Emilio Urbančič, nekdanji misijonar na Madagaskarju: Želel sem izkusiti, da smo zares vsi bratje (1. del)

5
Na Madagaskarju. Vir: Fotoarhiv Emilia Urbančiča

Emilio Urbančič je Slovenec, rojen v Argentini, ki je kot laični misijonar v 90. letih tri leta deloval na Madagaskarju, zdaj pa že sedemnajst let dela kot ulični delavec v Sloveniji.

Z njim smo se pogovarjali, kako je sploh padla odločitev za misijonarjenje na četrtem največjem otoku na svetu, s kakšnimi težavami se je tam soočal, pa tudi o njegovem delu danes v Sloveniji.

Od kod navdih za misijonsko odpravo?

Leta 1992 sem prvič prišel sem, v Slovenijo, z namenom, da bi pogledal, kako je, in tudi ostal. Vendar se nisem dobro »vklopil«, bil je težak prehod zame. V Argentini smo se bratje in sestre dobivali ob nedeljah, kar naenkrat pa je tega zmanjkalo. Nedelje so bile prazne, Ljubljana je bila prazna, nobene dejavnosti. Vzdušje ni bilo takšno, da bi si želel ostati. Bi prej šel domov, če ne bi šel še v Medžugorje, ki sem si ga, kljub vojni, res želel obiskati. Sicer sem tvegal, ampak kot Argentinec nisem imel toliko težav, kot če bi bil iz Slovenije.

Tam sem imel srečo, da sem se srečal z vidkinjo, ki sem jo prosil, naj me priporoči Mariji. Ko sem se vrnil v Slovenijo, se je vse odprlo, priključil sem se misijonski skupini in čez nekaj mesecev sem že bil na Madagaskarju.

Vse je prišlo zelo na hitro, zato je bila moja priprava skrajšana. Nisem znal niti francoščine niti malgaščine, kar je bilo nenavadno, saj kdor pride, ponavadi zna vsaj enega od teh jezikov. Vendar se je z mojim odhodom v misijone mudilo, ker sta dve laični misijonarki, ki sta prav tako odhajali, želeli, da bi ju spremljal.

Nekaj izkušenj, čeprav drugačnih, sem imel že prej iz Argentine. Moje najlepše počitnice so bile, ko sem šel s skupino iz argentinske župnije pomagat v Santiago del Estero, ki je bila takrat najrevnejša škofija v naši državi. Res pust predel, vendar vedno, ko smo obiskali ljudi, ti niso imeli nič, ampak so ti dali še tisto malo, kar so imeli.  In ko sem odkril, koliko je veselja v tem delu, sem bil pripravljen iti še kam. In potem odkriješ, kje se skriva ta sreča.

Misijonarjenje na Madagaskarju je takrat zahtevalo odločitev za tri leta. Odšel sem na delo ob Indijski ocean na jugu otoka, kjer je večina slovenskih misijonarjev. Razen sestre Marjete Zanjkovič in Pedra Opeke, ki sta v glavnem mestu, slednji pa je začel prav tukaj, kamor sem prišel jaz.

In zakaj ravno Madagaskar?

Takrat sta bili dve možnosti: Papuanska Nova Gvineja, za kamor se je takrat pripravljal en laični misijonar, in Madagaskar. V tistem trenutku pa so bile večje potrebe za Madagaskar.

Si predstavljam, da je bil jezik kar težava …

Težava je, ker želiš biti z ljudmi, ker hočeš, da te sprejmejo. Njihov jezik, malgaščina, pa je bil zame nekaj povsem novega. Izhaja iz Azije, z indonezijskih koncev, in ni podoben drugim afriškim jezikom. Toda otroci so vztrajali, da bi se ga sčasoma naučil. Oni so brez težav po desetkrat ponavljali kakšne besede. Bili so najboljši učitelji.

Ko sem se pogovarjal s starejšimi, so se zraven smejali, kar me ni ravno osrečevalo, pri otrocih pa je bilo drugače – imajo veliko večje potrpljenje kot odrasli.

Jezika sem se tako učil sproti, najprej osnove. A to, da sem govoril po njihovo, so znali zelo ceniti. Nekaj besed, pa so že rekli – ti že znaš naš jezik. Veliko jim je pomenilo, da si jih pozdravil v njihovem jeziku. Poleg tega pa se je bilo treba učiti še francoščino za vso papirologijo, zdravstvo, tudi med misijonarji se veliko govori po francosko.

Čeprav smo v Argentini že malo drugačni od Evropejcev, je ta del Afrike spet drugačen. Velika je razlika v kulturi, tradiciji. Tam še vedno živijo v plemenskih skupnostih.

Poleg jezika, kaj je bila največja ovira?

Čeprav smo v Argentini že malo drugačni od Evropejcev, je ta del Afrike spet drugačen. Velika je razlika v kulturi, tradiciji. Tam še vedno živijo v plemenskih skupnostih. Težko mi je bilo razumeti tudi tabuje, prepovedi. Tako se denimo ne smeš dotakniti psa, kar je za nas nenavadno. Čeprav živiš med njimi, je bilo težko razumeti. Potrebuješ čas, da se navadiš.

So zelo strogi. Doživel sem že, da so zaradi kraje nekoga celo ubili. Imajo svoje zakone, v katere se policija in država na vmešavata. Po drugi strani pa je veliko dobrih stvari, na primer, kako družine držijo skupaj in kako pleme poskrbi za nekoga, če ostane sam, brez možnosti za preživetje. Se mi zdi, da imajo te zadeve bolj urejene kot mi, bolj pozorni so na bedo. Ne bi umrli, kot puščamo mi umreti kakšnega brezdomca.

Kaj vas je v teh treh letih delovanja na Madagaskarju najbolj nagovorilo?

Vedno sem si želel pobližje spoznati razne svetove. Po eni strani se med seboj imenujemo bratje, po drugi strani pa, ko smo slišali novice o tem, da v Afriki umirajo od lakote, se nas ni dotaknilo v smislu, da je res moj brat tisti, ki trpi, ki umira in ki je brez možnosti za preživetje. Želel sem izkusiti, da smo zares vsi bratje. Da lahko rečem »to je moj brat«, je po mojem bistvo vsega tega. Če moj brat, del moje velike družine, trpi, ne morem sedeti križem rok. Bog mi je dal srečo, da sem šel tja in spoznal moje brate, in da sem zdaj še bolj povezan z njimi.

Želel sem izkusiti, da smo zares vsi bratje.

Po teh treh letih pa nazaj v Buenos Aires. Ste ob vrnitvi doživeli kakšen šok?

Nisem se mogel navaditi na betonsko džunglo. Eno leto sem preživel tam, potem pa sem mami rekel: »Mama, grem k mojim dol. Rad bi tam umrl.« Tako sem se ponovno vrnil na Madagaskar, sam, ne preko misijona.

In za koliko časa ste se vrnili?

Za eno leto. V tistem letu sem tako spoznal svojo ženo. Po njihovih običajih je dobro, da te sprejme pleme. Da lahko normalno hodita kot fant in punca, sva se po zahtevah plemena kmalu sprva zaročila in nato poročila. Potem sem nekaj mesecev delal v nevladni organizaciji, nato pa sva z ženo ocenila, da je bolje, če greva. Sprva sva odšla za tri leta v Argentino, marca 2001 pa sva se preselila v Slovenijo.

V plemenu niso imeli problema z zaročencem iz njim tujega sveta?

Mene so že malo poznali, in so me, hvala Bogu, sprejeli. Nekaj deset let prej niso sprejemali ne belcev, ne Kitajcev … v mojih časih pa je že bilo drugače. Pa tudi starešine plemena zelo vplivajo na to, da te sprejmejo. Potekel je tudi poseben obred, zaroka. Potem naprej pa še civilna in krščanska poroka.

Je bil za selitvijo v Slovenijo kakšen poseben razlog?

Sprva smo živeli pri njenih starših, nato pri mojih. Mislila sva, da je čas, da greva stran od enih in drugih. Da zaživiva skupaj in se zbrusiva. Kar je bila je dobra odločitev.

 

V drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, si boste lahko prebrali o Emilijovi dokončni selitvi v Slovenijo in njegovem delovanju delavca na ulici v naši deželi.

5 KOMENTARJI

  1. Kaj pa vahabiti, ki hočejo islamizirati Evropo? Ali rabimo še dodatne janičarje in žavbije? Ali rabimo Veliko Albanijo in zraven še mudžahedine iz drugih držav?

  2. Iskreno povedano pa se vedno bolj sprašujem, zakaj so na Madagaskarju (in nasploh v Afriki) tako gospodarsko, socialno in ekonomsko (objektivno gledano) nerazviti. Če so res tako “odlične skupnosti”, potem bi morali že zdavnaj imeti zelo dramatičen gospodarski in socialni napredek, saj če imaš 450 USD BDP/osebo, je mnogo lažje priti na 1.800 USD/osebo, kot pa iz 25.000 USD/osebo na 100.000 EUR/osebo. Dejstvo je, da imajo v tovrstnih težavah (med vsem ostalim) tudi zelo velike težave z DELAVNOSTJO, ODGOVORNOSTJO, ODREKANJEM,…, kar vse je (eden) od predpogojev za družbo blaginje. Sicer pa, če bi bile afriške skupnosti tako privlačne za življenje, bi evropske družine množično migrirale tam, življenjska praksa pa kaže ravno vice versa. Zato se bi spodobilo, da katoličani pri tovrstnih razmišljanjih vključimo tudi “kritični razum”, ne pa da slepo idealiziramo zadeve, ki so v resnici svetlobna leta daleč od idealnega.

Dodaj odgovor za Micka Mandarina Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime