Emilio Urbančič, ulični delavec: Zakaj se ne bi naša Cerkev odprla in šla ven, na ulico? (2. del)

»Če želiš narediti kaj konkretnega pri težjih primerih, moraš iti tja, kjer so oni,« pravi o mladih z ulice Emil Urbančič, argentinski Slovenec, nekdanji laiški misijonar na Madagaskarju, ki zdaj že sedemnajst let v Sloveniji dela kot ulični delavec.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o njegovi afriški izkušnji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, tokrat pa o kasnejših povezavah z Madagaskarjem iz Slovenije in njegovem delovanju po ljubljanskih ulicah in z mladimi.   

Čeprav živite v Sloveniji, pa ste se na Madagaskar ob vodstvu drugih prostovoljcev še večkrat vrnili.

So ljudje, ki si želijo takšne izkušnje. Delno jo lahko dobijo v Sloveniji, vendar si želijo močnejšo, tisto iz tretjega sveta.

Poznam okolje, misijonarje, ki so takšne pomoči veseli. Vsako leto hodijo preko POTA, organizirajo oratorij. Drugi vidik je zdravstvo – v teh krajih manjka zdravnikov. Če Bog da, bomo šli tudi naslednje leto z zdravnico.

Tudi če pridejo za en mesec …

Se vklopijo, pomagajo, darujejo svoj čas. Pomagajo tudi, da se krščanska skupnost utrdi. Organiziramo še katehezo, in delavnice, na katerih se mimogrede zbere dvesto otrok, ki so tega zelo veseli. Vsaka majhna stvar, ki jim jo daš, jim veliko pomeni, zelo so ti hvaležni. Ogromno pa dobimo tudi mi, ki pridemo v te kraje. Se mi zdi, da dobimo več nazaj, kot damo.

Nekaj poguma pa je vendarle treba imeti.

Priporočal bi vsakemu. Najprej je treba seveda narediti nekaj okoli nas. Če nisem pripravljen biti brat mojemu sosedu, potem nima smisla, da grem daleč. Najboljša šola je začeti tukaj. Da smo tukaj na razpolago tistim, ki so potrebni – veliko mladih, otrok, ki čutijo praznino in ki nimajo nobenega blizu, ki bi mu ponudil roko, možnost. Potem si lahko zadajamo večje cilje, da gremo ven.

Zdaj smo skupaj s Španci, ki so žrtvovali svoje počitnice, zato da so nam lahko tukaj, v Sloveniji, pomagali, postavili mizo kar v parku, za ljudi, ki niso iz cerkvenih krogov, in tam ustvarjali program. In zakaj ne bi Slovenci kaj takšnega nadaljevali, zakaj se ne bi naša Cerkev odprla in šla ven, na ulico, zakaj čakamo na misijonarje ali na druge, da nam pokažejo smer, mi pa medtem stojimo križem rok? Zdi se mi, da smo kot kristjani malo zaspani.

Včasih imam občutek, da sicer imamo oratorije, ampak kdaj bodo imeli pa priložnost tisti, ki Boga ne poznajo? Kdaj bodo oni lahko spoznali Njega? Moramo jim nuditi družbo, jih sprejeti kot brate. Morda naredimo premalo na tem področju. Vedno govorimo o drugih, ki pa so, hočeš nočeš, naši bratje. Če se nisem pripravljen njim približati, se lahko vprašam, kakšen kristjan sem.

Pri Slovencih me moti, da da nismo sprejemali in da še vedno ne sprejemamo naših južnih sosedov, ki živijo tukaj.

Zdaj v Sloveniji živite že sedemnajst let. Pa vas je, ko ste prišli leta 2001 sem, kaj zares zmotilo, zbodlo v oči?

Ja, in sicer, da nismo sprejemali in da še ne sprejemamo naših južnih sosedov, ki živijo tukaj. Ne upamo si biti bolj povezani. Vem, da smo različni, ampak oni so tukaj, so državljani, od njih se lahko naučimo tudi česa dobrega. Kot kristjan sem odgovoren, da grem do njih, da jih sprejmem. To sem opazil predvsem med mojim delom na Fužinah. So zelo dobri ljudje, in bilo bi čisto drugače, če bi se skušali povezati, kot pa da bi vsak ostal narazen. Govorim kot kristjan. Vsak gleda na svoj način, vendar se mi zdi, da je bistvo pri krščanstvu, da sprejmeš vsakega.

Vas je v Sloveniji kaj tudi pozitivno presenetilo?

Mi, ki prihajamo iz Argentine, imamo odgovornost. Nekaj smo videli, doživeli, česar tukajšnji Slovenci niso spoznali. Se mi zdi, da bi lahko unovčili tisto, kar smo doživeli in spoznali v Argentini.  To je naše poslanstvo.

Sam sem srečen, Bogu hvaležen, da sem bil rojen tam preko. Moji starši so sicer trpeli, ker so morali zapustiti slovensko zemljo, vendar sam vidim v nas eno prednost. Imamo večjo odgovornost, ker vidimo razlike. Lahko bi prinesli kakšne programe, ki smo jih imeli v svobodni državi, v kateri smo živeli, medtem ko je bilo tukaj veliko stvari v prejšnjem režimu onemogočenih. Kot posamezniki lahko Sloveniji veliko damo.

Zame so tudi resnično dobre možnosti, da lahko vse, kar imaš v mislih, uresničiš. Nihče ti ne brani – v mojem primeru so to izmenjava s Španci, pa delo v šoli, v župniji. Nisem naletel na birokracijo, da se česa ne bi smelo, da bi moralo iti kaj po bolj 'uradni' poti. Hvala Bogu sem naletel na odprte ljudi, ki so pripravljeni pomagati. Tudi v Fužinah ponujamo razne delavnice na šoli, in ni ovir. To je prednost, da lahko uresničiš tisto, kar misliš, da je dobro. Nisem naletel na besede, kot so »pojdi drugam, to je naš prostor«.

Pripravljeni so tvegati – delal sem na primer s skupino fantov, ki so preprodajali drogo, pa sem ravnateljici na Fužinah rekel: »Ali želimo kaj konkretnega narediti za fante, ki so izpadli iz šolskega sistema, ki zato niso dokončali šole, in nimajo službe, in če želimo, da prenehajo metati kamne na šolo, zažigati vrata.«

Ravnateljica je tvegala in jim dala na razpolago telovadnico. Sprva je bilo težko, z varnostniki, da se ne bi zgodilo kaj takšnega kot na ulici, vendar potem vandalizma ni bilo več. Ne vem, če bi povsod naletel na takšne dobre ljudi, ki zaupajo, in ki želijo kaj dobrega narediti in ki so pripravljeni tvegati.

Pomeni to, da ste  že naleteli?    

V Argentini so me dvakrat med delom napadli s pištolami. Bil sem tik pred smrtjo, kar me, hvala Bogu, ni ustrašilo. Tudi, ko sem začel delati na Fužinah, ko sem se odpravljal tja, sem molil, ker sem se vsakodnevno soočal z najtežjimi primeri z ulice.

Hodil sem do njih in jim skušal dopovedati, da če želijo nekaj drugačnega, se lahko obrnejo name. V Argentini pa je bilo takšno delo veliko težje. Tu imam tudi več priložnosti in nasilje še ni prišlo na takšno raven kot tam.