Duhovniki skrbijo za nas. Kdo pa bo skrbel zanje?

POSLUŠAJ ČLANEK
Poznate tisti vic o mladem duhovniku in slabi pridigi? Mlad duhovnik starejšega, izkušenega kolega, povpraša, kaj naj naredi, če je pridiga slaba. Starejši duhovnik mu odgovori: če se ti zdi, da ti pridiga ni uspela, na koncu dodaj »vaši škofje«.

Vsaj kdaj bodo pred podobno dilemo tudi letošnji novomašniki. Kar 20 so jih škofje posvetili na praznik apostolov Petra in Pavla. Po letih suhih krav so bile vztrajne molitve za nove duhovne poklice le uslišane. Tako se 20 bolj ali manj mladih duhovnikov odpravlja na novo pot.

Da je Cerkev (pa ne samo v Sloveniji) v krizi in da bo nujno morala poiskati rešitve za izzive človeštva v 21. stoletju, čivkajo že vrabci na strehi. Tradicija za sodobnega človeka ni več dovolj, prav tako so preživete marsikatere oblike redovnih skupnosti in načinov, ki so dolga leta funkcionirali. Potreba po novi Cerkvi, ki bo sprejemala vse in ki bo vsem v oporo in pomoč, je vedno močnejša.
Ko gledam mlade in malo manj mlade duhovnike, se ne morem znebiti občutka, da so to ljudje, ki so prepuščeni sami sebi in brez prave podpore s strani vernikov, bratov duhovnikov in škofov.

Prepuščeni sami sebi?


Ko gledam mlade in malo manj mlade duhovnike, se ne morem znebiti občutka, da so to ljudje, ki so prepuščeni sami sebi in brez prave podpore s strani vernikov, bratov duhovnikov in škofov. Gre za podporo, ki bi si jo kot člani Cerkve, družine, morali dajati vsi njeni člani med seboj. Duhovniki in škofje bi pri tem morali tekmovati kdo bo prvi.

Ne gre samo za materialno podporo, kjer so razlike od župnije do župnije velike ali za to, kdo bo poskrbel za duhovnika, ko ta ostari. Gre za podporo, ki jo je deležen duhovnik, ko se sooča z različnimi preizkušnjami. Gre za podporo, ki bi mogoče lahko preprečila, da osamljen duhovnik postane alkoholik. Gre za podporo, ki bi jo bil deležen mlad duhovnik, ko se zaljubi in razmišlja o tem, da bi pustil duhovništvo.

Navadni smrtniki imamo ob sebi družino, na katero se lahko naslonimo. Kolikokrat so opora, ki jo dobimo tudi duhovniki in zakramenti, ki jih delijo. Koga pa imajo duhovniki? Žal zgleda, kot da nimajo nikogar. Sobratje imajo dovolj dela z obnavljanjem cerkva, njihovi škofje pa so od pastirjev svojih ovc oddaljeni in zgleda niti ne vejo, kaj se dogaja na pašniku. Ali pa nočejo vedeti. Lažje je obnoviti cerkev in pridobiti dovoljenje spomeniškega varstva, kot mladega duhovnika, ki pričakuje otroka, z očetovsko ljubeznijo spraviti nazaj na noge.

Predstavljajte si družino, kjer starši ne vedo kaj se dogaja z njihovimi otroki in kjer si bratje in sestre med seboj ne pomagajo, ker je tako manj drame in dela. Kakšna družina je to? Kaj vse bi se slabega govorilo čez take starše in sorojence.

Duhovništvo ni zgolj poklic in služba. Je odločitev, je poklicanost, je življenjsko poslanstvo. Življenje duhovnikov ni lahko in hvaležni smo lahko, da se kdo sploh še odloči za ta, v očeh ljudi, nesmiseln napor. Prav v luči te hvaležnosti bi morali še toliko bolj skrbeti drug za drugega.

[/su_box]

Anketa o aktualnih zadevah Katoliške cerkve:
Če še niste, sodelujte v anketi o premestitvah duhovnikov in še nekaterih aktualnih vprašanjih v zvezi s Katoliško cerkvijo:
Create your own user feedback survey

Vaše sodelovanje je anonimno, rezultate bomo objavili v naslednjih dneh

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike