Ekonomska pravičnost ne bi smela biti tema samo levice

vir: pixabay.com

Ko razmišljamo o tem, kaj je vrednostno pomembno za krščansko demokracijo ali za “konservativno desnico”, se običajno osredotočamo na družbena vprašanja: splav, vlogo religije v javnem življenju, spore o spolni usmerjenosti in spolni identiteti, itd.

Predvsem na Zahodu družbena vprašanja določajo, katere korporacije se konservativnim kristjanom zdijo moralne ali nemoralne, dobre ali slabe. Če pogledamo dva nedavna primera v ZDA: pozivi k bojkotu družbe Disney zaradi njenega pro-LGBT stališča. Po drugi strani pa podjetje Hobby Lobby velja za “krščansko” podjetje zaradi svojega stališča do kontracepcije, vrčev za kavo “Jezus rešuje” in zaveze, da bo tiskalo “celostranske oglase, ki bodo slavili pravi pomen božiča, velike noči in dneva neodvisnosti”.

Toda ljudje, ki razpravljajo o moralnosti (ali njenem pomanjkanju) podjetij Disney ali Hobby Lobby, redko razpravljajo o tem, koliko plačanega prostega časa ta podjetja zagotavljajo zaposlenim, ali plačujejo plačo, ki omogoča preživetje, ali kakšna je premoženjska razlika med najvišjimi in najnižjimi zaslužkarji, ali imajo ustrezno politiko porodniškega dopusta ali koliko korporacija finančno vrača skupnosti.

Od začetka krize se je dohodkovna neenakost v EU povečala, saj se je proces dohodkovne konvergence med državami ustavil, dohodkovne neenakosti znotraj držav pa so se povečale. Slovenija sicer kotira zelo dobro pri neenakosti, v smislu, da je ta neenakost nazivno majhna vendar situacija se vseeno slabša.

Toda, kako bi se spremenilo naše sodobno razumevanje politike, če bi bila gospodarska pravičnost dejansko “tradicionalna vrednota?

Toda, kako bi se spremenilo naše sodobno razumevanje politike, če bi bila gospodarska pravičnost dejansko “tradicionalna vrednota? Brezbrižnost, ki jo kristjani na desnici pogosto kažejo do premoženjskih razlik, je v nasprotju s tisočletnim krščanskim naukom. Medtem ko so kristjani v cerkveni zgodovini zelo skrbeli za spolno in osebno moralo, je bil temelj krščanske vizije družbenega reda razcvet ekonomsko prikrajšanih. Ko so cerkveni voditelji skozi stoletja navajali dokaze o družbenem neredu, so dosledno opozarjali na veliko gospodarsko neenakost.

Ni novost, da krščanstvo tako kot številne druge religije ceni skrb za revne. Vrzi puščico v Sveto pismo in verjetno boš zadel verz o potrebi po pomoči ranljivim, skrbi za sirote in vdove, ljubezni do “najmanjših”. In večina konservativnih kristjanov bi danes potrdila vrednost individualne dobrodelnosti. Toda ko poslušamo glasove iz zgodovine, vidimo, da krščanski voditelji niso pozivali samo k dobrodelnosti do revnih, ampak tudi to, da so poudarjali gospodarsko pravičnost. Revni niso bili le množice, ki se jih moramo pokroviteljsko spominjati pri božičnem obdarovanju; imeli so pravico do materialnega blagostanja.

In proti temu ne velja nasedati k pozivom na politični (in verski) levici o revni Cerkvi in enakosti v revščini. Ampak gre za zavedanje, da je ekonomska moč v prvi vrsti odgovornost.

Na te izjave iz cerkvene zgodovine lahko gledamo kot na navaden idealizem, produkt naivnega obdobja, v katerem dinamika in koristi kapitalizma še niso bile odkrite. Toda podobne ideje se ponavljajo tudi v sodobnem času. In proti temu ne velja nasedati k pozivom na politični (in verski) levici o revni Cerkvi in enakosti v revščini. Ampak gre za zavedanje, da je ekonomska moč v prvi vrsti odgovornost. Odgovornost do sebe, do bližnjega in do sveta. Zato je napaka, da se tudi Cerkev iz procesa te odgovornosti odmika. Gre za ravnotežje in zavedanje, da je to tudi del sveta, kjer lahko odigra pomembno vlogo. Podobno kot lahko beremo skupaj tista dva dela Svetega pisma – pojdi in pusti vse ter trguj in pomnoži svoje talente.

Ne gre za to, da nam teme družine itd. ne bi bile pomembne, ampak se je potrebno zavedati, da obstajajo še druge teme, ki so za dolgoročno stanje v naši družbi povezana s prvimi. Namreč celotna linija cerkvenega učenja o ekonomski pravičnosti nam da videti, kako je združitev družbenega in verskega konservativizma z libertarno ekonomijo nenavadna sodobna iznajdba. Če ne govorimo o ekonomski pravičnosti, če si ne prizadevamo za zajezitev skrajne premoženjske neenakosti, ponujamo osiromašen pogled na krščansko politično udejstvovanje, ki ga je bolj oblikoval sodobni politično ekonomski Zahodni diskurz kot dolga zgodovina Cerkve.

Vedno bolj pa so očitni časi, da se bomo morali k tem svojim lastnim izvirom vračati in ne prepuščati diskurza tudi na tem področju politični levici, ki se v zadnjem času rada sklicuje na to zgodovino.

In tako kot smo Slovenci nagnjeni k dobrodelnosti ter kako dobro smo razumeli pomen malega gospodarstva ter ekonomsko pravičnost, potrjuje ravno zgodovina naše konservativne politike, ki je zgodovinsko gledano redkost. Od začetka zadružništva 1872 v Ljutomerju do kasnejših posojilnic in Krekovih kreditnih zadrug. Vedno bolj pa so očitni časi, da se bomo morali k tem svojim lastnim izvirom vračati in ne prepuščati diskurza tudi na tem področju politični levici, ki se v zadnjem času rada sklicuje na to zgodovino. Realizacija pa bo ponovno kot ponavadi zatajila in našo družbo in državo odpeljala v slepo ulico.

12 komentarjev

  1. Opažam, da manjše podjetnike zelo skrbi, kako bodo izplačali svoje zaposlene in kako bodo živeli sami, če se jim kaj zalomi. Ni enega sklada, ustanove ali kaj podobnega, kamor bi varno naložili sredstva za hude čase. Kupovanje delnic in tretji pokojninski steber se je izkazal za navaden nateg. Tisti z malo več si lahko kupijo kakšno parcelo, tisti med nič in malo več pa izvisijo.

  2. Kot otrok se spominjam, da smo včasih na kmetiji potrebovali pomoč. Vedno je bilo potrebno najprej poskrbeti za te ljudi, šele potem smo prišli na vrsto domači. Nehote smo tem ljudem dali signal, da imamo vsega preveč. Nevoščljivost je zelo nekščanska.

  3. Pomoč revnejšim je lahko taka, da jim daš ribo ali pa da jih naučiš loviti ribe. Vsekakor je veliko bleferjev, ki zbirajo “ribe” za reveže, velik del “ulova” pa obdržijo zase.

    Poudarek bi moral biti na učenju “lovljenja rib”, ne na dajanju rib.

    Problem socialnih razlik je predvsem problem, kako nekdo pride do denarja: na pošten ali lopovski način. Danes je tako, da plenilci, ki zbirajo ribe kao za reveže, obdržijo velik del ulova zase, ob tem pa obtožujejo podjetnike, ki na pošten način služijo denar na konkurenčne trgu, češ da izkoriščajo reveže.

    Socialne razlike demagogi prikazujejo tako, da kažejo kapital podjetnikov, ki je večinoma v poslovni funkciji, kot da gre za prosto razpoložljiv denar na transakcijskem računu podjetnika. Mnogi podjetniki živijo zelo skromno in vse dobičke svojega podjetja vlagajo v razvoj svojega podjetja.

    Domnevno najbogatejši človek na svetu, Elon Musk, ima po ocenah okro 1000 milijard $ premoženja, toda velikansko večino tega premoženja predstavljajo delnice njegovih podjetij, sam pa dobičke, ki jih dosega, vlaga v svoja podjetja.

    Na vprašanje novinarja, zakaj ne raje uživa na kaki jahti ob vsem njegovem denarju, je Elon Musk odgovoril, da bi se nekaj dni na jahti počutil morda dobro, potem pa bi se začel dolgočasiti. Elon Musk je znan po tem, da dela tudi do 20 ur na dan in da pogosto prespi kar v svojih tovarnah. On resnično živi zato, da dela, medtem ko večina ljudi dela zato, da živi.

    Elon Musk na primer tudi svetuje, da kdor hoče uživati življenje, naj se nikar ne podaja v podjetniške vode, ker si potem suženj svojega podjetja. Socialistični demagogi tega vidika podjetništva seveda ne vidijo zoiroma ga nočejo videti, kajti njihov cilj je zajedanje podjetnikov in vseh ljudi v imenu sociale, zato, da lahko sebi dodelijo nezaslužen plen.

    • V ekonomiji ni pravičnosti. Je poslovno poštenje, da spoštuješ pravila, ne pa neka pravičnost kot merilo poslovanja. O pravičnosti govorijo demagogi, ki bi radinamesto tržnega sistema razsojali, kaj je in kaj ni prav.

      V ekonomiji gre za dobiček. Na prvi pogled je to zelo egoističen princip, toda v vsakem učbeniku ekonomike piše, da je višji dobiček v neki panogi znamenje, da je ponudba proizvodov ali storitev v tej panogi deficitarna, se pravi premajhna glede na povpraševanje. Višje cene v deficitarni panogi omogočajo, da ta panoga dosega ekstra profit, ki ga ponudniki reinvestirajo v povečanje proizvodnje in s tem tržne ponudbe.

      Skratka, to, kar se zdi egoizem, je le sredstvo za prelivanje kapitala v deficitarne panoge, kar pripelje do povečanja ponudbe v teh panogah in do znižanja cen.

  4. Kaj pa je ekonomska pravičnost? V osnovi vsak podjetnik v svojem podjetju odloča o posameznih stroških in načinu dela. Sama poštenost in/ali pravičnost pa je pogojena z vrednotami lastnika in vodij v podjetju. Seveda to takoj pomeni, da osnovne krščanske vrednote pomenijo tudi zagotavljanje ekonomske pravičnosti ob predpostavki, da je lastnik in/ali vodja v podjetju kristjan. Na drugi strani pa tudi pomeni, da če je zaposleni delavec kristjan, le ta tudi opravi delo korektno, pošteno in po najboljših močeh. V tem idealnem primeru sploh ni potrebe po debati o ekonomski pravičnosti.
    V praksi pa vemo, da imamo ljudje tudi svoje slabosti in nekateri kristjani imajo/imamo kdaj tudi kakšno šibko točko. In to velja tudi v primeru naše vloge v podjetju.
    Je pa v podjetju tako, da je v bistvu lastnik v slabšem položaju kljub temu, da se sploh pri nas stvari prikazuje drugače. Namreč lastnik vloži svoj denar in tvega izgubo. Prav tako ni enostavno postaviti podjetje in razviti posel. Potem so tveganja glede prodaje, plačil, zaposlovanja, …. Zaposleni teh tveganj nima. Vedno se lahko odloči, da gre drugam, če misli, da mu delavno mesto ne ustreza. Tvega sicer, da bo odpuščen vendar če je dober delavec, ga lastnik ne bo odpustil. Razen v primeru propada podjetja, kar pa pomeni tudi tveganje za lastnika.
    Pri nas je biti podjetnik slabšalnega predznaka, ker v medijih predvsem zasledimo negativne zgodbe in očitke glede bogatenja ali pa slabega ravnanja z zaposlenimi. Tudi takšni primeri so vendar je bistveno več pozitivnih primerov. Slabi primeri so običajno povezani s korupcijo, politiko in navadami iz bivše juge (neplačevanje, izkoriščanje, …).
    Racimo dva zelo pozitivna primera dve vrhunskih slovenskih podjetnikov sta g. Štrancar in g. Boscarol. Oba sta ob prodaji podjetij velik znesek namenila za potrebe lokalnih prebivalcev. In govorimo o več MIO EUR oz. celo več 10 MIO EUR. No, o tem ne slišimo skoraj nič.

  5. Paradoks je, da se danes tisti, ki so levo usmerjeni pogosteje sklicujejo na svojo dušo ali dušo drugega človeka kot pa tisti, ki so desno usmerjeni.

    Kako to, da smo svojo krščansko dušo in dušo soljudi, ki nam zagotavlja vrednotno držo, postavili na slepi tir?

    Zato ne iščemo več značilnosti in kreposti duše, milino duše, sorodne duše, ozdravitev duše…

    Skratka, desnica potrebuje precejšnjo vrednotno ozdravitev, da bo lahko znanilec vrednotne slovenske prihodnosti.

    To se simbolno odraža tudi v tem, da namesto vrednotne drže uporablja v pisanjih in govorih vrednostno držo, kar pomeni, da daje vso prednost materializmu, ne pa tudi vrednotam kot korektivu materializma, saj ne razlikuje pomensko razliko med:
    – vrednoten
    -vrednosten,

    kar lepo opisuje spletni slovar slovenskega knjižnega jezika.

  6. “Ekonomska pravičnost ne bi smela biti tema samo levice.”

    Kako zavajajoč naslov kolumne in tudi kolumna sama.

    Ne poslušajte, kaj govorijo na levici, glejte jih, kaj delajo!

    Ne poznam nobenega izpostavljenega post komunističnega levičarja, ki bi bil povprečno bogat.

    Vsi so nadpovprečno premožni. Večina ne od dela!

  7. Najprej moramo sami sebi priznati, da smo iz mesa in krvi, nobeno idealiziranje nas ne bo rešilo v smislu , mi smo boljši, zgledujte se po nas. Komunizem je bil v besedah idealen, vendar je pozabil na človeško nrav. Strpni moramo biti do čisto človeških zdrsov. Pri stvareh, ki škodujejo ali lahko naredijo celo nepopravljivo škodo so pa sankcije potrebne, v tem ne vidim nič protikrščanskega. Delodajalec, ki mu je prioriteta le lastno udobje ni vreden svojega naziva, če smo iskreni, tak način na dolgi rok ne pije vode.

Komentiraj