Dva dni, pet prostovoljcev, 1750 km, 3500 kg humanitarne pomoči dostavljenih v Ukrajino

Nalaganje humanitarne pomoči.

Naslov se sicer bere kot razmeroma preprosta stvar. Vendar pa se za vsako veliko zgodbo skriva stotine skritih, manj vidnih zgodb in dogodkov, ki skupaj pripeljejo do dobrega in učinkovitega rezultata.

V dveh dneh poti iz Slovenije v Ukrajino in nazaj sem imel priložnost videti na delu pomen iskrene karitativnosti, močnih osebnosti posameznikov ter objem tisočletne organizacije.

Malteška pomoč je na meji prisotna od začetka ruske invazije na Ukrajino, na meji so se pridružili drugim humanitarnim organizacijam. Državo naj bi do sedaj zapustilo že preko 7 milijonov beguncev. Zanimiva pa je ocena, da se na tedenski ravni vrača v državo po več kot 100.000 Ukrajincev.

Pot v Ukrajino

V četrtek, 26. maja, zjutraj sta me v Ljubljani pričakala dva velika kombija in štirje prešerno nasmejani gospodje v oblačilih z na daleč prepoznavnimi simboli belega križa na rdeči podlagi. Kaj hitro sem tudi sam dobil svojo “uniformo” in poduk z besedami: “Veš, ljudje nas prepoznajo in cenijo. Na misijah smo vedno uniformirani.” Besede, ki so pridobivale vedno več na pomenu, bolj kot smo se bližali Ukrajini in bolj, kot smo se oddaljevali od Slovenije.

V Mariboru smo naložili preko 3500 kg humanitarne pomoči, ki so jo financirali partnerji in donatorji Malteške pomoči. Hitrost, učinkovitost ter obenem samozavestna pozitivnost so lastnosti, so prevevale vsako delo, ki so se ga moji sopotniki lotili. Po molitvi opoldanskega angelusa smo zapustili Maribor ter se odpravili na dolgo prečkanje madžarske ravnice do meje s Slovaško. Bližanje Ukrajini pa je počasi spreminjalo teme iz spoznavnih v bolj resne, prostovoljske izkušnje z meje v begunski krizi 2015 ali zadnjih izkušenj na meji z Ukrajino.

Kljub izmenjavi te in one anekdote sta bila največkrat slišana stavka: “Tega se ne da opisati,” in: “Tega ne bom nikoli pozabil.” Izkušnje neizmerne človeške stiske in trpljenja puščajo posledice v svetu in v posamezniku, ki se z njimi sreča. In občutek, ki sem ga imel, je, da moji sopotniki gorijo v želji po pomoči sleherniku ravno zaradi preteklih izkušenj, ki jih imajo.

Zavedajo se namreč, da so del večjega poslanstva, širše družine, ki je organizirana globalno ter je hkrati sposobna delovanja prek njih, na pravih mestih ob pravem času. Nekoliko distopično pa se ta svet vklaplja v vsakdanjost. Vsi moji sopotniki so namreč uspešni podjetniki, vsak na svojem področju; družinski očetje in dejavni akterji v svoji lokalni skupnosti.

Slovaška in Ukrajina

Kljub pozni večerni uri prihoda v bližino slovaško-ukrajinske meje smo bili deležni prijaznega sprejema v domu za prostovoljce ter begunce, ki ga upravlja red. Stavba nekdanjega mladinskega doma iz svinčenih časov, ki je dobila funkcionalno hitro in lično nadgradnjo.

Po prekratki noči smo se odpravili na mejo, kjer so nas pričakali slovaški prostovoljci reda in prisrčna srečanja v bratstvu ter marsikatera anekdota je dala vedeti, da so ti ljudje skupaj veliko doživeli. Sam pa sem bil deležen širše razlage, kako je bil mejni prehod organiziran ob najhujšem begunskem valu ter kako je potekal sistem. Od jasnih sprejemnih točk, hitre ter organizirane obdelave podatkov, najnujnejše oskrbe in pomoči ter do končnega koraka – avtobusnega transporta v zbirna središča, oddaljena po nekaj deset kilometrov v notranjosti Slovaške.

Ob prvem stiku z lokalnimi policisti in vojaki pa je tista poved o pomembnosti uniformiranosti imela vedno več pomena ter smisla. Takojšen pozitiven pristop, odnos in ozračje spoštovanja do dela in ljudi reda je bilo očitno. Slednje pa olajša tudi marsikatero logistično in organizacijsko zagato.

Tako smo z minimalnimi težavami prečkali mejo in se odpravili na prvo točko oddaje – samostan Marijinih sester čudodelne svetinje v bližini mesta Užgorod, v vasi Turja Remeta. Kjer te prijazno preseneti slovenska beseda, saj v skupnosti živita dve slovenski sestri s. Jožica Sterle in s. Barbara Peterlin. Ob prelaganju pomoči iz kombija v skladišče se mi je v spomin vtisnil vzklik veselja: “O, sol ste tudi prinesli! Veste, v celi vasi ni soli.” Kdaj ste nazadnje pomislili, da bi vam doma zmanjkalo soli?

Po drugi donaciji v naslednji vasi pa nas je na dom sprejela družina ene izmed neutrudnih prostovoljk Malteškega reda. Mlada študentka Tanja, ki že mesece pomaga svojim sodržavljanom na slovaško-ukrajinski meji ter lastnim sokrajanom po svojih najboljših močeh. Pri takem srečanju pa se je zgodila naslednja samoizpolnjujoča “prerokba” z začetka poti: “Tega ne bom nikoli pozabil.”

Povratek preko madžarsko-ukrajinske meje pa je bil še najbolj očiten prikaz zavedanja (po)moči in ugleda neke organizacije in njenih ljudi ter obenem stanja duha v Zahodnem svetu. Na ukrajinski strani smo bili namreč deležni standardnega pregleda dokumentov, kombijev itd., ki pa je bil pospremljen z rokovanji in zahvalo policistov za vse, kar red dela v Ukrajini. Prizor, kako prečkamo most proti Madžarski in nam mladi ukrajinski vojaki mahajo ter nam salutirajo, je spregovoril več o ljudeh in organizaciji ter njihovem ugledu, kot bi lahko katerikoli medijsko PR sporočilo.

Obenem pa nas je evropska družina na schengenski meji sprejela predvsem z veliko mero sumničenja, pregledovanja ter postavljanja vprašanj o morebitnem tihotapstvu. Je cena “civilizacije” izguba upanja v človeško dobro? Ne vem. Vem pa, da lahko 5 prostovoljcev s primerno organizacijsko in donatorsko podporo naredi veliko.

Hvala Romanu, Robertu, Franciju in Christophu, da ste me vzeli s seboj. Bog povrni.

Kaj še Malteški red počne v Ukrajini?

V Ivano-Frankivsku je organizacija Malteser Ukrajina vzpostavila zasilno zavetišče, kjer lahko razseljeni ljudje dobijo topel obrok, zdravstveno oskrbo, psihosocialno svetovanje in prostor za počitek. V zahodnem Lvovu organizacija Malteser Ukraine na železniški postaji deli hrano, vodo in odeje izčrpanim ljudem, ki prihajajo z vzhoda države. Dolgoletni projekt psihosocialne pomoči v omejenem obsegu vzdržuje osebje reda.

Organizacije Malteškega reda dan in noč delajo na terenu na Poljskem, v Romuniji, na Madžarskem in Slovaškem, da bi pomagale beguncem pri prečkanju meje. V centrih za mejo begunci prejemajo tople napitke in hrano. Zagotovljena je tudi zdravstvena pomoč in osnovna oskrba. Mnogi pridejo travmatizirani zaradi izkušnje vojne, zato red zagotavlja začetno svetovanje, psihosocialno podporo in igre za otroke. Organizirana je varna nastanitev, kjer se lahko izčrpani ljudje spočijejo. Z avtobusi prevažajo ljudi od meje do zasilnih zavetišč.

Kaj sploh je Malteški red in s čim vse s ukvarja?

Suvereni malteški red je ena najstarejših institucij zahodne in krščanske civilizacije. Od leta 1113 je laiški verski red Katoliške cerkve, ki je subjekt mednarodnega prava in ima diplomatske odnose z več kot 100 državami in Evropsko unijo ter status stalnega opazovalca pri Združenih narodih. Je nevtralen, nepristranski in apolitičen.

Red šteje 13.500 vitezov, dam in pomožnih članov. V redu je zaposlenih približno 42.000 zdravnikov, medicinskih sester, pomožnih delavcev in reševalcev, ki jim pomaga 80.000 prostovoljcev v več kot 120 državah, kjer pomagajo otrokom, brezdomcem, invalidom, ostarelim in neozdravljivo bolnim, beguncem in gobavcem po vsem svetu brez razlike v narodnosti ali veri. Red prek svoje svetovne humanitarne organizacije Malteser International pomaga žrtvam naravnih nesreč, epidemij in vojn.

V več državah, med drugim v Franciji, Nemčiji in na Irskem, so lokalna združenja reda pomembni ponudniki nujne medicinske pomoči in usposabljanja. Letni humanitarni proračun znaša približno 1,5 milijarde evrov, ki ga večinoma financirajo donatorji in fundacije ter Združeni narodi in Evropska unija.

Zemljevid prikazuje vse lokacije, kjer red karitativno deluje. (vir: https://www.orderofmalta.int/)

Z zagotavljanjem zdravstvene pomoči, oskrbo beguncev ter razdeljevanjem zdravil in osnovne opreme za preživetje še posebej pomaga ljudem, ki živijo sredi oboroženih spopadov in naravnih nesreč.

Prostovoljno delo predstavlja srce delovanja malteškega reda, čigar poslanstvo že 900 let ostaja zavezano služenju pomoči potrebnim. V Društvu Malteška pomoč Slovenija, ustanovljenem leta 2013, tako združujejo moči člani malteškega reda na Slovenskem, ki so dejavni že desetletja, in številni privrženci, ki ubogim in bolnim nudijo pomoč, podporo in zaščito človeškega dostojanstva.

Vsa dejavnost je vključena v obljubo vsakega člana ob sprejemu v društvo: “Obljubljam, da se bom v duhu reda boril proti osmerim stiskam in slabostim sveta – bolezni in zapuščenosti, brezdomstvu in lakoti, pomanjkanju ljubezni in krivici, ravnodušnosti in neveri.”

Malteškemu redu lahko pri njihovem delovanju pomagate tudi vi. Več na njihovi spletni strani – na tej povezavi.

Komentiraj