Ekstremistična sodobna umetnost - ko igralka zadovoljuje kip papeža, Kristus posiljuje muslimanko ...

Vir foto: powszechny.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Hrvaški režiser Oliver Frljić je Poljsko šokiral s predstavo Kletev, v kateri igralka prikazuje oralno zadovoljevanje kipa Janeza Pavla II., ki je na koncu predstave označen za zavetnika pedofilov.

Skrunjenje križa, žaljenje papeža, proglašenega za svetnika, spodbujanje k sovraštvu, nasilju in nestrpnosti in poziv k umoru za šokirane Poljake niso umetnost. Množično protestirajo, tožilstvo je zoper Frljića sprožilo tudi preiskavo.

Ni nepomembno, da gre za režiserja, ki je sin Srbkinje in Hrvata (oficirja v JLA), ki je bil kot mladostnik priča vojni na Balkanu in je v Zagreb prišel kot begunec. Mnogi kritiki mu očitajo, da v predstavah sprošča svoje frustracije, zdravi travme in gledališče zlorablja za provokacije in ideološke obračune.

Slednje je potrdil celo sam, ko je izjavil, da gledališče zanj ni cilj, ampak sredstvo političnega boja. Zveni kot umetnost v Rogu in slovenski levičarji. Ideali smisla, lepote in globine umetnosti so tukaj izrinjeni.
Skrunjenje križa, žaljenje papeža, proglašenega za svetnika, spodbujanje k sovraštvu, nasilju in nestrpnosti in poziv k umoru za šokirane Poljake niso umetnost.

Umetnost brez meja


Režiser, ki je med drugim na Filozofski fakulteti Družbe Jezusove diplomiral iz filozofije in religiologije, svoje ime brani z opiranjem na svobodo umetnosti. Če njegovi kritiki »satire« ne razumejo, je to pač njihov problem. Ta tako imenovana svobodna umetnost si jemlje pravico, da ustvarja, kakor ji paše, brez kakršnihkoli meja - pa tukaj ni govora o cenzuri.

Da je tako, kažejo že mladi umetniki. Ob nedavni razstavi študentov Akademije za likovno umetnost na fakulteti ne študirajoči, ne profesorji nis(m)o razumeli čemu že na vhodu leži razbito steklo in konstrukcija majhnega crknjenega pujska v luži krvi, kaj je namen fotografije anusa z uhanom, ki je obešena na lončnici.

Ob spraševanju, čemu po ogromni steni drug poleg drugega visi na stotine praznih belih listov, smo zmajevali z glavo, ob napisu ki se je iz »demokracija« spremenil v »mokra muca« pa so se nekateri smejali, drugi pa zgroženo preklinjali sodobno umetnost, ki si lahko dovoli vse. Tudi zadovoljevanje kipa svetnika. 1

Je Slovencem vseeno?


V zadnjih sedmih letih je Frljić v Sloveniji režiral oz. sodeloval pri režiji sedmih predstav. Tudi pri jesenski Naše nasilje in vaše nasilje, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in bila na Poljskem prijavljena zaradi žaljenja verskih čustev in poljskih nacionalnih simbolov – v njej namreč prikazuje, kako križani Kristus posiljuje muslimanko, žena s hidžabom pa iz vagine potegne poljsko zastavo.

Nobena izmed njegovih predstav v Sloveniji ni izzvala niti kakšne javne kritike, kje je še upor, protest, tožba. Tiho smo in sklonjenih glav gledamo in čakamo - pri nas je pač vse dovoljeno. Naši umetniki Frljića podpirajo.

Slovenske predstave, ki jih je režiral Oliver Frljić:

  • 2016; NAŠE NASILJE IN VAŠE NASILJE, Slovensko mladinsko gledališče

  • 2015; KOMPLEKS RISTIĆ, Slovensko mladinsko gledališče

  • 2013; 25.671, Prešernovo gledališče Kranj

  • 2013; Aleksander Ivanovič Vvedenski BOŽIČ PRI IVANOVIH, SNG Drama Ljubljana

  • 2012; Georges Feydeau KLISTIRAJMO SRČKA!, Slovensko mladinsko gledališče

  • 2012; Anton Pavlovič Čehov TRI SESTRE, Prešernovo gledališče Kranj

  • 2011; LEKSIKON YU-MITOLOGIJE, Zunajinstitucionalni projekti

  • 2010; Oliver Frljić PREKLET NAJ BO IZDAJALEC SVOJE DOMOVINE!, Slovensko mladinsko gledališče


Vdani v usodo


Pri nas pojma žaljenja verskih čustev skoraj ne poznamo. Kljub temu mirno in vdano pleskamo grafite na cerkvenih objektih, obnavljamo vandalsko uničeno dediščino, tiho spremljamo ignoranco velikih medijev in prikrito preganjanje verujočih, nekakšen verski mobing, ki je prisoten v šolstvu, na delovnih mestih, pri državnem financiranju ... tudi v umetnosti.
Tiho smo in sklonjenih glav gledamo in čakamo - pri nas je pač vse dovoljeno.

Spomnite se Strelnikoffa in Brezjanske Marije s podgano v naročju. Nato pa pomislite na tujino.

Najmočneje se med katoliki vedno uprejo Poljaki. Glasni upori so tudi med muslimani. Na primer ob filmu Nedolžnost muslimanov ali že ekstremistično ob karikaturah satirične revije Charlie Hedbo.

Bo mera kdaj polna?


Če povsod drugod Kantovsko velja, da se posameznikova svoboda konča, ko zadane ob svobodo drugega, zakaj bi bila umetnost izjema? Zakaj je le tukaj dovoljeno žaljenje čez vse, kratenje dostojanstva brez pomena na odru golih nastopajočih in zakaj so umetniki samorefleksije sposobni šele ob terorističnem napadu? So za to res potrebne smrtne žrtve?

In ker smo na odru videli in tolerirali že vse, od žalitev, nasilja, posilstev, umorov ... ni več le igra, ne gre za umetnost, predstave, gledališče. To je naša realnost. Odobravamo jo, toleriramo, celo ploskamo ji in jo nagrajujemo. In čeprav nam ni všeč in ji nasprotujemo, se ji vdano podrejamo.

Ali pa smo odporni. Mimo gremo. Le vsake toliko nas še šokira. Zatopljeni v ekrane, skrbi in otopeli kaj drugega kot šok pogosto že težko zaznamo. Kdaj bo torej dovolj? Ko bo umetniška svoboda resničen umor na odru?

https://www.youtube.com/watch?v=8ObW52jy9OU
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
13
Mohorjevo v Renčah
17:00 - 22:30
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59