Ema 2019: Zmagovalca imamo. Gremo zdaj zmagati ali smo ‘po defoltu’ luzerji?

Blaž Podobnik
19
Vir foto: Facebook stran festivala EMA

Ema je zakon. Kakorkoli obrneš, predstavlja osrednji domači televizijski dogodek leta. Na portalu MMC so razne aspekte Eme – voditelje, nastopajoče, pa alternativne voditelje… – že več tednov vnaprej sistematično mistificirali in poskušali iz nje narediti kar se da zanimanje vzbujajočo skrivnost. In prav je tako.  Letošnjo Emo si bom definitivno zapomnil. Po marsičem.

No, ne bom si je recimo zapomnil po tem, da občinstvo v studiu ni moteče ploskalo in vreščalo in onemogočalo optimalnih, fer pogojev, da izvajalci predstavijo svoje komade. Ker je. Ni vsako ploskanje med skladbo vedno dobrodošlo, češ “jupiii, sodelujemo s ploskanjem!” Ne, sodelujete z motenjem. Ampak zakaj bi začeli z nergaškimi opazkami! Sinočnja Ema, oziroma Ajda, je bila namreč super.

Voditeljica Ajda Smrekar je v vodenje Eme vložila vse sile. Dobesedno. Nihče ji ne more očitati, da ni bila energična. Morda prej obratno. Evforičnost, s katero je napovedovala točke, je za moje pojme precenjevala ameriškost slovenskega duha. Malo premalo cinizma, globine. Premalo nesramnosti. Premalo drznosti. Premalo brezvoljnosti. Premalo zadržanosti. Kljub vsemu za simpatičnost in prijaznost voditeljici ne odrekam pozitivne ocene.

Ne vem, ali sem edini, ki to stvar tako dojema, ampak ta obsedenost z evrovizijsko zmago mi deluje že prav patološko. Kot neozdravljiv občutek manjvrednosti.

Kompleks manjvrednosti

Rdeča nit Ajdinih napovedi je bila evrovizijska zmaga in bi jo lahko strnili nekako takole: “Naslednja  točka bo pa gotovo zmagovala v Tel Avivu!” Ne vem, ali sem edini, ki to stvar tako dojema, ampak ta obsedenost z evrovizijsko zmago mi deluje že prav patološko. Kot neozdravljiv občutek manjvrednosti. To sarkastično napovedovanje naše lastne zmage, ki je prav simptomatično stalnica že več let, mi deluje kot potrjevanje našega globokega prepričanja, da v resnici ne moremo zmagati, in da nam v zvezi s tem preostane le to, da zmagujemo vsaj v izmišljenih scenarijih na nacionalnem izboru. Pa tudi – saj Evrovizija ni toliko tekmovanje, kot je glasbeni festival s tekmovalnim značajem! In med tema dvema obstaja neka razlika.

Že več let se sprašujemo, kaj neki bi bilo Evropi všeč. Saj sami očitno itak nismo Evropa. Za hlapce rojeni… Mar ni že Viktor Frankl prepričljivo pokazal, da se ti to, po čemer neposredno stremiš, kot po pravilu vselej izmika? Da moraš cilj (pa naj je ta cilj sreča, ali pa v našem primeru evrovizijska zmaga) doseči prek zasledovanja nečesa drugega (odgovarjanju na širše vprašanje smisla, ali pa v našem primeru prek poskusa avtentičnega glasbenega izraza)?

Gospa žirantka Darja Švajger je pred začetkom glasovanja že vnaprej priznala poraz, češ “Kdorkoli gre v Tel Aviv, držimo zanj pesti!” Sam sem v minulih letih celo nasedel tovrstnim moralkam in se na vse pretege trudil, da bi mi bila ta ali ona zmagovalna pesem všeč; da bi jo intimno začutil in vzel za svojo – ker je pač nek žirant rekel, da moram ‘navijati’ za našo. Pa ni šlo. V procesu sem dobil celo poškodbe na spodnjem delu lastne iskrenosti do sebe. Letos mi na srečo tega napornega tlačenja lastnih občutkov v Prokrustovo posteljo všečnosti ne bo treba izvajati.

Prezenca tega (glasbenega) para, Zalina rahlo mistična odsotnost in Gašperjeva zaščitniška pojava… Vse skupaj deluje kot nekaj, oprostite sočnima izrazoma, iskrenega in lepega.

Uspeh kot stranski učinek

Kar precej tekmovalnih pesmi mi je bilo všeč. Pohvalno. To pa še ne pomeni, da nad zmagovalno pesmijo nisem totalno navdušen. Ker sem! Prepričljivo in poetično besedilo, nekoliko mrko, a zato toliko bolj intimno vzdušje. Sama prezenca tega (glasbenega) para, Zalina rahlo mistična odsotnost in Gašperjeva zaščitniška pojava… Vse skupaj deluje kot nekaj, oprostite sočnima izrazoma, iskrenega in lepega. Pa potem tista drzna sedemsekundna pavza v vokalu po stihu “Ni ti treba se dokazovat,” ki kot da daje čas za kontemplacijo, da takšen nasvet ni vselej gola floskula. Ne, Zala očitno misli resno. In to sta z Gašperjem dokazala. Potrdila sta Franklovo tezo, da kdor se ne dokazuje, kdor ostaja zvest “Sebi”, temu so uspehi zgolj prijeten stranski učinek.

Občutek sem imel, kot da sta zmagovalca zmagala v brk zgoraj opisanemu prepričanju, da je Ema itak farsa. Da smo itak ‘po defoltu’ luzerji. Nismo. Dober komad je že sam po sebi zmagovalen. (To pa še ne pomeni, da smo vsako leto zmagovalci.) Čestitke vsem izvajalcem za nove – in tudi dobre komade, še posebej pa čestitke in najboljše želje mladima glasbenikoma na njuni poti v Izrael.

Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 

19 KOMENTARJI

  1. CITAT: “Prezenca tega (glasbenega) para, Zalina rahlo mistična odsotnost in Gašperjeva zaščitniška pojava… Vse skupaj deluje kot nekaj, oprostite sočnima izrazoma, iskrenega in lepega.”

    RES JE, vendar je tudi brez šminke, glamuroznega dekoljteja in razporka do p…e, treba iz sebe iztisniti nekaj glasu.
    Z vsem spoštovanjem, a na izboru “Slovenija ima talent”, bi verjetno istočasno žažmigale vse štiri rdeče lučke.

    Katastrofa vseh skladb,…. sanja, sanja…. svinja kukuruz….,

  2. Morda je pa bil izbor pesmi posledica treznega premisleka.

    Tako se bomo zanesljivo izognili ogromnim stroškom za organizacijo Evrosonga 2020 v Ljubljani – bolani.

  3. Metanje denarja… ta denar je že “vržen” stran, kjer je pač del rednega dela TV in nikogar ne stane cent več, kot če te oddaje ne bi bilo. Vsi ustvarjalci EME bi bili plačani tako ali tako. Hkrati pa je prireditev tržno USPEŠNA oddaja, ki zavodu vsako leto prinese veliko dodatnega oglaševalskega denarja, ki bi drugače šel nekam drugam. Namreč oglaševalski denar kroži, oddaje pa davkoplačevalce stanejo (tako ali drugače). Vsaka oddaja, ki uspe pritegniti ta oglaševalski kapital JE USPEŠNA! A se kdo vpraša koliko stane izvedba Kmetije, pa BigBrotherja? Neprimerljivo več!! Pa nihče ne muksne. A je gledanje 10-ih bednih, zdolgočasenih, (vstavi še kak izraz) ljudi v kontejnerju res tako boljše od EME? Je res treba EMO vsako leto zalivati s CREINA cisternami? HM, morda pa bi oni tudi dali kak oglas. 🙂

    EMA je šov. Je najbolj odmeven šov na nacionalni TV. Po odmevnosti ter cenah oglaševalskega prostora se gladko postavlja ob bok velikim spektaklom komercialnih TV (nemara jih po prihodkih preseže). In če je šov, je na nas, da ga gledamo, sodelujemo ali pa pač preskočimo. Razen, če imamo nek lasten problem manjvrednosti, ki ga zdravimo na tak način, da ponižujemo druge(o).

    Zmaga bo, ko bomo sprejeli možnost, da ne zmagamo*.

    (*tole ni napisano na prvo žogo – terja globok premislek in razum).

  4. dzi…….
    Tu se pa s teboj strinjam. Denar mečemo proč, ko pošiljamo na Evrovizijo svoje predstavnike.

    Evrovizija je vedno bolj bedna. Skoraj vsi pojejo v angleščini. To zame ne pradstavljajo svoje izvorne države. Imam občutek, kot bi nastopali sami angleži.
    Naj bi odseval rek: “Vsak naj se odkrije s svojim klobukom” !

  5. Če je komad dober, ga tudi glasovalni stroj prepozna. Spomnimo se zmagovalne MOLITVE. Vokalno krasna pesem, brez poskakovanja na odru, vokalistka nepomembnega izgleda in štirje vrhunski spremljevalni vokali. Na odru so samo stale in pele. To pričakujem od pesmi, da me prevzame in pritegne. Bolj ko nekdo telovadi po odru, bolj spelje pozornost vstran. To je pač moje mnenje. Je pa iluzorno pričakovati v tako močni konkurenci, da bomo zmagali, saj nismo edini. Tu je pomembna udeležba, čeprav zelo draga, res pa je, da je na tem “izletu” tudi kup takih, ki tja ne spadajo. Zelo poceni “turizem” za nekatere. Sicer smo pa v takih stvareh res “zmagovalci”.

  6. Hm, malo sem zmeden. Z&G sta fantastičen duet, njuna glasba je sanjska in po dolgem času nekaj res vrhunskega na slovenski sceni. Zamerim jima to, da sta se prijavila na tale cirkus od EME. Škoda, za moje pojme bi morala ostati ‘underground’.

    kakor koli, čestitke in hvala jima za še en fenomenalen komad. vso srečo v bodoče, še na tone tako kvalitetne muzike

  7. Menim, da sta Zala in Gašper s svojim nastopom izstopala. Če so vsi ostali imeli šov na odru in bili divje glasni, našminkani ter izvajali modno revijo, sta bila ona skromna, brez svetlobnih efektov, mlada in nežna. Mislim, da nista imela cilja zmagati. Hotela sta se samo predstaviti slovenski javnosti. Pa se je obrnilo drugače. Meni je njuna pesmica lepa.

  8. Zadnji čas je, da pri slovenskih zabavnih skladbah spremljava ni glasnejša od pevcev, ampak je le njegova primerno glasna/tiha zvočna podlaga. Ko se to pevko sliši, lepo in zanimivo poje, a kaj, ko jo kmalu preglasi instrumentalna sporemljava. Le kje se slovenski producenti te zvrsti glase učijo svojega početja? Ali pa, zakaj želijo to zvrst slovenske glasbe uničiti? Pa še to! Poznam recept za zmago Slovencev v Tel Avivu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime