Ema 2019: Zmagovalca imamo. Gremo zdaj zmagati ali smo 'po defoltu' luzerji?

Blaž Podobnik

Vir foto: Facebook stran festivala EMA
POSLUŠAJ ČLANEK
Ema je zakon. Kakorkoli obrneš, predstavlja osrednji domači televizijski dogodek leta. Na portalu MMC so razne aspekte Eme - voditelje, nastopajoče, pa alternativne voditelje… - že več tednov vnaprej sistematično mistificirali in poskušali iz nje narediti kar se da zanimanje vzbujajočo skrivnost. In prav je tako.  Letošnjo Emo si bom definitivno zapomnil. Po marsičem.

No, ne bom si je recimo zapomnil po tem, da občinstvo v studiu ni moteče ploskalo in vreščalo in onemogočalo optimalnih, fer pogojev, da izvajalci predstavijo svoje komade. Ker je. Ni vsako ploskanje med skladbo vedno dobrodošlo, češ "jupiii, sodelujemo s ploskanjem!" Ne, sodelujete z motenjem. Ampak zakaj bi začeli z nergaškimi opazkami! Sinočnja Ema, oziroma Ajda, je bila namreč super.

Voditeljica Ajda Smrekar je v vodenje Eme vložila vse sile. Dobesedno. Nihče ji ne more očitati, da ni bila energična. Morda prej obratno. Evforičnost, s katero je napovedovala točke, je za moje pojme precenjevala ameriškost slovenskega duha. Malo premalo cinizma, globine. Premalo nesramnosti. Premalo drznosti. Premalo brezvoljnosti. Premalo zadržanosti. Kljub vsemu za simpatičnost in prijaznost voditeljici ne odrekam pozitivne ocene.
Ne vem, ali sem edini, ki to stvar tako dojema, ampak ta obsedenost z evrovizijsko zmago mi deluje že prav patološko. Kot neozdravljiv občutek manjvrednosti.

Kompleks manjvrednosti


Rdeča nit Ajdinih napovedi je bila evrovizijska zmaga in bi jo lahko strnili nekako takole: "Naslednja  točka bo pa gotovo zmagovala v Tel Avivu!" Ne vem, ali sem edini, ki to stvar tako dojema, ampak ta obsedenost z evrovizijsko zmago mi deluje že prav patološko. Kot neozdravljiv občutek manjvrednosti. To sarkastično napovedovanje naše lastne zmage, ki je prav simptomatično stalnica že več let, mi deluje kot potrjevanje našega globokega prepričanja, da v resnici ne moremo zmagati, in da nam v zvezi s tem preostane le to, da zmagujemo vsaj v izmišljenih scenarijih na nacionalnem izboru. Pa tudi - saj Evrovizija ni toliko tekmovanje, kot je glasbeni festival s tekmovalnim značajem! In med tema dvema obstaja neka razlika.

Že več let se sprašujemo, kaj neki bi bilo Evropi všeč. Saj sami očitno itak nismo Evropa. Za hlapce rojeni... Mar ni že Viktor Frankl prepričljivo pokazal, da se ti to, po čemer neposredno stremiš, kot po pravilu vselej izmika? Da moraš cilj (pa naj je ta cilj sreča, ali pa v našem primeru evrovizijska zmaga) doseči prek zasledovanja nečesa drugega (odgovarjanju na širše vprašanje smisla, ali pa v našem primeru prek poskusa avtentičnega glasbenega izraza)?

Gospa žirantka Darja Švajger je pred začetkom glasovanja že vnaprej priznala poraz, češ "Kdorkoli gre v Tel Aviv, držimo zanj pesti!" Sam sem v minulih letih celo nasedel tovrstnim moralkam in se na vse pretege trudil, da bi mi bila ta ali ona zmagovalna pesem všeč; da bi jo intimno začutil in vzel za svojo - ker je pač nek žirant rekel, da moram 'navijati' za našo. Pa ni šlo. V procesu sem dobil celo poškodbe na spodnjem delu lastne iskrenosti do sebe. Letos mi na srečo tega napornega tlačenja lastnih občutkov v Prokrustovo posteljo všečnosti ne bo treba izvajati.
Prezenca tega (glasbenega) para, Zalina rahlo mistična odsotnost in Gašperjeva zaščitniška pojava... Vse skupaj deluje kot nekaj, oprostite sočnima izrazoma, iskrenega in lepega.

Uspeh kot stranski učinek


Kar precej tekmovalnih pesmi mi je bilo všeč. Pohvalno. To pa še ne pomeni, da nad zmagovalno pesmijo nisem totalno navdušen. Ker sem! Prepričljivo in poetično besedilo, nekoliko mrko, a zato toliko bolj intimno vzdušje. Sama prezenca tega (glasbenega) para, Zalina rahlo mistična odsotnost in Gašperjeva zaščitniška pojava... Vse skupaj deluje kot nekaj, oprostite sočnima izrazoma, iskrenega in lepega. Pa potem tista drzna sedemsekundna pavza v vokalu po stihu "Ni ti treba se dokazovat," ki kot da daje čas za kontemplacijo, da takšen nasvet ni vselej gola floskula. Ne, Zala očitno misli resno. In to sta z Gašperjem dokazala. Potrdila sta Franklovo tezo, da kdor se ne dokazuje, kdor ostaja zvest "Sebi", temu so uspehi zgolj prijeten stranski učinek.

Občutek sem imel, kot da sta zmagovalca zmagala v brk zgoraj opisanemu prepričanju, da je Ema itak farsa. Da smo itak 'po defoltu' luzerji. Nismo. Dober komad je že sam po sebi zmagovalen. (To pa še ne pomeni, da smo vsako leto zmagovalci.) Čestitke vsem izvajalcem za nove - in tudi dobre komade, še posebej pa čestitke in najboljše želje mladima glasbenikoma na njuni poti v Izrael.
Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike