Ekumenizem crk(a)va*

Jan Dominik Bogataj
9

Človeška različnost nas včasih tepe, včasih bogati. Kadar iščemo počelo povezanosti med nami v nas samih, se zgodijo razkoli, ločitve, prepir. Neki Jud iz Tarza v današnji Turčiji je v odgovor na te dileme približno leta 55 v pismu skupnosti v grškem Korintu pisal naslednje: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.« (1 Kor 12,4-6)

Smo v molitveni osmini za edinost kristjanov (18. – 25. 1. 2019), ko potekajo različne bolj ali manj ustaljene pobude za boljše medsebojno poznavanje in spoštovanje med različnimi krščanskimi skupnostmi. Papež Frančišek je pri večernicah ob začetku osmine molitve za edinost kristjanov poudaril, da se moramo odločno odreči ponosu (napuhu), nepravičnosti in ločitvam med kristjani.

Problemi razdeljenosti

Spominjam se sobrata, ki je z nekaj cinizma ob vsakoletni molitveni osmini za edinost kristjanov pikro rekel, da niti dve »vékerci« (tj. budilki, nem. der Wecker) ne moreta zvoniti ob isti uri. Verjetno je do določene mere imel prav, saj se je zavedal, da smo ljudje ustvarjeni vsak enkratno in nam naše svojskosti včasih otežujejo sobivanje.
Če se danes, poleg običajnega eksamna naše, katoliške Cerkve, ozremo še malce širše, lahko ugotovimo, da je poskus edinosti, složnosti in povezanosti sodobna rak rana tudi v drugih skupnostih. Morda najbolj aktualno in akutno je vprašanje Ukrajine, kjer je nedavna podelitev avtokefalnosti sprožila veliko prahu, težav in tudi sovraštva. Velik del ukrajinske Cerkve je še vedno privržen Rusom, moskovskemu patriarhatu, saj je odločitev konstantinopelskega ekumenskega patriarha Bartolomeja o ukrajinski samostojnosti žal povzročila tudi nove razdore.

Na videz je torej resničen dovtip nekega hrvaškega profesorja ekumenske teologije iz naslova, češ, da ekumenizem crkuje. A vendar proti takšnemu površnemu gledanju govorijo zgodovinska izkušnja stoletij in tudi osebna izkustva.

Če se danes, poleg običajnega eksamna naše, katoliške Cerkve, ozremo še malce širše, lahko ugotovimo, da je poskus edinosti, složnosti in povezanosti sodobna rak rana tudi v drugih skupnostih.

Dogodek iz Jeruzalema

Lansko leto sem imel priložnost bivati in študirati v Jeruzalemu, prav v starem mestu, nekaj deset metrov od bazilike Božjega groba. Običajnega obiskovalca tam prvi vtis pusti presenečenega, saj obrede v starodavni baziliki opravlja kar šest krščanskih skupnosti (katoličani, Grki, Armenci, Sirci, Kopti, Etiopijci) in to v praksi pogosto daje videz nereda in neusklajenosti. Tudi »uradni« predstavniki določenih skupnosti, menihi in duhovniki, se držijo starodavnih pravil, ki strogo urejujejo odnose med njimi.

Spominjam se dogodka iz lanske pomladi, ko so voditelji krščanskih skupnosti iz protesta do odločitve jeruzalemske mestne oblasti za nekaj dni zaprle vhod v baziliko. Obredi znotraj bazilike so sicer potekali po ustaljenem redu, le da nihče od romarjev ni mogel v zgradbo. A takrat, v najbolj krizni situaciji, se je zgodila najbolj neobičajna stvar: katoliški redovniki frančiškani in grški pravoslavni menihi so obiskali drug drugega, skupaj pili čaj ter se pogovarjali v tako sproščenem tonu, ki je bil za običajni ritem povsem nezamisljiv. Medsebojno razumevanje je bilo možno takrat, ko so se institucionalne zapreke in pritiski podrli.

Ciprijan o enodušni edinosti

Drugi zgled edinosti in razumevanja prihaja iz zgodovine, od vélikega krščanskega avtorja iz latinske severne Afrike, škofa Ciprijana, ki je približno leta 250 spisal imenitno besedilo De catholicae ecclesiae unitate (O edinosti katoliške Cerkve), katerega uvidi so lahko še danes izjemno aktualni. »Kakšno edinost pa ohranjuje, kakšno ljubezen pa izvršuje in misli, kdor iz besne prepirljivosti razdvaja Cerkev, ruši vero, moti mir, razbija ljubezen, skruni sveto skrivnost?« (De unit. 15)

Enotnost cerkvene skupnosti ima sam temelj v Bogu: »Bog je eden in Kristus eden in njegova Cerkev in vera ena in ljudstvo eno, združeno v trdno edinost enega telesa z lepilom sloge. Edinosti se ne da razklati in enega telesa ne razdeliti ter raztrgati na kose, tako da bi se skupnost udov razcepila in drobovje razpotegnilo in raztrgalo. Kar koli se loči od matice, ne more živeti in dihati zase, izgubi podlago za zdravje/zveličanje.« (De unit. 23)
Naj nam te besede služijo za navdih pri naših naporih za medsebojno razumevanje v naših odnosih, pa tudi kot merilo za presojanje različnih kompleksnih aktualnih cerkveno-(političnih) situacij. »Božji otroci morajo biti miroljubni, pohlevnega srca, preprostih besed, složnih misli, zvesto med seboj povezani z vezjo enodušnosti.« (De unit. 24)

* Naslov je šaljivi poskus dovtipne dvopomenskosti v hrvaškem jeziku, saj, naglašen na prvem zlogu, lahko pomeni »ekumenizem Cerkvá« ali pa »crkavanje (umiranje) ekumenizma«.

 

9 KOMENTARJI

  1. Papeževa misel o ponosu (napuhu) se mi zdi zadetek na polno. Zdi se mi, da je Bog dopustil te razne razkole in prepire kot trn s podobno funkcijo, kot jo je imel trn, o katerem piše Pavel.
    Izkušnja iz sodobnega sveta mi pravi, da če molitev za edinost pomeni enakost, potem sem proti. Če ekumenizem pomeni molitev za blagoslov drugih cerkva in naše, potem sem zraven. Molitev ene cerkve za drugo lahko izkazala kot velik blagoslov za vse cerkve. Spodobi se, da tudi mi molimo za modrost v Ukrajini. Po drugi strani pa bi s hvaležnostjo sprejeli molitve za modrost pri reševanju pedofilije. Morda je Bog zato dopustil greh razkola, da lahko danes molimo drug za drugega?

  2. Dober posel zgladi vse pokline. Predvsem v Jeruzalemu Slabi poznavalci lastnega nauka vse bolj protestantizirajo in muslimanizirajo katoliški nauk, ki je v svoji osnovi najkompletnejši.
    Tudi sam sem živel v super-velemestu, in videl, da se vsi trgovci ene ulice, dolge par km, dobro zvohajo med seboj, celo pomagajo drug drugemu pri molzenju mimoidoče živadi. Seveda pa se v slabih časi vse to takoj spremeni: živalsko demonska narava pride spet na plano in konec je “ekumenizma”.

    Nauk za današnji čas: vsaka duša (religija) naj torej po svojih nagibih počne, kar se ji v nekem obdobju zazdi, saj bo sama plačala za rezultate. A pol ne javkat.

  3. ne skrbet glede sektaštva… ko vas bo vedno manj, bo vas vernike to prisililo v neko zdruzenje.. in pol boste sorodne vere zdruzene v eno.. za kako desetletje vam bo to pomagalo odmaknit konec religije, ama tudi to bo hitro mimo…

  4. Čes ta radijsko vodeni, tudi dve »vékerci« moreta zvoniti ob isti uri. Kar me pa skrbi, je papež Frančišek, ki se je resno lotil razbijanja edinosti Cerkve, ki naj bi jo vodil.

  5. Seveda papež Frančišek ne bo niti mignil, da bi nakazal napačna ravnanja in odnose do ukrajinske Pravoslavne Cerkve
    s strani “moskovsko – putinovske-državne” Pravoslavne Cerkve….

    Naprej Ekumenizem z veliko Pravoslavno rusko Cerkvijo.Za vsako ceno…

    Sicer pa moj domači župnik danes pravi, da je še ostalo za rešiti dvoje zadev: celibat in položaj Papež.

    Celibat se da hitro rešiti po krasni rešitvi, ki jo imajo Pravoslavni, mesto in vlogo papeža pa naj dajo nazaj na položaj in vlogo 1.rimskega škofa….?

    In – ? Zato je tako, kot je.

Dodaj odgovor za AlojzZ Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime