Dva katoličana, različna kot dan in noč. In še nekatoliški predsednik, ki je varuh katoliških vrednot

Nejc Povirk
13

Vse kaže, da je bila Trumpova nominacija Amy Coney Barret za vrhovno sodnico zadetek v polno. Kandidatka z visoko stopnjo integritete, brezmadežno sodno zgodovino in s popolno zavezanostjo spoštovanju ameriške ustave, poleg vsega pa še žena in mama sedmim otrokom.

Zadnja raziskava kaže, da večina Američanov podpira Barretovo za vrhovno sodišče, a spomnimo, da sredi septembra še ni bilo tako. Srd in škripanje z zobmi prevladujočih medijev je prišel tudi do Slovenije, demokrati pa so grozili, da bodo uporabili vsa sredstva, da upočasnijo potrjevanje sodnice in ga prestavijo v čas po volitvah. Zadnja informacija iz ZDA je, da nameravajo glasovanje o njej v senatu bojkotirati.

Ker mediji v njeni sodni zgodovini niso naši niti kančka madeža, so se spravili na njeno katoliško vero.

»Ortodoksna katoličanka« na vrhovnem sodišču?

Da je »ortodoksna katoličanka« in da »ima dogma v njej veliko mesto, kar je zaskrbljujoče«, smo poslušali med njeno nominacijo na prejšnjo pozicijo zvezne sodnice. Mediji so jo slikali kot »versko ekstremistko«, secirali njeno članstvo v eni izmed katoliških organizacij in problematizirali njen podpis v podporo eni izmed pro-life organizacij, za povrh vsega pa so jo imenovali »beli kolonizator«, ker je posvojila dva temnopolta otroka iz Haitija.

Na zaslišanju je Barretova suvereno odgovarjala na vprašanja o splavu in pravicah LGBTQ oseb. Povedala je, da ni naloga sodnika, da oblikuje zakonodajo (to dela kongres), ampak da mora odločiti na podlagi zakona. Sodnik sodi po zakonu tudi takrat, ko mu zakon ni všeč.

To zagotovilo za marsikoga ni zadovoljivo, saj levičarski politiki razumejo vrhovno sodišče kot orodje za dosego ciljev (»varovanje pravic«), ki jih preko zakonodajne oblasti ne morejo. Zato jim zavedna katoličanka na sodišču predstavlja veliko grožnjo.

Šele drugi katoliški predsednik ZDA

Ena izmed senatork je enkrat sugerirala, da bi bilo prav, da se zaradi prepričanj nekaterim katoličanom prepreči opravljanje javnih funkcij. Ta senatorka je Kamala Harris, podpredsedniška kandidatka. Zato lahko sklepamo, da med »nekaterimi« ni Joe Bidna, ki se opredeljuje kot katoličan.

Joe Biden bi ob zmagi postal šele drugi predsednik, ki bi pripadal katoliški veri (za Kennedyem). Katoliški volivci so pogosto odločilna populacijska skupina za zmago na predsedniških volitvah (predstavljajo petino volivcev v ključnih državah – na Floridi, v Pensilvaniji, Ohiu …), polovica jih običajno voli demokrate, polovica republikance, zato v Bidnovi kampanji ne pozabljajo poudarjati njegovega »predanega katolištva«.

Zakaj ni, tako kot Barretova, tudi Biden v medijih predstavljen kot »ortodoksen«, »zaplankan«, »srednjeveški«?

Če je Biden prejšnjega tisočletja veljal za pro-life demokrata, sedaj zagovarja dostopen in zvezno financiran splav, tudi do rojstva. Če je še v prvem Obamovem mandatu nasprotoval porokam istospolnih parov, je sedaj njihov največji zagovornik. V enemu zadnjih javnih nastopov je celo izrazil podporo ukrepom, ki bi zagotovili osemletnim otrokom spremembo spola.

Kardinal Raymond Burke je povedal, da je “nezaslišano”, da toliko katoliških politikov podpira istospolne poroke in splav. Vir: Youtube

Zato ni nič čudnega, da mediji različno dojemajo Bidna in Barretovo, saj Biden odprto podpira progresivne vrednote ameriške liberalne družbe, ki jih ne skrivajo tudi novinarji večine medijskih hiš. Krščanstvo je za levico privlačno dokler, gre za nabiranje političnih glasov in zmago na volitvah, ne ozirajoč se na sprejemanje krščanskih vrednot in cerkvenega nauka. Katoličani so pogosto dobri le takrat, ko se strinjajo s progresivnimi idejami in zagovarjajo temu primerna stališča o splavu, LGBTQ osebah, istospolnih porokah ipd.

Katoličani, ki svojih katoliških vrednot v javnosti ne skrivajo, so za »napredne sile« nasprotniki, celo sovražniki. Ukoreninjenosti v veri in življenja po vrednotah ne razumejo in ju imajo za nazadnjaško in drugorazredno. Velikokrat so »nazadnjaki« tudi tisti, ki se strinjajo samo z nekaterimi liberalnimi idejami (npr. poroke istospolnih), se pa ne strinjajo z drugimi (npr. posvojitve v istospolne skupnosti).

Cerkveni družbeni nauk je glede zagovarjanja splava zelo jasen, ameriški kardinal Burke je povedal, da noben katoličan ne more javno zagovarjati splava in hkrati prejemati svetega obhajila.

Zakaj bo kljub temu veliko katoličanov volilo Bidna, čeprav zagovarja izrazito protikatoliška stališča?

Iz istega razloga, zaradi katerega tudi slovenski katoličani volimo bralce beril in bivše ministrante, ki po izvolitvi opdrto predlagajo protikatoliške politike (npr. oplojevanje zdravih samskih žensk). Volivci ne volimo z glavo, ampak s čustvi. Biden je razumevajoč, empatičen, spoštljiv, ljubeč, zna prisluhniti, na Twitterju ne bi nikoli nikogar užalil. Njegove osebnostne lastnosti pustijo vtis krščanskega človeka, volivec bo veliko raje izbral spoštljivega Bidna, kot pa njegovo antipatično alternativo.

Tokratna izbira na volitvah pri Američanih je še toliko težja, ker je Trumpovo obnašanje daleč od ravnanja zglednega kristjana. Njegovo dolgoletno promiskuitetno življenje, seksistični in šovinistični izpadi in izjave na Twitterju ne govorijo njemu v prid. Pa vendar bi težko našli predsednika, ki bi več naredil za katoličane. Američani imajo prvič izrazito pro-life predsednika, ki se “za življenje” aktivno bori z zakonodajo. Kljub temu, da je Trump v preteklosti zagovarjal splav, je priznal svojo zmoto in se kot prvi predsednik ZDA udeležil Pohoda za življenje.

Oba katoličana, pa tako različna

Barretova in Biden, dva zelo različna katoličana, samo potrjujeta, kako smo si katoličani različni. V cerkvi je vsak dobrodošel, »kdor je brez greha naj prvi vrže kamen« velja prav za vse. A stanovitnost katoličanov se pokaže zunaj cerkvenih zidov, takrat ko smo ranljivi na napade sodelavcev, sošolcev in vrstnikov.

Pri politikih se stanovitnost pokaže takrat, ko se pogaja o sprejemanju zakonodaje, predvsem pa pred krvi željnimi novinarji, ki le čakajo na besede, ki bi lahko napolnile naslovnice časopisov. Nekateri zmorejo. Nekateri ne. Naloga nas ostalih je, da to upoštevamo takrat, ko smo pred volilno skrinjico.

13 KOMENTARJI

  1. mmmmm ….. V cerkvi je vsak dobrodošel….

    ko sem pred leti pri birmo videl botra škodljivega za lokalno versko skupnost sem se odličil kot pač sem….
    in ko danes GOOGLOV PAPEŽ piše o p****, o obglavljenemu parižanu pa molči MI NI ŽAL

    (gospodje in gospe cerkve se prazne, samo tako naprej)

  2. Spoštovani Nejc napisali ste ”Krščanstvo je za levico privlačno dokler, gre za nabiranje političnih glasov in zmago na volitvah, ne ozirajoč se na sprejemanje krščanskih vrednot in cerkvenega nauka.” Dodajam iz istig razlogov je privlačno za desnico.
    Poglejte samo skrajne desničarje kako nažigajo čez papeža in cervene dostojanstvenike, ko jim njihove izjave ne ustrezajo.

  3. Že od uvedbe splava pod republikanskimi predsedniki število splavov narašča, pod demokratskimi pada. Za pro-liferje ne bi smelo biti dileme koga volitim če se jim resnično gre za življenja otrok.

  4. Ah to opletanje s krščanstvom. Morali bi se najprej zmeniti za točno definicijo, kaj to je in kaj je katoličan.
    Kolegica lezbijka je zagovarjala, da je bil Hitler katoličan.

  5. To, da sta tako Barrettova kot Biden katoličana, ne kaže na neko dobrodošlo pluralnost v Cerkvi kot avtor sugerira, pač pa na to, da je Cerkev v eni največjih kriz v zgodovini.

  6. Sveti oče, Frančišek, bi verjetno dejal: “Kdo sem jaz, da bi sodil!”
    Pa vendar ni mogoče spregledati, kako so nenadoma tudi najbolj glasne in zagrizene feministke in samooklicane borke za žensko enakopravnost, ko je ameriški predsednik Trump za vrhovno sodnico predlagal žensko, mater, katoličanko in, samoumevno, strokovno neoporečno vrhunsko pravnico Amy Coney Barret, – kričeče umolknile.
    Nenadoma ni bilo več govora o ženski enakopravnosti in “ženskih kvotah” v političnih in sodnih vrhovih odločanja, ampak so na plan privreli stari in večni in lažni stereotipi o tako rekoč samoumevnem in vsesplošnem “nazadnjaštvu” verujočih žensk, ki imajo, bognedaj, še kopico otrok.
    Kar je za najbolj zadrte feministične politične propagandiste ter najbolj militantne agitatorje ideologije LGBTQ+ “vseh dežel” seveda “kronski” dokaz domnevnega a-priornega nazadnjaštva, domnevnega a-pripornega pokornega služenja “patriarhatu”/ moškemu “mačizmu”, domnevne “a-priorne” zavezanosti in dobesedno fizične priklenjenosti k štedilniku, likalniku … in verujoče zavezanosti krščanskim dogmam in vrednotam itd. itn.
    Kar naenkrat za najbolj ideološko in politično “osveščene” ter samoumevno “napredne” feministe in feministke še zdaleč ni dovolj in zadosti – biti ženska.

  7. Ameriško katolištvo se premika proti republikanski stranki, to je bolj ali manj jasno. Katolištva v katerem so živeli slovenski izseljenci v Clevelandu in Pittsburghu že doooolgo ni več. Zanimivo bo gibanje volilnega telesa t.i. latinosov, ki so še vedno večinsko katoliki. Vprašanje je, ali se bo dolgoročno tudi to volilno telo bolj zlilo z t.i. belskim volilnim telelom; saj latinosi so praktično belci (niso azijati ali temnopolti :)), iz evropske španske kulture iz novega sveta, kristjani, konzervativno navdahnjeni. Preko belskih katolikov že zdaj republikanci pridobivajo deleže tudi pri latinosih. Verjetno bodo spremembe v katoliškem volilnem telesu na volitvah 2024 še večje.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime