Duh je tisti, ki oživlja; meso nič ne koristi

Vir: Pixabay

Ob koncu slovitega šestega poglavja Janezovega evangelija, kjer Jezus svoje učence počasi uvaja v simbolični govor o kruhu, da bi končno njega razumeli kot pravi Kruh življenja, nas presunejo na videz brezobzirne besede učencev: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« (Jn 6,60) Kako aktualne se nam zdijo danes, ko svet pogosto zavrača življenje, ki prihaja iz vere, bodisi zaradi nerazumljive govorice sodobnega krščanstva bodisi zaradi neusklajenosti med osebnim moralnim življenjem in naukom. Še bolj aktualna se nam zdi opisana posledica: »Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.« (Jn 6,66)

Apostazija, odpad od vere se je tako zgodil že Kristusu samemu – in to že celo pred pohujšanjem križa. Uvajanje v misterij kruha, ki le v prizmi simboličnega govora omogoča globlje spoznanje o izpraznjenju Boga in njegovi nedoumljivi evharistični prisotnosti, je bilo očitno preveč. Dobrota sama – Slovenci imamo čudovit pregovor: dober kot kruh – je bila zavržena.

Čeprav svet te trde besede ne bo nikoli doumel, je vsa mistika krščanstva in njegovo največje sporočilo ravno v tem: sprejemati Kruh in Besedo življenja, s tem pa že tu na zemlji uživati poganjke večnosti.

Uvodni moto o Duhu, ki prinaša življenje, je tako bolj kot uvajanje nekakšnega ontološkega dualizma duh/telo – kot pojasnjuje ugledni nemški strokovnjak za Janezov evangelij Rudolf Schnackenburg – nekakšno pojasnilo avtorja četrtega evangelija glede načina razumevanja Jezusove skrivnosti: le v Svetem Duhu je naši notranjosti vžgano življenje, da lahko sprejmemo resnico o Mesiju kot Božjem sinu, sami od sebe se do tega spoznanja ne moremo dokopati.

To nam lahko z drugega vidika pomaga pojasniti utemeljitelj latinske teologije, véliki kartažanski apologet Tertulijan († ok. 220), ki je zapustil najlepšo patristično razlago navedenega Jezusovega izreka. V polemiki z gnostiki, ki vstajenju mrtvih niso priznavali telesne razsežnosti in so nasploh prezirali materialnost, se je Tertulijan na temelju telesnosti Kristusovega vstajenja jasno zavzel za pozitivno vrednotenje telesa. Caro cardo salutis, meso je tečaj oz. glavna točka odrešenja, se glasi ena njegovih slovitejših maksim.

»Četudi pravi, da meso nič ne koristi (Jn 6,63), je treba pomen prilagoditi predmetu, o katerem se govori. Ker se jim je zdel njegov govor trd in nevzdržen, češ da jim je dobesedno naročil, naj jedo njegovo meso, je z namenom, da bi uredil stanje odrešenja (status salutis) kot duhovno stvar, začel z načelom: Duh je tisti, ki oživlja, in nato dodal: Meso nič ne koristi – pri čemer gre seveda za oživljanje (ad vivificandum).« (Tertulijan, O vstajenju mesa 37.1)

Zgodnjekrščanski afriški pisec poudari, da meso nima sposobnosti oživljanja oz. dajanja življenja sámo po sebi, saj je to značilno za Duha. »V nadaljevanju je pojasnil, kaj naj bi razumeli pod pojmom duh: Besede, ki vam jih govorim, so duh in življenje.« (O vstajenju mesa 37.2) A obenem je ravno z dejstvom, da se je Božja Beseda, Jezus Kristus, učlovečila, kot razlaga Tertulijan, meso oz. človeška razsežnost povzdignjena v novo dostojanstvo: »Ker je torej svojo besedo postavil za počelo, ki oživlja (vivificator), saj je ta beseda duh in življenje, je tako z istim imenom imenoval tudi svoje meso, saj je tudi Beseda postala meso (Jn 1,14).« (O vstajenju mesa 37.3)

Simbolika kruha, ki doživi svojo izpolnitev v liturgični izkušnji resnične evharistične prisotnosti, privede do tega, da tudi meso, Kristusovo telo, v moči njegove Besede postane oživljajoče. S tem se izkaže Tertulijanov genij, ko z enovitostjo besede in mesa nastopi zoper zmotni dualizem – le kdo si drzne zapirati oči pred resnico, da je ta v našem današnjem krščanstvu izginil? –, to pa stori v povsem praktični luči, koristni za vsakdanje krščansko duhovno življenje: »Zato si ga moramo torej želeti, da bi prejeli življenje, zauživati ga z ušesi, prežvekovati z razumom in prebavljati z vero.« (O vstajenju mesa 37.3)

Čeprav svet te trde besede ne bo nikoli doumel, je vsa mistika krščanstva in njegovo največje sporočilo ravno v tem: sprejemati Kruh in Besedo življenja, s tem pa že tu na zemlji uživati poganjke večnosti. Po Tertulijanovo torej tudi meso (naša človeškost, krhkost, omejenost) ni brez vsake koristi, le trdota besede zahteva malce več prežvekovanja.