seksizma? Spet drugi so se oglasili, da pobuda krepi binarnost spolov (upošteva samo moški in ženski spol, "ostalih" pa ne). Ponekod (Avstrija, Španija, Švica) so vključili tudi istospolne pare, da se ti ne bi čutili izključene. V Londonu so za večjo »vključenost« začeli upodabljati ženske različnih oblik in velikosti.

Kakor koli obrnemo, pri politiki enakosti in vključevanja težko vidimo konec takšnih akcij, saj se bo vedno oglasil nekdo, ki bo rekel, da je izpuščen, neopažen in da se čuti diskriminiranega. Prav tako ne vidimo konca področij, za katera bodo aktivisti rekli, da so še vedno obarvana patriarhalno. En tak primer so človečki na zadnji strani čistil, ki nas informirajo glede osnovnega ravnanja z njimi. Se bodo lotili tudi tega projekta?

Prav gotovo pa nas je veliko, ki vemo, da enakosti spolov ne ovirajo podobe na prometnih znakih in embalažah, temveč vedenje ljudi, nepravične razlike, nespoštljivi odnosi in druga pravna vprašanja. Z drugimi besedami, spremembe bi se morale zgoditi v konkretnih dejanjih in ne v puljenju znakov in študiranju, katero križišče potrebuje malo drugačne lučke.